Jedro

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o zahtevku za reparacijo upoštevati s strani tožnice zatrjevano in dokazano dejstvo, da ji je bila z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 14. 9. 2020 za obdobje 19 mesecev (od 25. 8. 2020 do 24. 3. 2022) priznana pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost. Sodišče prve stopnje je zato tožnici za obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja (od 25. 8. 2020 do 3. 6. 2021) zmotno prisodilo nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejela, če bi delala, saj je tožnica s to odločitvijo za zneske prejetih nadomestil za brezposelnost neupravičeno obogatena.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku III. točke izreka delno spremeni tako, da se sodba v tem delu na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni za obdobje od 25. 8. 2020 do 3. 6. 2021 priznati delovno razmerje ter ji obračunati in izplačati nadomestila plače in druge prejemke iz delovnega razmerja v višini plače, ki bi jo prejela, če bi delala, zmanjšane za v tem obdobju prejete zneske denarnega nadomestila za brezposelnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila; višji tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače za obdobje 25. 8. 2020 do 3. 6. 2021 v višini prejetih nadomestil za brezposelnost z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne."

II. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se prisojeno denarno povračilo zviša na bruto znesek 11.432,30 EUR, posledično znaša višina zavrnjenega dela denarnega povračila 16.456,20 EUR.

III. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti 114,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2020 (I. točka izreka) in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 23. 7. 2020, temveč je trajalo tudi od 25. 8. 2020 do 3. 6. 2021; v presežku je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici prizna delovno razmerje tudi za obdobje od 25. 8. 2020 do 3. 6. 2021 ter ji za to obdobje obračuna in izplača nadomestilo plače in druge prejemke iz delovnega razmerja v višini plače, ki bi jih prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila (prvi odstavek III. točke izreka); v presežku, to je za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 19. dnem v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, naj tožnici obračuna denarno povračilo v bruto znesku 3.429,69 EUR, od tega zneska odvede davek in prispevke in tožnici izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek IV. točke izreka); v presežku, to je za bruto znesek 24.458,81 EUR, je tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.266,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper drugi odstavek IV. točke izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se zahtevku za plačilo denarnega povračila ugodi do zneska 22.717,98 EUR, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da je denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prisojeno v prenizkem znesku, saj je pri toženi stranki delo opravljala skoraj vso svojo delovno dobo, kot starejša delavka pa je v trenutnih razmerah po epidemiji težko zaposljiva. Sklicuje se na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 72/2018, v kateri je bilo tožnici, ki je bila pri toženi stranki zaposlena 24 let, prisojeno denarno povračilo v višini 12 bruto plač. Ne drži, da je priznala samovoljno spreminjanje dobavnic, saj je izpovedala, da ji je nadrejeni delavec A.A. odvoz peska na podlagi te dobavnice dovolil. To je bila stalna praksa pri toženi stranki, s katero je bil seznanjen tudi direktor. Opozarja, da pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče upoštevati razlogov, zaradi katerih je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, sicer pa sodišče prve stopnje glede utemeljenosti očitka iz izredne odpovedi ni izvajalo nobenih dokazov. Po datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi bo le še za obdobje 9 mesecev upravičena do nadomestila za brezposelnost v višini polovice plače, ki bi jo prejemala pri toženi stranki. Pojasnjuje, da je bila s strani direktorja tožene stranke deležna groženj in pritiskov, naj sama poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nad njo je izvajal trpinčenje na delovnem mestu, jo nagnal iz pisarne, zamenjal ključavnico in ji enostransko odredil dopust. Zaradi teh pritiskov je bila v bolniškem staležu do 10. 7. 2020, po vrnitvi v službo 13. 7. 2020 pa se je direktor do nje ponovno obnašal poniževalno in jo nagovarjal k podaji odpovedi.

3. Tožena stranka se zoper ugodilne dele sodbe in odločitev o stroških postopka prav tako pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da se je direktor šele s prejemom pisnega zagovora tožnice prvič seznanil z bistvenimi okoliščinami kršitve, ki so utemeljevale podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne drži, da se je že 15. 1. 2020 na podlagi videoposnetkov nadzornih kamer seznanil z dejstvom, da je tožnica storila očitano nepravilnost, saj je bilo iz posnetkov razvidno le to, da se število voženj ni ujemalo s številom dobavnic. Direktor zato tega dne še ni bil seznanjen z dejstvom, da za odvoz peska 6. 12. 2019 za tožnico ni bilo veljavne podlage. Vztraja, da direktor tožnici in A.A. na sestankih v januarju 2020 ni ničesar očital, temveč ju je prosil, naj v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi pripravita pisno pojasnilo. Ne drži, da po 15. 1. 2020 ni pridobivala nobenih informacij v zvezi z odpovednim razlogom. Voznik B.B. je direktorju šele 23. 7. 2020 izročil tahografe in mu pojasnil, da je dobavnico po opravljenem prevozu 6. 12. 2019 vrnil tožnici. Ugotavljanje nepravilnosti je bilo bistveno oteženo tudi zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19. Nasprotuje odločitvi sodišča, da je dolžna tožnici za nazaj priznati delovno razmerje ter ji obračunati in izplačati nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga, da se prisojena nadomestila plače zmanjšajo za zneske denarnih nadomestil za brezposelnost, ki jih je tožnica prejela na podlagi odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 14. 9. 2020. Ker tožnica dela ni opravljala vestno in se ni vzdržala ravnanj, ki delodajalcu materialno ali moralno škodujejo, do denarnega povračila sploh ni upravičena. Glede na izobrazbo in bogate delovne izkušnje ima dobre zaposlitvene možnosti, kar potrjuje tudi ugotovitev, da se je takoj po prejemu izpodbijane izredne odpovedi zaposlila pri novem delodajalcu.

4. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke, tožena stranka pa na pritožbo tožnice. Stranki v odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih delov sodbe.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je v odločitvi glede reparacije in višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi delno zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem delu je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi pavšalno uveljavlja tožena stranka. Ta kršitev je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, izpodbijana sodba pa takšnih pomanjkljivosti nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke glede obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, ker tega ni storila, pa pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od leta 1983 dalje, nazadnje na delovnem mestu "administrator v kamnolomu", tožena stranka pa ji je v juliju 2020 vročila pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor, ki se ga je tožnica 23. 7. 2020 tudi udeležila. Še istega dne ji je tožena stranka vročila izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri ji je očitala ponarejanje dobavnic in računov ter materialno oškodovanje družbe. V obrazložitvi odpovedi je določno opredelila le eno kršitev, in sicer da je tožnica 6. 12. 2019 podatke v dobavnici, ki je bila izdana na ime kupca C. in za material v znesku 67,25 EUR, naknadno spremenila, tako da je vanjo vpisala svoje ime in znesek 77,15 EUR, spremenjeno dobavnico pa izročila vozniku tovornega vozila, ki je material odpeljal k njeni stranki, ne da bi bil tožnici za to blago izdan račun. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bil direktor tožene stranke že 15. 1. 2020 seznanjen z razlogi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, presodilo, da je bila ta podana po poteku 30‑dnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki se je iztekel 14. 2. 2020. Na tej podlagi je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi in reparacijo, z dnem odločitve sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožnici prisodilo denarno povračilo v višini treh bruto plač.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila izpodbijana izredna odpoved podana pravočasno, ker naj bi se domneve o nepravilnostih potrdile šele s tožničinim priznanjem v pisnem zagovoru 23. 7. 2020. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 začetka teka roka za podajo odpovedi ne veže na seznanjenost delodajalca s prav vsemi okoliščinami očitane kršitve (predvsem ne z odnosom delavca do kršitve, čemur je namenjen zagovor), temveč na seznanitev delodajalca z razlogi, ki utemeljujejo podajo izredne odpovedi. S temi razlogi je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje direktor tožene stranke seznanjen najkasneje na sestankih, ki jih je glede ugotovljenih nepravilnosti pri izdajanju dobavnic in računov sklical v januarju 2020. Iz tabele, ki jo je D.D. prinesel na prvi sestanek 13. januarja 2020 (A5), je bilo namreč jasno razvidno, da je bila dobavnica z dne 6. 12. 2019 naknadno spremenjena na ime tožnice in nato nazaj na ime prvotnega kupca, direktor pa se je po pregledu videoposnetkov nadzornih kamer na drugem sestanku 15. 1. 2020 seznanil tudi s tem, da je bilo število opravljenih prevozov peska 6. 12. 2019 višje od števila izdanih dobavnic in da je bila ravno tožnica tista, ki je naredila spremembo dobavnice na svoje ime. Vse navedeno izhaja iz njegove izpovedi, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje nasprotno. Pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bil direktor že 15. 1. 2020 seznanjen s tem, da za odvoz peska na ime tožnice 6. 12. 2019 ni bilo veljavne podlage, potrjuje tudi natančen opis kršitve v obdolžitvi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožnica kljub pozivu direktorja vse do zagovora v zvezi s tem ni podala nobenih ustnih ali pisnih pojasnil. Pritožba neutemeljeno opozarja, da je voznik B.B. direktorju šele 23. 7. 2020 izročil tahografe in mu ob tem pojasnil, da je dobavnico po opravljenem prevozu vrnil tožnici. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje te informacije niso bistvene za ugotovitev razloga za podajo odpovedi in zato niso vplivale na začetek teka zakonskega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, sicer pa bi tožena stranka pogovor z voznikom lahko opravila že prej in tako pravočasno pridobila vse podatke, ki jih je v zvezi s tem štela za pomembne. Ker se je rok za podajo izredne odpovedi iztekel 14. 2. 2020, tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bilo zbiranje informacij glede ugotovljenih nepravilnosti bistveno oteženo zaradi epidemije nalezljive bolezni. Ta je bila z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS‑CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 19/2020 in 68/2020) razglašena šele 12. 3. 2020. 10. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o zahtevku za reparacijo upoštevati s strani tožnice zatrjevano in dokazano dejstvo, da ji je bila z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 14. 9. 2020 za obdobje 19 mesecev (od 25. 8. 2020 do 24. 3. 2022) priznana pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost. Sodišče prve stopnje je zato tožnici za obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja (od 25. 8. 2020 do 3. 6. 2021) zmotno prisodilo nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejela, če bi delala, saj je tožnica s to odločitvijo za zneske prejetih nadomestil za brezposelnost neupravičeno obogatena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani prvi odstavek III. točke izreka delno spremenilo, tako da je prisojena nadomestila plače znižalo za prejete zneske denarnega nadomestila za brezposelnost, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

