Jedro

Poglavitni namen posebnega pravila, določenega v 352. členu OZ za odškodninske terjatve, ni skrajšati splošni zastaralni rok, ampak določiti posebne okoliščine, ki so relevantne za začetek teka zastaralnega roka. Po splošnih pravilih namreč začne teči zastaranje glede na čas, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Odškodninska terjatev dospe od trenutka nastanka škode, a ta navezna okoliščina za začetek teka zastaralnega roka ni primerna, saj bi oškodovanca pogosto postavila v zelo neugoden položaj, zato 352. člen OZ določa drugačne navezne okoliščine.

Pritožbeno sodišče je po dopolnjenem dokaznem postopku zaključilo, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da ga je poškodovalo neznano vozilo. Ker tega ni uspel dokazati, pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je (iz drugih razlogov) tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

I. Tožena stranka mora priči M. B. v osmih dneh povrniti 5 EUR potnih stroškov.

II. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 5 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej zadevi uveljavlja plačilo odškodnine 23.730,55 EUR za škodo, ki mu je nastala 25. 7. 2009, ko je padel na pločniku.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja.

3. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. Navaja, da sodbo izpodbija iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe z "ustrezno" ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali vsaj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik meni, da tožbeni zahtevek, če je bilo zdravljenje zaključeno 6. 10. 2010, ni zastaral, ker je bila tožba vložena 7. 10. 2013. 4. Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je zastaralni rok začel teči prej, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno že v septembru 2009. Pretežni del odgovora pa nameni graji zaključka sodišča prve stopnje, da je do dogodka prišlo tako, kot trdi tožnik in svoja stališča o tem precizno utemelji.

5. Pritožniku je bil odgovor vročen in se nanj ni odzval. 6. Pritožba ni utemeljena.

7. Najprej o zastaranju

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnikovo zdravstveno stanje stabiliziralo v oktobru 2010 in da je tožnik to vedel (oziroma bi vsaj lahko vedel) 6. 10. 2010. To potrjuje zapis v izvidu s 6. 10. 2010 (priloga A 20 v spisu), dotedanje kontinuirano naročanje na preglede na kratke roke in pojasnilo izvedenca prof. dr. V.V., da je s tožnikovo odločitvijo zoper predlagano operacijsko zdravljenje postal obseg škode dokončno znan.

9. V skladu s 1. odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V skladu s 1. odstavkom 336. člena OZ pa zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. 352. člen OZ, ki določa zastaralni rok za odškodninske terjatve, tega, kako naj se šteje zastaranje, ne ureja. Poglavitni namen posebnega pravila, določenega v 352. členu OZ za odškodninske terjatve, ni skrajšati splošni zastaralni rok, ampak določiti posebne okoliščine, ki so relevantne za začetek teka zastaralnega roka. Po splošnih pravilih namreč začne teči zastaranje glede na čas, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Odškodninska terjatev dospe od trenutka nastanka škode, a ta navezna okoliščina za začetek teka zastaralnega roka ni primerna, saj bi oškodovanca pogosto postavila v zelo neugoden položaj, zato 352. člen OZ določa drugačne navezne okoliščine.1 Ni pa, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, namen določbe širši (torej drugače kot v 336. členu OZ urediti še kaj drugega kot navezne okoliščine), zato pritožbeno sodišče sodi, da je treba tudi za odškodninske terjatve uporabiti tisti del ureditve 1. odstavka 336. člena, ki določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je nastopila navezna okoliščina. Takšna razlaga je tudi v skladu z izhodiščem, da je izjeme (zastaranje je namreč izjema od pravila, da je treba obveznosti izpolniti) razlagati utesnjujoče. 10. Tožnik je torej za škodo zvedel 6. 10. 2010 (oziroma je bilo njegovo zdravje tako stabilizirano, da je bilo mogoče postaviti odškodninski zahtevek). Zastaralni rok je začel teči naslednji dan, zato zahtevek, postavljen s tožbo, ki je bila sodišču priporočeno poslana 7. 10. 20132, ni zastaral. O pritožbeni obravnavi

