Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da ni utemeljen tožnikov zahtevek za prekvalifikacijo nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo v delno invalidsko pokojnino. Upoštevajoč ustavno odločitev obstoji le podlaga, da tožnik ohrani pravico do starega nadomestila v nespremenjeni višini in se mu zagotovi le nadaljnje izplačevanje tega zneska. Določilo 121. člena ZPIZ-2G pa ne daje podlage za priznanje nove pravice nadomestila z ohranitvijo ugodnejše višine v znesku, kot to zahteva tožnik.

Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja, še toliko bolj, če so v postopku s pravnimi sredstvi odpravljene. Sodišče je pravilno izpostavilo, da v tožnikovi zadevi ni šlo za ravnanje organa z namenom škodovanja tožniku. Nepravilna in v sodnem postopku spremenjena odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila, pa sama po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja po kriterijih civilnega delikta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 4. 2022 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 2. 2022, na izvedbo izračuna uskladitve prvotnega prejemka od 1. 4. 2017 dalje na način, kot se usklajujejo pokojnine, na odreditev takojšnjega izplačila teh razlik, povečanih za zakonske zamudne obresti, s predlogom za izdajo delne sodbe, na določitev tožnikovega dokončnega prejemka po predhodnih uskladitvah, ki jih mora narediti toženec in na prekvalifikacijo denarnega nadomestila v delno invalidsko pokojnino, na plačil0 85.000,00 EUR nematerialne škode, ki mora biti sorazmerno povečan tudi na obdobje od leta 2011 do leta 2017, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopne sodbe do plačila, na plačilo 79.565,92 EUR materialne škode iz naslova izpada dohodka in stroškov postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na plačilo dosmrtne mesečne rente v znesku 800,00 EUR. Tožbo je zavrglo v delu, da mora toženec nemudoma opraviti izračun uskladitev prvotnega prejemka, vse od leta 2003 in od 2013 dalje, na način kot se usklajujejo pokojnine; da se tožniku po predhodni prekvalifikaciji nadomestila v pokojnino, odredi takojšnje plačilo razlik letnega dodatka za obdobje od leta 2003 pa do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da se s sodbo določi kolikšen prejemek ostane tožniku v primeru še morebitne samozaposlitve za 4 ure; da se določi kaj pripada tožnikovi ženi v primeru njegove smrti in da sodišče ugotovi, da gre za en postopek, ki se je pričel leta 2011, da so ves čas tekla pravna dejanja ter da iz tega razloga ni nastopilo zastaranje.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ni niti poskusilo ugotoviti dejanskega stanja, kar je posledično privedlo do zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo je izdala sodnica sama že v dobrem tednu dni, saj sodnici porotnici v tako kratkem času nista mogli vpogledati v obsežen spis 11 let trajajočega postopka. Sodišče je poseglo v tožnikovo pravico po 14. členu Ustave RS, ker mu zaradi invalidnosti in neobstoju pravne izobrazbe ni bila zagotovljena enakost pred zakonom. Posledično je kršilo 22., 23. in 26. člen Ustave RS. Kršena je bila pravica do svobode dela, pravica do socialne varnosti. Sodišče ni sledilo tožbenemu zahtevku od 1. do 12. točke, zavrnilo je bistvene dokazne predloge in ni upoštevalo predloženih dokazov, ker je menilo, da dodatno dokazovanje ni potrebno. Sodišče je napačno opredelilo tožbeni zahtevek z opredelitvijo obdobja od 1. 