Jedro

Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora odloča ex post in ima lahko zato - kot prvo sodišče - pred seboj celovito podobo odzivanja pristojnih organov na obravnavan dogodek. V okoliščinah danega primera je zato mogoče (šele sedaj) ugotoviti, da v izpodbijanem sklepu ni opredeljeno, katera okoliščina je bila odločilna, da so sodišča za obdolženega pripor odredila, niso pa tega storila za ostale domnevne udeležence obravnavanega dejanja. Vložnik zahteve in vrhovna državna tožilka kot tako okoliščino zatrjujeta njegovo polnoletnost in hkrati poudarjata, da nastop polnoletnosti 20 dni pred kaznivim dejanjem ne more biti odločilna razlikovalna okoliščina. Vrhovno sodišče iz izpodbijanega sklepa ne more prepoznati, ali je prav polnoletnost tista okoliščina, ki je vodila do drugačne odločitve (ali pa morda kakšna druga). Prav to pa pomeni, da v razlogih izpodbijanega sklepa ni razlogov o okoliščinah, ki so bile odločilne za drugačno obravnavanje obdolženca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A.

1.Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je v postopku zaradi kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 in hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zoper obdolženega A. A. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2.Obdolženčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 14. in 20. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da obdolžencu odrejeni ukrep nadomesti s hišnim priporom.

3.Na zahtevo je, po drugem odstavku 423. člena ZKP, odgovorila vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič, ki se je pridružila stališčem iz zahteve in predlagala, da ji Vrhovno sodišče ugodi.

4.Obdolženec in njegov zagovornik sta bila z odgovorom seznanjena, pri čemer se je slednji o njem izjavil in v celoti soglašal z navedbami vrhovne državne tožilke.

B.

5.Zagovornik trdi, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen s kršitvijo pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, ter da je izpodbijana odločitev v nasprotju z določilom 20. člena URS, da je pripor mogoče odrediti le, kadar je to neogibno potrebno. Zagovornik navaja, da je obdolženec neenako obravnavan v razmerju do sostorilcev, s katerimi naj bi skupaj izvršili obravnavana dejanja. Pojasnjuje, da je bil obdolžencu ob primerljivih relevantnih okoliščinah odrejen pripor in njegova pritožba zoper tak sklep zavrnjena, medtem ko je bil po ugoditvi pritožbam njihovih zagovornikov sostorilcem pripor nadomeščen s hišnim priporom. Zagovornik izpostavlja, da so bile v pritožbenem postopku enake okoliščine (da so vsi soobdolženci predhodno nekaznovani in da obravnavano ravnanje predstavlja enkraten življenjski dogodek v sicer urejenem življenju) bistveno drugače ovrednotene za obdolženca, kot za sostorilce. Vrhovna državna tožilka v odgovoru v celoti pritrjuje navedbam iz zahteve glede kršitve načela enakosti pred zakonom.

6.Obdolžencu je bil pripor odrejen zaradi obstoja utemeljenega suma, da naj bi skupaj z več mladoletnimi storilci dne 6. 9. 2024 v mestnem parku Celje oškodovanca B. B. med pretepanjem hudo telesno poškodovali in mu odtujili denar. Vsem sostorilcem je bil s sklepi preiskovalnega sodnika odrejen pripor, ki pa ga je v nadaljevanju, po pritožbah, Višje sodišče v Celju mladoletnim storilcem nadomestilo s hišnimi pripori. Pritožbeno sodišče je namreč, kljub visoki intenzivnosti ravnanja osumljenih sostorilcev in veliki kriminalni količini izvršitvenih ravnanj presodilo, da gre za očitek ravnanja v enkratnem življenjem dogodku, medtem ko gre pri mladoletnikih sicer za vzgojno in vedenjsko neproblematične osebe, ki po podatkih spisa doslej še niso bili (disciplinsko) obravnavani ne v šoli niti pri centrih za socialno delo, kaj šele v kazenskem postopku. Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom - s hišnim priporom. Pri tem je pritožbeno sodišče tudi ocenilo, da v hišnem priporu mladoletniki ne bodo mogli prihajati v osebni stik s potencialnimi oškodovanci, zaradi česar je hišni pripor zadosten ukrep za anuliranje ponovitvene nevarnosti. Pri tem je izrecno upoštevalo tudi način izvršitve očitanih dejanj - uporabo telekomunikacijskih sredstev.

