Jedro

Tožnik je ravnal nepremišljeno, ko je namesto po predvideni lestvi med etažama prehajal preko nameščenih prečk. Kljub temu je treba pri oceni njegovega prispevka k nastanku škode upoštevaati, da je do nezgode prišlo pri opravljanju dela na višini nekaj manj kot štiri metre, da tožena stranka ni predložila nobene dokumentacije o postavljanju delovnega odra, o nesreči pri delu ni obvestila inšpektorja za delo niti ni zagotovila vseh ustreznih varnostnih ukrepov. Glede na to, da je treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varnosti pri delu obveznost delodajalca, prispevek tožnika k nastanku škode ne more biti večji od 30 %.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino v višini 8.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (39.100,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.550,94 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna plačati odškodnino v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (prvi odstavek izreka). V presežku za 43.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 5.371,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

Tožena stranka se zoper ugodilni del sodbe pravočasno pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, predlaga njeno spremembo in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka ter povrnitev stroškov pritožbe. V pritožbi navaja, da je dokazala, da opravljanje nevarne dejavnosti ni bilo vzrok nastanka škode. V konkretnem primeru ne gre zgolj za prispevek tožnika k nastanku škode, temveč za samovoljno spuščanje tožnika z delovnega odra po prečki, na kateri mu je spodrsnilo. Izključni vzrok za padec je na strani tožnika. O tem, da je nastalo škodo povzročil tožnik s svojim ravnanjem izpodbijana sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za nevšečnosti zaradi zdravljenja, čeprav tega Obligacijski zakonik ne priznava kot samostojne odškodninske postavke. Dejansko gre za obliko škode zaradi pretrpljenih telesnih bolečin, ki jo je sodišče priznalo v višini 4.000,00 EUR. Nadalje iz izvedenskega mnenja izhaja, da obseg poškodbe ni bil takšen, da bi povzročil trajne funkcionalne posledice. Po sodni praksi pa se občasna zmanjšanja, ki jih izvedenec obrazlaga v zvezi z obračanjem pri vožnji in dolgotrajnim prisilnimi položaji ne priznavajo. Tožnik je škodni dogodek zakrivil sam, zato mu ne pripada odškodnina iz naslova t.i. primarnega strahu. Ni nastal niti t.i. sekundarni strah. Poleg tega degenerativne spremembe pri tožniku pogojujejo vse vrste ocenjevane škode v višini 75 % odmerjene odškodnine. Vsi izvedeni dokazi potrjujejo navedbe tožene stranke, da je tožnik zakrivil škodni dogodek s tem, ko je v nasprotju z navodili in utečeno prakso brez potrebe sestopal z delovnega odra.

Zoper sodbo, smiselno njen zavrnilni del, se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tudi tožnik in predlaga njeno razveljavitev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tistih delov izvedenskega mnenja, kjer izvedenec navaja, da ne more vedeti, kako je bil izdelan delovni oder, na katerem se je zgodila nesreča, ali je bil urejen dostop na najvišjo etažo odra in kako so bili izvedeni ostali elementi odra. Meni, da je prišlo do opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke, ker ni poskrbela, da se delovni oder postavi skladno s predpisi. Delovni oder ni imel vseh prečnih letev, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov soprispevek za delovno nezgodo znaša 50 %. Prenizka je tudi odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo stopnjo duševnih in telesnih bolečin ter pomena prizadete dobrine in namena odškodnine. Glede na čas trajanja zdravljenja in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizko odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem. To velja tudi za utrpel strah in trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj bo tožnik posledice nezgode čutil celo življenje. Tožnik zaradi posledic poškodbe ne bo mogel več opravljati svojega poklica, tako kot ga je opravljal pred poškodbo, kar ima za posledico, da še danes ne more najti službe.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo. Vprašanje, ali je bila ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera odškodninska odgovornost tožene stranke delno ali v celoti izključena, ker tožnikovega ravnanja ni mogla pričakovati niti preprečiti, sodi na področje pravilne uporabe materialnega prava in ne more biti bistvena kršitev določb postopka. Do tega vprašanje se je sodišče prve stopnje tudi smiselno opredelilo s tem, ko je na podlagi ugotovitev zaključilo, da sta za škodni dogodek tožnik in tožena stranka odškodninsko odgovorna vsak v višini 50 odstotkov. Izpodbijana sodba vsebuje odločilne razloge in jo je mogoče preizkusiti, zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42-2006/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) in sicer kot krivdno ali objektivno. V drugem odstavku 131. člena OZ je določena objektivna odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo ali dejavnostjo, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, ne glede na krivdo. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo pa se šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. čl. OZ).