4. 2017 namesto od 1. 1. 2003, saj tožnik uskladitve ni zahteval šele od 1. 4. 2017, temveč že od leta 2003, ko tožnikovo nadomestilo ni bilo usklajeno na način kot določa ustavna odločba. Toženec je od 1. 4. 2017 tožnikovo nadomestilo že povečal, kot se usklajuje pokojnina. Sodišče ni ravnalo v skladu z 8. členom ZPP, ker ni upoštevalo že dokazanih dejstev. Sodišče prosto dokazno presoja, vendar niso bila upoštevana vsa pomembna dejstva. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje tožnika, vpogled v zapise referentov toženca, ki bi potrdili, da tožnik v 11 letih ni izpolnil pogoja za samozaposlitev, ker mu toženec ni izdal odločbe o delni invalidski pokojnini ali nadomestilu. Slednje potrjuje, da je toženec tožnika oviral pri samozaposlitvi. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za primerjavo tožnikovega prejemka z višjim prejemkom znanca, ki ima samo osnovnošolsko izobrazbo in je opravljal delo skladiščnika. Tožnik pa s srednješolsko izobrazbo in lepo plačo, prejema 50,00 EUR nižje nadomestilo. Slednje potrjuje, da se tožnikov prejemek ni usklajeval na način kot se usklajujejo pokojnine. Kršena je bila tožnikova pravica iz 286. člena ZPP, saj sodišče tožniku ni omogočilo obrazložitve vseh dejstev. Ker niso navedena odločilna dejstva, je storjena kršitev 14. točke iz 339. člena ZPP. Ker so bili zavrnjeni vsi dokazni predlogi, je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Toženec je tožniku za več kot leto dni trikrat vzel prvotno nadomestilo brez določitve novega prejemka. Slednje ni napaka temveč dokazuje naklep, protipravnost in maščevanje. Sodišče prepiše odločitev ustavnega sodišča in sodbe višjega sodišča, kjer je natančno zabeleženo, kako mora potekati uskladitev. Toženec je to uskladitev opravil le od datuma 1. 4. 2017 do danes, zato so bile uskladitve pred 1. 4. 2017 nezakonite. Ne drži razlogovanje sodišča, da je odločba z dne 15. 6. 2017 o ustavitvi izplačevanja nadomestila postala pravnomočna. Trditev sodišča, da so bila do 31. 3. 2017 urejena vsa pravna razmerja ni pravilna. Toženec je vseh 11 let postopkov tožniku trikrat brez pravne podlage odvzel prvotno nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. To dokazuje, da je toženec kriv za trajajoče postopke. Gre za ponovitvena ravnanja ne pa napake. Vse to je tožniku onemogočalo samozaposlitev in poslabšalo zdravstveno stanje. Zaobšli so svojo dolžnost pomagati invalidu k čimprejšnji zaposlitvi. Ravnanje toženca je bilo samovoljno in arbitrarno, saj so metode dela v tožnikovi zadevi odstopale od običajnih metod in potrebne skrbnosti. Če bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, bi ugotovilo odškodninsko odgovornost toženca ter ugodilo odškodninskemu zahtevku za povračilo nematerialne in materialne škode. Sodišče bi moralo imenovati sodnega izvedenca, ki bi lahko ugotovil škodo zaradi toženčevega ravnanja na tožnikovemu zdravstvenem stanju. Nesporna je tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženca in tožnikovo škodo. S tem, ko se je sodišče postavilo v bran tožencu, je kršilo pravice tožnika kot šibkejše stranke. Če bi toženec ravnal po zakonu, ugotovitev neustavnosti 397. člena ZPIZ-1 ne bi bila potrebna. Očitno toženca ne zanima status invalida, temveč priznanje nižjega prejemka. Ni bilo odpravljeno prikrajšanje iz naslova uskladitve nadomestila do 31. 