11. Zaključek pritožbenega sodišča, da tožbeni zahtevek ni zastaral, bi terjal razveljavitev izpodbijane sodbe, saj se sodišče prve stopnje zaradi stališča o zastaranju ni ukvarjalo z vprašanjem obsega škode. Vendar pa je obravnava obsega škode smiselna le pod pogojem, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati, da je do nezgode in poškodb prišlo na način, kot to zatrjuje v tožbi3. Tak zaključek sodišča prve stopnje v odgovoru na pritožbo4 graja tožena stranka. Odgovor na pritožbo ima torej tudi naravo pritožbe, kar od pritožbenega sodišča terja, da se opredeli do v njem vsebovane kritike dokazne ocene.5 Toženi stranki sicer pravico do pritožbe (če se ji v tem postopku ne bi dopustilo ofenzivne narave odgovora na pritožbo) ne bi bila odvzeta, saj bi se v primeru razveljavitve zoper ponovno sodbo (če bi bila zanjo neugodna) lahko pritožila tudi zaradi zaključkov o dokazanosti škodnega dogodka. Vendar je v odgovoru na pritožbo vzpostavila resen dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, ki ga je bilo bolj ekonomično odpraviti v pritožbenem postopku kot s podaljševanjem postopka z razveljavitvijo sodbe.

12. Senat je o pritožbi (in odgovoru nanjo) razpravljal na seji 19. 10. 2017, na kateri je bil zaradi opisanega na podlagi 2. odstavka 347. člena ZPP sprejet sklep, da se opravi pritožbena obravnava. V skladu s 5. odstavkom 347. člena ZPP je bil sprejet sklep, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica, saj ne gre za zapleteno zadevo glede dejanskih in pravnih vprašanj, od odločitve o pritožbi pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

13. Na pritožbeni obravnavi je višje sodišče zaslišalo pričo M. B. in tožnika ter prebralo dokaze v spisu, izvedenska mnenja in zapisnike o izvedbi dokazov pred sodiščem prve stopnje.

O dokazanosti škodnega dogodka

14. Najprej je treba poudariti, da na kraju zatrjevane prometne nesreče ni bilo nobenih realnih sledov nesreče, kar samo po sebi sicer ne izključuje možnosti njenega nastanka6, a vseeno pomeni, da so vse ugotovitve izvedencev cestno prometne stroke povsem hipotetične. Izvedenci so lahko ugotavljali le, ali bi poškodbe, ki jih je utrpel tožnik in se je na UKC zaradi njih zglasil 25. 7. 2009, lahko nastale v prometni nesreči, kakor jo opisuje. Pravilno je sicer sodišče prve stopnje razumelo in povzelo izvedenski mnenji izvedencev cestno prometne stroke, da tehnično gledano ni mogoče izključiti možnosti, da je neznano vozilo s svojim levim vzvratnim ogledalom prišlo v kontakt s tožnikovo desno ramo. Toda ta ugotovitev, ki pomeni zgolj to, da je zatrjevani dogodek hipotetično mogoč, v ničemer s stopnjo prepričanja ne potrjuje, da se je hipotetično mogoč dogodek tudi v resnici zgodil, torej, da je do nezgode in poškodb prišlo na način, kot to zatrjuje tožnik. Preskok v argumentaciji sodišča prve stopnje iz sveta možnega v svet dokazanega, je napačen. Prav ima sicer sodišče prve stopnje, da to, kaj je tožnik povedal, o tem, kako so nastale poškodbe in kdaj je omenil, da naj bi šlo za prometno nesrečo, ne more vplivati na način nastanka škodnega dogodka in mehanizem nastanka poškodb. To pa še ne pomeni, da ta vprašanja niso pomembna pri dokazni oceni, ali je do dogodka res prišlo, kot to trdi tožnik. Nasprotno.

15. Tožnik v tožbi zatrdi, da ga je zbilo neznano vozilo (list. št. 3), v vlogi s 23. 4. 2015, da ga je zbilo motorno vozilo in da je padel zaradi naleta (list. št. 27 v spisu), v vlogi z 20. 5. 2015 pa doda, da ga je vozilo zadelo od zadaj z levim vzvratnim ogledalom7 (list. št. 38) in da zaradi hospitalizacije ni preverjal, kaj je pisalo v anamnestičnih podatkih, vendar vztraja, da je že ob pregledu navedel, da ga je zbilo vozilo, ko je šel po pločniku, in da ne ve, kdo je povzročitelj, ker se ostalih okoliščin ni spomnil (list. št. 39).