Iz dokaznega postopka izhaja, da se je tožnik poškodoval dne 7. 4. 2006, ko je delal na drugi etaži gradbenega odra (vgradnjo vogalnikov okenskih okvirjev - „špaleto“). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delo, ki ga je tožnik opravljal, potekalo na višini med 3,80 in 3,90 m, da tožena stranka skladno s 27. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami) o delovni nezgodi ni pravočasno obvestila inšpektorja za delo, ki bi bil dolžan okoliščine raziskati takoj po nezgodi, zaradi česar je bilo dokazovanje odškodninske odgovornosti oteženo in da tožena stranka ni imela nobene dokumentacije o tem, kako je bil gradbeni oder postavljen. Iz strokovnega mnenja ... v zvezi z ugotavljanjem varnosti pri delu na fasadnem delovnem odru izhaja, da v obravnavanem primeru ni bila izdelana dokumentacija odra, vključno z navodilom za montažo in demontažo v skladu s predpisi (Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, Ur. l. RS, št. 83/2005 s spremembami). Po postavitvi odra se namreč izvede pregled odra s strani odgovorne osebe in je pred uporabo potrebno oder zapisniško predati uporabniku. Iz navedenega izhaja, da tožena stranka v danih okoliščinah ni ravnala tako, kot je treba.

Tožnik je po naročilu tožene stranke delal na delovnem odru na višini več kot tri metra visoko, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je opravljal nevarno delo. Po 150. členu OZ za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, odgovarja tožena stranka, ki se te odgovornosti ni uspela razbremeniti. Po presoji pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za popolno oprostitev odgovornosti. V obravnavanem primeru je namreč podana objektivna odgovornost, zato je treba oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Dejanje oškodovanca mora biti nepričakovano in nepreprečljivo. Merilo za presojo je objektivno in abstraktno, izhodišče za presojo pa je posebej skrben strokovnjak. Iz gornjih dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožena stranka tudi ni storila vsega, kar bi bila sicer dolžna storiti. Pri tem iz izpovedi D.I., ki je delal s tožnikom skupaj na delovnem odru, izhaja, da konkretnega dne tožnika ni videl hoditi po prečki, so pa na drugem objektu tako kot tožnik hodili po prečki in vrvi, iz izpovedi M.T. pa še, da tožnik ni uporabljal lestve, se je pa tudi on kdaj na tak način spuščal. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da nadzornika na delovišču ni bilo. Nadrejeni N.D. je bil v času delovne nezgode odsoten in je s tem kot vodja delovišča zanemaril svojo dolžnost zagotavljanja neposrednega vodenja del na delovnem odru, kot izhaja tudi iz Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Upoštevaje vse navedeno ni mogoče šteti, da je bilo tožnikovo ravnanje, ko pri gibanju po delovnem odru ni uporabljal lestve, zanjo nepričakovano v smislu drugega odstavka 153. členu OZ.