1. 2017, kot so se usklajevale pokojnine, zato je pomemben dokaz s primerjavo tožnikovega prejemka z njegovim znancem, ki ima višje nadomestilo. Logično bi bilo, da za 4 ure invalidske nezmožnosti prejema polovično pokojnino, za preostale 4 ure (če traja brezposelnost), pa obdrži polovico predhodnega nadomestila, čeprav tega zakonodajalec do danes ni uredil. Ta postopek traja tako dolgo samo iz razlogov na strani toženca, ki je ravnal naklepno z namenom uničenja tožnikovega življenja. Na dan obravnave je tožnik predložil obširen zapis kot prilogo na zapisnik in še tri nove dokaze, a je sodišče sledilo le tožencu, zaradi česar naj pritožbeno sodišče podrobno vpogleda v spis in dokazila o prejemku tožnikovega znanca. Po odločbi z dne 14. 6. 2011 je tožnik invalidsko upokojen za 4 ure in ta odločba je v enem delu temelj celotnega postopka, zato je nasprotoval zastaranju v delu odškodninske odgovornosti vse od leta 2011 pa do danes. Vztraja pri tožbenem zahtevku za priznanje odškodnine za nematerialno škodo, angažiranju sodnega izvedenca zdravstvene stroke, ki naj ga imenuje pritožbeno sodišče, ker bi vrnitev zadeve na prvo stopnjo, le podaljšalo postopek za sanacijo škode, ki je nastala tožniku zaradi ravnanj toženca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in sklepa, ki sta izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Ne gre za kršitev pavšalno navajanih ustavnih pravic. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do večkrat zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka, če se sodišče ni opredelilo do obširnih navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilna. To še zlasti, ker gre v bistvu za nestrinjanje z uporabo materialnega prava, pravno naziranje tožnika pa je zmotno in nesprejemljivo. Celo nasprotno, iz obrazložitve sodišča od 12. do 29. točke se je sodišče argumentirano opredelilo do vseh ključnih tožnikovih trditev, ki so glede na predsodni upravni postopek relevantna oziroma niso očitno neutemeljena. Razlogi, ki so sodišče vodili k odločitvi niso nejasni, še manj pa da bi bili sami s seboj v nasprotju. Nepregledna množica pritožbenih očitkov k posameznim točkam obrazložitve sodbe, ne da bi bili v dejanskem materialnem in procesnem pomenu sistematično povezani, ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve sodbe je razvidna argumentirana dokazna ocena sodišča, ki je objektivno preverljiva, zato ne gre za kršitev 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ustrezno izvedlo dokazni postopek, v katerem je prebralo vse predložene listine, zbrane dokaze pa ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj je skrbno presodilo in ni ugotoviti površne ali selektivne dokazne ocene, ki bi onemogočala celovit pritožbeni preizkus sodbe.

6. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi, ostale dokazne predloge mora skladno z 213. členom ZPP zavrniti, pri čemer je dolžno pojasniti, zakaj je predlagani dokazni predlog zavrnilo. Ustrezna obrazložitev zavrnitve posameznih dokaznih predlogov je podana v 3. točki obrazložitve. Zavrnitev dokaznega predloga predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, le kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. To v tej zadevi ni podano. Pravica stranke do izjave mora biti upoštevana v vseh fazah postopka, vendar je sodišče že samo obrazložilo, da pravico do izjave stranka uresničuje s pisnimi vlogami ter z navajanji na glavni obravnavi, kar vse je bilo tožniku omogočeno, tako, da zatrjevana kršitev ni podana.

7. V 26. točki obrazložitve je sodišče razumljivo pojasnilo, zakaj toženec tožniku s protipravnim ravnanjem ni onemogočal samozaposlitve, zato ni podano zatrjevano prikrajšanje tožnika za prejemke.

8. Ne gre za zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je sodišče izvedlo vse bistvene dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo vsa pravotvorna dejstva za konkretno odločitev, pri tem pa pojasnilo, zakaj ni sledilo zavrnjenim dokaznim predlogom, zato ne gre za pomanjkljivo dokazno oceno.

9. Sodišče je vpogledalo v predloženo obvestilo o prejemku tožnikovega znanca,1 vendar ga je utemeljeno štelo za nebistvenega, zaradi česar se do njega ni posebej opredelilo. Iz te listine, za ta postopek ni mogoče ugotoviti nobenih pravotvornih dejstev,2 ki bi bili podlaga za nadaljnje dokazovanje. V tem sporu gre za pravice tožnika kot zavarovanca, zato ne more biti relevantna pavšalna primerjava tožnikove višine nadomestila in prejemka njegovega znanca, saj gre za povsem neustrezno primerjavo.3

10. Pravilna je argumentacija sodišča v 13. točki obrazložitve, da je neutemeljena zahteva tožnika, da bi moral toženec uskladiti tožnikov prejemek kot pokojnino vse od 1. 1. 20004 do 1. 1. 2013.5 Sodišče je izpostavilo, da je predmet tega spora zgolj odmera6 in izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev za obdobje od 1. 4. 2017 dalje. V 15. in 16. točki je sodišče podrobno in določno pojasnilo višino nadomestil izplačanih po različnih časovnih obdobjih in njihovih uskladitev. Pred tem obdobjem je namreč tožnik prejemal nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev po pravnomočni odločbi toženca z dne 5. 6. 2007, nadalje pa na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa opr. št. VI Ps 282/2014 z dne 9. 3. 20167 vse do izdaje odločbe toženca o prenehanju pravice ter ustavitvi izplačila nadomestila z dnem 31. 3. 2017.8 Sodišče je ugotovilo, da je drugostopenjska odločba postala dokončna in pravnomočna, saj je tožnik ni izpodbijal. Da tožnik sporne odločbe ni izpodbijal nenazadnje prizna tožnik v pritožbi, ko pojasni, da bi bilo nesmiselno, da bi zoper odločbo o ustavitvi izplačevanja denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev z dne 15. 6. 2007 sploh vlagal kakšno pravno sredstvo in sprožal dvojni spor, ker mu je sodišče na podlagi njegove začasne odredbe v drugem sodnem postopku nadomestilo vrnilo. Potrebno je ločiti vprašanje o smiselnosti vložitve pritožbe od vprašanja dejanske vložitve pritožbe. Nenazadnje že sam termin "začasna" odredba nakazuje, da gre za začasno ureditev razmerja, zato mora biti neuspešna tožnikova trditev, da je sodišče z začasno odredbo trajno uredilo vprašanje izplačevanja nadomestila in izpodbijanje toženčeve odločitve o ustavitvi izplačevanja spornega nadomestila ni bilo potrebno.

11. Sodišče je v 12. točki pravilno ugotovilo, da ni utemeljen tožnikov zahtevek za prekvalifikacijo nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo v delno invalidsko pokojnino. Upoštevajoč ustavno odločitev obstoji le podlaga, da tožnik ohrani pravico do starega nadomestila v nespremenjeni višini in se mu zagotovi le nadaljnje izplačevanje tega zneska. Določilo 121. člena ZPIZ-2G pa ne daje podlage za priznanje nove pravice nadomestila z ohranitvijo ugodnejše višine v znesku, kot to zahteva tožnik. Tudi glede uskladitve nadomestila tožnika je sodišče v 14. točki ugotovilo, da se od 1. 1. 2013 dalje vsa nadomestila iz invalidskega zavarovanja usklajujejo enako kot pokojnine in slednje velja tudi za tožnikovo nadomestilo. Podrobno je opisalo pravno naravo in usklajevanje nadomestil,9 ki so se v času veljavnosti ZPIZ-1 usklajevala po Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji10 in na njegovi podlagi izdanih sklepov ministra za delo, družino in socialne zadeve. Po tem obdobju pa se denarna nadomestila uživalcev usklajujejo enako kot se usklajujejo pokojnine po ZPIZ-2. 12. Velik del pritožbenih očitkov se nanaša na krivdno ravnanje toženca, ki naj bi privedlo do nastanka nematerialne in materialne škode. Predmet tega spora je ugotavljanje morebitne protipravnosti ravnanj toženca, ki naj bi jih zagrešile pooblaščene uradne osebe pri vodenju in odločanju v upravnem postopku o priznanju tožnikovih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja. Sodišče se je v 18. do 29. točki obširno opredelilo do vseh naziranj tožnika, s katerimi je dokazoval odgovornost toženca. Pravilno je ugotovilo, da skladno z uveljavljeno sodno prakso v konkretni zadevi ni izkazano protipravno in samovoljno ravnanje toženca, ki naj bi odstopalo od običajnih metod in potrebne skrbnosti.