11. Delno utemeljena je tudi pritožba tožnice, ki se zavzema za zvišanje prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je sodišče prve stopnje na podlagi 118. člena ZDR-1 odmerilo v višini treh bruto plač. Pri tej odločitvi je zmotno kot bistveno štelo izpoved tožnice, da je bil na podlagi spremenjene dobavnice toženi stranki odpeljan pesek v vrednosti 77,15 EUR, ki ni bil nikoli plačan, saj sodišče prve stopnje zaradi zaključka, da je bila izredna odpoved podana prepozno, utemeljenosti odpovednega razloga sploh ni vsebinsko presojalo. Zaradi tega se ni opredeljevalo do tožničinih ugovorov, da je ravnala skladno z ustaljeno prakso pri toženi stranki, po navodilih in z odobritvijo nadrejenega delavca A.A., kar ni nepomembno pri presoji, ali je bila tožena stranka zaradi ravnanja tožnice oškodovana. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 upoštevati le druge ugotovljene okoliščine, in sicer da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena več kot 37 let, da je kot starejša delavka še posebej v trenutnih razmerah po epidemiji težje zaposljiva oseba, da je v času od prejema izredne odpovedi prejemala nadomestilo za brezposelnost in da je bila v času odločanja sodišča še vedno brez zaposlitve. Povzete okoliščine tudi upoštevaje primerljive zadeve iz sodne prakse (npr. sodba Pdp 72/2018 z dne 18. 4. 2018) utemeljujejo prisojo denarnega povračila v višini desetih bruto plač, in ne le treh, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Denarno povračilo v tej višini je primerno tudi upoštevaje pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je bila tožnica v obdobju od 24. 7. 2020 do 24. 8. 2020 zaposlena pri drugem delodajalcu, saj krajša zaposlitev za določen čas enega meseca ob ugotovitvi, da je bila tožnica vso preostalo obdobje do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi brezposelna, ne vpliva na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so njene zaposlitvene možnosti slabe.

12. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje povprečje bruto mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, znaša 1.143,23 EUR (temu pritožbi ne nasprotujeta), zato je tožnica upravičena do denarnega povračila v znesku 11.432,30 EUR. Ker je pritožba tožnice delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je zahtevku za obračun in izplačilo denarnega povračila (poleg že prisojenega zneska 3.429,69 EUR v prvem odstavku VI. točke izreka) ugodilo še za znesek 8.002,61 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker se tožnica v pritožbi neutemeljeno zavzema za prisojo še višjega denarnega povračila, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu (glede zavrnitve zahtevka za obračun in izplačilo bruto zneska 16.456,20 EUR iz tega naslova) potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker pritožbeni razlogi tožene stranke v preostalem delu (zoper odločitev o ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi in obstoja delovnega razmerja ter zoper prisojena nadomestila plače, zmanjšana za prejeta nadomestila za brezposelnost, in denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) niso podani niti niso podani razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v tem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Kljub delni spremembi odločitve na pritožbeni stopnji je pravilna odločitev v V. točki izreka sodbe, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti potrebne stroške postopka. V sporih o prenehanju delovnega razmerja se šteje, da je delavec v celoti uspel, če je uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, saj delež uspeha z zahtevkom za reparacijo in reintegracijo (oziroma za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) na odločitev o stroških postopka nima vpliva (glej tudi Pdp 728/2017, Pdp 70/2019 in druge). Delna sprememba odločitve o denarnih zahtevkih iz naslova nezakonite izredne odpovedi zato ni terjala spremembe odločitve o stroških postopka.

15. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) skladno s pritožbenim uspehom (154. člen ZPP, 165. člen ZPP). Tožnica je v pritožbi utemeljeno priglasila 375 točk za pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 279,99 EUR. Ker je s pritožbo uspela do višine 41 %, ji je tožena stranka iz tega naslova dolžna povrniti znesek 114,80 EUR. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).