Jedro

S tem ko vložniki zahteve za varstvo zakonitosti ponujajo lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi in na tej podlagi izpodbijajo sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka, izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP to ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega Š.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Jesenicah je s sklepom z dne 17.04.2000 zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, pravnomočno zaključenega s sodbo istega sodišča z dne 04.06.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.07.1999, s katero je bila obsojencu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ izrečena pogojna obsodba ter v njej določena kazen treh mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep zagovorniki obsojenega Š.K. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi ter odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Oškodovanec kot tožilec M.Z., ki mu je bila zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP poslana v odgovor, nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki v zahtevi navajajo, da je iz izpodbijane pravnomočne odločbe razvidno, da je obsojenec poškodoval oškodovanca z motorno žago, ki jo je pred tem spravil v pogon, vendar da veriga žage ni bila v pogonu. Po utemeljitvi v odločbi višjega sodišča je treba razlikovati pojma motorne žage v pogonu in motorne žage v pogonu, katere veriga ni v pogonu. Taki razlogi v sklepu višjega sodišča so po oceni vložnikov popolnoma nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju in je zato po njihovem mnenju podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Vložniki so zahtevo za obnovo postopka vložili iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP. Na tej podlagi se postopek obnovi, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlagana priča, policist U.K. izpovedal povsem enako kot njegov kolega policist M.K. (listovna št. 62). Potrdil je, da je obsojenec imel žago v rokah, da oškodovanec, ki je bil poškodovan po roki, še ni krvavel ter da žaga ni bila okrvavljena. Sicer pa je na podlagi v zahtevi za obnovo postopka predlagane priče ugotovilo, da je bila motorna žaga prižgana, vendar njena veriga ni bila v pogonu. Taki presoji je pritrdilo tudi višje sodišče, ki je tudi pojasnilo, da sledov na verigi žage ni bilo ter da je razumljivo, da bi bile v primeru delujoče verige oškodovancu nedvomno prizadejane mnogo hujše poškodbe. Prav nobenega nasprotja ni v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, ko sodišče navaja, da predlagana priča ni ovrgla pravilnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenih odločilnih dejstev, ampak da je samo potrdila, da je videla obsojenca, ki je imel v rokah motorno žago v pogonu ter da je naknadno ugotovila, da veriga žage ni bila krvava. Strinjalo se je tudi s prvostopenjskim sodiščem, da predloženi novi dokaz niti sam zase niti v povezavi s prej izvedenimi dokazi ni v ničemer omajal dejanskih ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi. To je, da je obsojenec oškodovanega M.Z. poškodoval tako, da je z motorno žago, ki jo je pred tem spravil v pogon, zamahoval proti njemu ter ga pri tem udaril v desno roko v predel podlahti in mu (z zobmi verige na meču) povzročil šest vreznih ranic na hrbtni strani desne podlahti, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno oškodovančevo zdravje. V sklepnem delu obrazložitve je višje sodišče tudi zapisalo, da ni razumljivo, zakaj pritožniki (sedaj vložniki zahteve) v pritožbi še vedno vztrajajo, da poškodbe niso mogle nastati z žago z verigo v pogonu, ko pa kaj takšnega v postopku nikoli ni bilo niti zatrjevano, niti ugotovljeno. Razlogi o navedenih odločilnih dejstvih so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu popolnoma jasni, med njimi ni nobenega nasprotja, zato so nasprotna zatrjevanja vložnikov neutemeljena.

Z navedbami v zahtevi, da je zaslišani policist na naroku za obnovo postopka izpovedal, da sta s kolegom policistom ugotovila, da poškodbe niso mogle nastati s prižgano motorno žago, to je z verigo v pogonu, da sta opazila, da ima oškodovanec na roki površinsko poškodbo (vidna poškodba povrhnjice), da krvi ni bilo in da bi zasegla motorno žago kot sredstvo, s katerim bi utegnilo biti kaznivo dejanje storjeno, če bi bila krvava, posebno pa s trditvami, da se motorna žaga vključi že s potegom zaganjača in prične delovati ter da se istočasno vključi tudi veriga, le da je intenzivnost njenega delovanja odvisna od uravnavanja hitrosti s pritiskom na plin, vložniki ponujajo lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na tej podlagi pa nato izpodbijajo tudi sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka. Enako velja tudi za nadaljnje trditve v zahtevi, da je priča, zaslišana v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, navedla, da oškodovančeve poškodbe niso mogle nastati z žago v pogonu ter da je celo izpovedala, da se je pojavila dilema, ali se oškodovanec ni poškodoval sam. Na ta način vložniki izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Dejstvo, da se je okrožna državna tožilka z zahtevo za obnovo postopka strinjala, na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa nima prav nobenega vpliva. Kazenski postopek je tekel na zahtevo oškodovanca kot tožilca in ne državnega tožilca. Tudi sicer stališče upravičenega tožilca glede utemeljenosti zahteve za obnovo postopka za sodišče ni zavezujoče. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakoniosti sklicujejo zagovorniki obsojenega Š.K., ni podana, zahtevo pa so vložili tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.