7.Obdolženi A. A. je bil v času storitve očitanega kaznivega dejanja že polnoleten. Posledično je pritožbo njegovega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora obravnaval zunajobravnavni senat, ki je pritožbo zavrnil in s tem zavzel nasprotno stališče od Višjega sodišča v Celju. Kot utemeljeno izpostavljata zagovornik in vrhovna državna tožilka, so tudi pri obdolženem A. A. podane okoliščine izostanka kakršnekoli predhodne disciplinske ali kazenskopravne obravnave in siceršnje urejenosti življenja, ki pa jim zunajobravnavni senat ni poklonil relevantne teže. Zunajobravnavni senat je namreč, ravno obratno od Višjega sodišča v Celju ocenil, da visoka intenzivnost ravnanja sostorilcev pretehta nad urejenostjo življenjske situacije in predhodno nekaznovanostjo. Prav tako je, nasprotno od povzetega stališča Višjega sodišča v Celju, zunajobravnavni senat presodil, da hišni pripor ne bi mogel preprečiti ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, ker so jih osumljenci izvrševali preko spletnih aplikacij in telekomunikacijskih naprav.

8.Bistveno enake okoliščine so bile torej pri obdolžencu ovrednotene povsem drugače, kot pri sostorilcih. Ob tem ni mogoče mimo dejstva, da je bil ob bistveno enakih okoliščinah pripor s hišnim priporom nadomeščen med drugim tudi mladoletnemu C. C., čeprav za slednjega iz zaključkov nižjih sodišč izhaja utemeljen sum, da je imel vodilno oziroma instigativno vlogo pri obravnavanem kaznivem dejanju, torej da njegovo ravnanje nosi večjo kriminalno količino kot ravnanje, očitano obdolženemu A. A. in sostorilcem.

9.Presoja neogibnosti pripora, kot eden od vidikov načela sorazmernosti odvzema prostosti, mora biti individualizirana. Tesno se navezuje tako na obravnavan dogodek kot na osebne lastnosti obdolženca. V primerih, kot je ta, so sodišča v ločenih postopkih obravnavala več obdolžencev, domnevno udeleženih pri istem dejanju, in - ob primerljivi dejanski podlagi - sprejela nasprotujoča si stališča, ki so vodila v različno presojo pogojev in razlogov za (ne)odreditev pripora. Razlogi teh odločb razkrivajo, da se tudi subjektivne prvine, na katera so se sodišča oprla, v pretežni meri ujemajo.

10.Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora odloča ex post in ima lahko zato - kot prvo sodišče - pred seboj celovito podobo odzivanja pristojnih organov na obravnavan dogodek. V okoliščinah danega primera je zato mogoče (šele sedaj) ugotoviti, da v izpodbijanem sklepu ni opredeljeno, katera okoliščina je bila odločilna, da so sodišča za obdolženega A. A. pripor odredila, niso pa tega storila za ostale domnevne udeležence obravnavanega dejanja. Vložnik zahteve in vrhovna državna tožilka kot tako okoliščino zatrjujeta njegovo polnoletnost in hkrati poudarjata, da nastop polnoletnosti 20 dni pred kaznivim dejanjem ne more biti odločilna razlikovalna okoliščina. Vrhovno sodišče iz izpodbijanega sklepa ne more prepoznati, ali je prav polnoletnost tista okoliščina, ki je vodila do drugačne odločitve (ali pa morda kakšna druga). Prav to pa pomeni, da v razlogih izpodbijanega sklepa ni razlogov o okoliščinah, ki so bile odločilne za drugačno obravnavanje obdolženca.

11.Glede na pojasnjeno Vrhovno sodišče pritrjuje zagovorniku in vrhovni državni tožilki, da je bil v bistveno enakih okoliščinah obdolženec obravnavan neenakopravno v razmerju do sostorilcev. Izpodbijani pravnomočni sklep je obremenjen s kršitvijo enakosti pred zakonom iz 14. člena in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Z vidika zagotavljanja enake obravnave (v bistvenem primerljivih) življenjskih primerov ni pomembno, ali so to presojo sodišča v pravnomočnem sklepu že lahko opravila (glede na dejstveno in pravno podlago, na kateri temelji izpodbijani sklep). Pomembno je le, ali lahko Vrhovno sodišče prepoznano neenako obravnavanje odpravi.

12.Glede na naravo kršitve je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP). Ker je bil v vmesnem času obdolženec že izpuščen iz pripora, zadeve ni vračalo prvostopenjskemu sodišče v novo odločanje.

-------------------------------

Op. št. (1)7. tč. izpodbijanega sklepa.

Op. št. (2)8. tč. izpodbijanega sklepa.

Op. št. (3)Dne 14. 1. 2025, na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika II Kpr 77772/2024 z dne 13. 1. 2025.