Ker pa je bilo obenem ugotovljeno, da je tožnik glede na svoje delovne izkušnje (vsaj 8 let) in strokovno usposobljenost pri delu (opravljen izpit iz varnosti pri delu) ravnal nepravilno oziroma nepazljivo, je na mestu uporaba tretjega odstavka 153. člena OZ oziroma 171. člena OZ. Na podlagi drugega odstavka 9. člena ZVZD (podobno določilo vsebuje tudi 33. člen ZDR) mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja in predloženih fotografij rekonstrukcije je bil oder postavljen v skladu s predpisi in je bil varen ter je imel dovolj postavljenih lestev. O tem, da so bile na spornem mestu v času delovne nezgode nameščene lestve se je izvedencu sicer porajal dvom, vendar pa iz izpovedi prič v postopku izhaja, da so lestve bile. Edina pripomba izvedenca v zvezi z dostopom na posamezne etaže odra je, da bi moral biti delovni pod na lokaciji lestev krajši in to v širini lestve, da se ga odmakne pri gibanju iz ene etaže v drugo etažo. Tožnik je ravnal nepremišljeno, ko je namesto po za to predvideni lestvi med etažama prehajal nepazljivo in nepremišljeno preko nameščenih prečk, s čimer je kršil drugi odstavek 9. člena ZVZD. Vendar pa je potrebno pri oceni tožnikovega prispevka k nastanku škode upoštevati, da je do nezgode prišlo pri opravljanju dela na višini nekaj manj kot štiri metre, poleg tega pa tožena stranka ni predložila nobene delovne dokumentacije o postavljanju delovnega odra, o nesreči pri delu ni pravočasno obvestila inšpektorja pri delu niti ni zagotovila vseh varnostnih ukrepov (ustreznega vodstva oziroma nadzorstva na delovišču v času delovne nezgode). Glede na to, da je pri porazdelitvi odškodninske odgovornosti vendarle treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varnosti pri delu v skladu ZVZD in ZDR zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca, zaradi česar prispevek tožnika k nastali škodi ne more biti večji od trideset odstotkov (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 205/2008). Vse navedene relevantne okoliščine po presoji pritožbenega sodišča prava narekujejo takšno razmejitev odgovornosti, po kateri je 70 odstotkov na strani tožene stranke, na tožnikovi strani pa je 30 odstotkov odgovornosti za nastalo škodo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine. Pri odmeri zadoščenja se upošteva stopnja in trajanje bolečin ter strahu in druge okoliščine primera kot subjektivna merila iz prvega odstavka 179. člena OZ in objektivna merila iz drugega odstavka 179. člena OZ, tj. pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, in da prisojena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah izvedenskega mnenja A.K. in izpovedi tožnika, zaslišanega kot stranke. Tožnik je v posledici delovne nezgode utrpel zlom VI. in VII. trnastega nastavka vratne hrbtenice ter se je udaril v desno ramo, desno stran prsnega koša in levi kolk. Pri odmeri odškodnine za utrpljene in bodoče telesne bolečine so upoštevane enodnevne trajno hude in še petdnevne srednje hude telesne bolečine, občasne lahke telesne bolečine v času imobilizacije z ovratnico, nato pa še občasne lahke do srednje hude telesne bolečine do konca zdravljenja, ki so bile pogojene s fizičnimi aktivnostmi. Po končanem zdravljenju so še pol leta bile prisotne občasno srednje hude telesne bolečine vezane na telesne napore z obdobji lahkih občasnih telesnih bolečin. Te bolečine se sicer prepletajo z bolečinami zaradi degenerativnih obolenj vratne hrbtenice, pri čemer pa iz izpovedi tožnika izhaja, da pred nezgodo teh bolečin ni imel niti se ni nikoli pred nezgodo zdravil za bolečine v hrbtenici. Degenerativne spremembe, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic oziroma ni imel zdravstvenih težav in se zaradi tega ni zdravil, po sodni praksi ne predstavljajo pravnorelevantnega (so)vzroka v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode. Predhodno bolezensko stanje tožnika ne daje podlage za delno razbremenitev odgovornosti toženke, čeprav je zaradi tega konkretna škoda večja. Zato je neustrezno razumevanje tožene stranke v pritožbi, da je nepremoženjska škoda tožnika le v 25 odstotkih posledica opisane nezgode, 75 odstotkov bolečin pa gre pripisati degenerativnim spremembam, za katere toženka ne odgovarja.