13. V tem sporu je izkazano vodenje upravnega postopka pri tožencu skladno z določili relevantnih določb ZPIZ-1, ZPIZ-2 in ZUP. Kot je bilo pravilno pojasnjeno bi bila lahko protipravnost ravnanj toženca izkazana le v primeru, če bi bila dokazano samovoljno, arbitrarno odstopanje od običajnih metod dela. Ključna je ugotovitev, da je sistem pravnih sredstev namenjen prav odpravi napak v upravnih in drugih postopkih. Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, pa same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja, še toliko bolj, če so v postopku s pravnimi sredstvi odpravljene.11 Sodišče je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno izpostavilo, da v tožnikovi zadevi ni šlo za ravnanje organa z namenom škodovanja tožniku. Nepravilna in v sodnem postopku spremenjena odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila, pa sama po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja po kriterijih civilnega delikta. Ker sodišče ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženca, ni bilo zavezano ugotavljati obstoja drugih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podane kumulativno, posledično, zaradi česar ni potrebno decidirano opredeljevanje sodišča do obširnih tožnikovih trditev v tej smeri.

14. V 29. točki obrazložitve je sodišče povsem razumljivo pojasnilo, zakaj je potrebno zavreči tožnikovo tožbo v delu, kjer je zahteval uskladitev nadomestil do 31. 3. 2017,12 saj je bilo do 31. 3. 2017 o uskladitvah nadomestila že pravnomočno odločeno z dokončno odločbo toženca z dne 15. 6. 2017. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča, zakaj je zavrglo tožbo v delu zahtevka glede plačila razlik letnega dodatka do največjega zneska od leta 2003 do plačila in v delu kjer je zahteval, da se določi kolikšen prejemek mu ostane v primeru morebitne zaposlitve za 4 ure in kaj pripada tožnikovi ženi v primeru njegove smrti. Za odločanje o teh vprašanjih ni podlage, prav tako ne za ugotovitev sodišča, da gre za postopek, ki se je pričel od leta 2011. 15. Ker pritožbeni očitki o kršitvi ustavnih pravic niso utemeljeni in ker niti preostala obširna pritožbena izvajanja za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantna, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Poimensko nedoločenega. 2 Oziroma elementov, ki so bili podlaga za priznanje posamezne dajatve oziroma podlage, ki bi omogočila primerjavo višine dajatev. Gre za povsem pavšalne trditve o nepravilnem usklajevanju tožnikovega nadomestila. 3 Priznanje pravice in njena odmera sta odvisni od povsem konkretnih podatkov za posameznega zavarovanca posebej. 4 Veljavnost ZPIZ-1. 5 Od uveljavitve ZPIZ-2. 6 Vključno z uskladitvami. 7 Potrjenima s sodbo in sklepom VDSS Psp 288/2016 z dne 27. 10. 2016. 8 Potrjena odločitev na drugi stopnji 15. 6. 2017. 9 Priznana na podlagi ZPIZ/92 (od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2012). 10 3. točka drugega odstavka 3. člena ZUTPG. 11 To je že večkrat izpostavilo Vrhovno sodišče RS (tudi v sodbi in sklepu VIII Ips 180/2017 z dne 15. 12. 2018). 12 Do 31. 3. 2017 je toženec o uskladitvah nadomestila že odločil z dokončno odločbo z dne 15. 6. 2017.