Jedro

Ker je delodajalec v sklepu o prenehanju delovnega razmerja določil kot osnovo za izračun odpravnine bruto plačo, ki jo je prejemal zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja, je tožnik upravičen do odpravnine po osnovi bruto plače, saj takšna določitev odpravnine ni v nasprotju z določbo 3. odst. 36.f čl. ZDR, čeprav je po uveljavljeni sodni praksi osnova za odpravnino trajno presežnim delavcem po 36. f. členu ZDR neto plača.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrže. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 998.621,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 4.5.1994 dalje do plačila. Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino iz naslova trajno presežnega delavca v znesku 755.696,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.5.1994 dalje do plačila in nadalje odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 21.850,00 SIT. Zahtevek za plačilo odpravnine v višjem znesku je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in sicer tožena stranka v delu, v katerem je bilo zahtevku ugodeno, tožnik pa v zavrnilnem delu sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po njegovi volji, brez dogovora o kakršnikoli odpravnini. Nadalje bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati dejstvo, da je bila takrat nad njo potrjena prisilna poravnava. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi navaja, da ima zahtevana odpravnina podlago v izračunu plače v bruto znesku, kot je to razvidno iz sklepa o njegovem prenehanju delovnega razmerja z dne 22.12.1993. Poleg tega se sklicuje na določbo 36.f čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), ki določa delavcu odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih dela, kar pomeni, da je po takšni razlagi navedene zakonske določbe lahko odpravnina tudi višja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrže. Pritožba tožnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da tožena stranka pritožbo zoper sodbo ni vložila v zakonitem roku. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil pismeni odpravek sodbe vročen pooblaščencu tožene stranke odvetniku X.X. dne 16.12.1998, pri čemer je isti pooblaščenec vložil pritožbo zoper sodbo s priporočeno pošiljko dne 30.12.1998. Pritožba je bila očitno vložena prepozno, saj je 8 dnevni zakonski pritožbeni rok (4. odst. 14. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94), ki ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo v pravni pouk izpodbijane sodbe, potekel že dne 24.12.1998. Glede navedenega je tako pritožba, ki je bila vložena šele dne 30.12.1998 prepozna, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (367. čl. ZPP v zvezi s 358. čl. ZPP). V konkretnem primeru je tožena stranka s sklepom o prenehanju delovnega razmerja z dne 22.12.1993 določila tožniku kot osnovo za izračun odpravnine bruto plačo, ki jo je prejemal zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja. Takšna določitev tožniku pripadajoče odpravnine pa ni v nobenem nasprotju z določbo 3. odst. 36. f čl. ZDR. Zato ni podanih nikakršnih razlogov za zaključek v izpodbijani sodbi, da je tožnik upravičen do obračuna odpravnine po osnovi neto mesečne plače. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je potrebno navedeno zakonsko določbo, ki opredeljuje višino izračuna odpravnine, razlagati zgolj kot izhodiščno osnovo, torej tisti minimum zneska odpravnine, do katerega je delavec najmanj upravičen. To pa ne more pomeniti omejitve delodajalca pri določitvi odpravnine v višji osnovi oz. znesku, saj tega navedena zakonska določba ne predvideva. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji, ko je tožniku priznalo odpravnino zgolj po osnovi neto mesečne plače, ne da bi upoštevalo sklep tožene stranke, ki je tožniku kot osnovo za izračun odpravnine določil bruto mesečno plačo, zmotno uporabilo materialno pravo.

Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 373. čl. ZPP ugodilo tožnikovi pritožbi in v izpodbijanem delu spremenilo sodbo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v vtoževanem znesku 998.621,00 SIT, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker je tožnik z zahtevkom v celoti uspel, ni bilo nikakršnih razlogov, da se vzdrži v veljavi odločitev o tožnikovi obveznosti plačila sorazmernega dela stroškov, ki jih je v postopku priglasila tožena stranka (2. odst. 166. čl. ZPP).