Ugotovljene so tudi neugodnosti, kot so: prevoz v bolnišnico, kjer je bil tožnik večkrat pregledan, ponavljajoče rentgensko slikanje vratne hrbtenice, prsnega koša, medenice, kolka, kasnejši funkcionalni posnetki, CT preiskava vratu, klinični pregledi travmatologa, kasneje fiziatra, injekcije in protibolečinske tablete, imobilizacija vratu v trdi ovratnici v trajanju treh mesecev, zaradi česar je bil tožnik omejen pri opravljanju potreb, fizikalne terapije in individualne vaje po navodilih ter obiski pri osebnem zdravniku, tožnik pa je bil v bolniškem staležu od 7. 4. 2006 do 26. 8. 2006, od 27. 8. 2006 do 19. 9. 2006 pa je bil zmožen za opravljanje dela v polovičnem delovnem času. Sodišče prve stopnje je sicer nepravilno odmerilo odškodnino posebej za telesne bolečine v višini 4.000,00 EUR in posebej za nevšečnosti med zdravljenjem (2.000,00 EUR), kljub temu pa je po presoji pritožbenega sodišča upoštevaje stopnjo in trajanje bolečin in nevšečnosti zahtevek tožnika iz tega naslova utemeljen v znesku 6.000,00 EUR, v preostalem delu pa je zahtevek iz navedenega naslova pretiran.

Za strah je sodišče prve stopnje brez tožnikovega prispevka priznalo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR, kar pomeni primerno vrednotenje kratkotrajnega hudega strahu, ki je za nekaj dni porušil njegovo duševno ravnovesje. Ker je v bolnišnici izvedel, da ima zlomljena trnasta nastavka in bo tri mesece potreboval imobilizacijo v trdi ovratnici, pri svojem delu pa je vezan na fizično moč in spretnost, je bil pri tožniku prisoten tudi strah zaradi izida zdravljenja. Pritožbene navedbe, da škoda iz naslova strahu tožniku ne pripada, ker naj bi tožnik izključno povzročil delovno nezgodo, so neutemeljene. V prisojeni odškodnini sta intenzivnost in trajanje strahu primerno upoštevana in je bilo glede te postavke materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pri odmeri nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma trajnih posledic je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da je tožniku ostala zavrta gibljivost vratu v manjši meri in bolečine, ki se pojavljajo pri obremenitvah. Pritožbene navedbe tožene stranke, da v tožnikovem primeru niso ostale funkcionalne posledice so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca o okrnjeni gibljivosti vratne hrbtenice. Tožnik je zmanjšano sposoben za težka fizična dela, ne zmore dolgotrajnih prisilnih položajev, na primer barvanja stropov, del visoko nad horizontalo, predčasno se pri delu utrudi in mora vmes počivati, z nekoliko večjimi težavami kot pred poškodbo se obrača (npr. pri vožnji z avtomobilom, kolesom). Navedene ugotovitve ob upoštevanju tožnikove invalidnosti v posledici nesreče pri delu narekujejo prisojo višje odškodnine na račun zmanjšane življenjske aktivnosti. V znesku 5.000,00 EUR je prikrajšanost tožnika ob upoštevanju njegove starosti v času poškodbe (42 let) in poklica (avtomehanika) upoštevana v zadostni meri in ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine.

Skupna pravična denarna odškodnina tako znaša 12.000,00 EUR in je v času odločanja sodišča prve stopnje predstavljala 12,38 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS, ob upoštevanju 30 % tožnikovega prispevka pa prisojena odškodnina znaša 8.400,00 EUR.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je odmerjeno odškodnino zvišalo na znesek 8.400,00 EUR. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče in tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v sporu. Glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je v skladu z določbo 165. člena ZPP in ob uporabi Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ponovno odločalo o stroških postopka. Skupni priznani stroški tožnika znašajo 4.822,00 EUR, 16 % navedenih stroškov, kolikor znaša uspeh tožeče stranke (od vtoževanih 52.000,00 EUR je prisojenih 8.400,00 EUR) pa 771,52 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje po stroškovniku znašajo 6.336,26 EUR, 84 % od tega zneska pa 5.322,46 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka obeh strank je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.550,94 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena ZPP še odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.