16. Tožnik je 25. 7. 2009 ob 13:43 nedvomno prišel na urgentni kirurški blok kliničnega centra Ljubljana. Imel je poškodbe glave, nosu, roke in ramena. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je tožnik tisti, ki je izpolnil sprejemni list (priloga B 16). V postopku pred sodiščem prve stopnje je izpovedal, da bi podpis na sprejemnem listu znal biti njegov, napisal pa ni on (list. št. 62 v spisu), na pritožbeni obravnavi pa, da bi bilo možno, da je pisava njegova, ob upoštevanju okoliščine, da je imel poškodovano in bolečo roko. Trditev o tem, da naj bi sprejemni list napisal nekdo drug in kdo, predvsem pa dokazov o tem, ni. Na sprejemnem listu je pod rubriko "Kaj se je zgodilo?" tožnik navedel "padec", ničesar o prometni nesreči. Tudi v izvidu (priloga A 6) je zapisano "včeraj je med hojo padel, dogodka se ne spominja". Zapis, da se je zgodil padec, sicer ne izključuje povsem možnosti, da bi tožnik padel, ker bi ga oplazilo vozilo8, a vsekakor nasprotuje tožnikovi trditvi, da je že ob pregledu navedel, da ga je zbilo vozilo, ko je šel po pločniku, in da ne ve, kdo je povzročitelj, ker se ostalih okoliščin ni spomnil. 17. Trditev, da je že ob pregledu navedel, da ga je zbilo vozilo, ko je šel po pločniku, in da ne ve, kdo je povzročitelj, nasprotuje tezi o tem, da se tožnik ob hospitalizaciji dogodka ni spomnil. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je tožnik ob prihodu v klinični center napisal in povedal pravi vzrok svoje poškodbe, to je padec. Če bi res govoril o prometni nesreči, bi lečeči zdravnik to nedvomno prijavil policiji.

18. Tudi ko se je po devetih dneh oglasil na policijski postaji, je tožnik zatrdil le, da je bil po vsej verjetnosti udeležen v prometni nesreči (uradni zaznamek policista M. B. priloga B 10 v spisu), kar kaže, da v to niti sam ni bil prepričan. Ni nepomemben zapis policista, da je tožnik povedal, da ga je zavarovalniški agent pregovoril, naj dogodek prijavi PP Ljubljana Vič. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da ne bi verjelo zapisu policista v uradnem zaznamku, vsebine tožnik ni uspel izpodbiti. V luči zapisa o tem, da ga je pregovoril zavarovalniški agent, je pomembna tudi izpoved tožnika, da "mu je v bolnici, ko mu je povedal, da ga je eden zbil, en pravnik povedal, da je združenje, pa da lahko uveljavljaš odškodninski zahtevek tudi, če kršitelj ni znan".

19. Da je vzrok padca neznano vozilo, je tožnik torej začel navajati kasneje, ko so ga v to prepričali drugi (zavarovalni agent, pravnik v bolnici), ki so mu povedali, da je v tem primeru mogoče uveljavljati odškodnino. Tožnikova izpoved na pritožbeni obravnavi pa pušča vtis, da se tožnik dogodkov spominja selektivno, da se istih stvari enkrat spomni, drugič pa ne oziroma se jih spomni malo drugače (na primer vprašanje, kako je prišel v klinični center, kaj je povedal ob sprejemu, kolikokrat je bil na policijski postaji, kdaj je bil opravljen policijski ogled ...).

20. Tako se pokaže, da je tožnik nedvomno dokazal, da je bil 25. 7. 2009 poškodovan. Hkrati dokazi v spisu pritrjujejo trditvam tožene stranke, da je več kot en teden kot vzrok poškodbe navajal padec (čeprav je tožnik trdil drugače, svojih trditev o tem pa niti z lastno izpovedjo ni potrdil) in šele kasneje začel trditi, da ga je zbilo neznano vozilo. Ob tem, ko je tožnik trditve o tem, kako je do tega prišlo, nekoliko dopolnjeval, in ob odsotnosti kakršnegakoli konkretnega dokaza o prometni nesreči oziroma oplazenju avtomobila, golo dejstvo, da bi do poškodb lahko prišlo tako, kot trdi tožnik, za zaključek, da je do njih tudi prišlo tako, ne zadošča. 21. Izvedenec medicinske stroke za tožnikove poškodbe ugotavlja, da so takšne, ki tipično nastanejo ob padcu na tla. Izvedensko mnenje torej tudi ne pritrdi tožnikovi tezi, da samo zaradi padca ne bi prišlo do takšnih poškodb.

22. To, da je tožnik uspel dokazati hipotetično možnost nastanka dogodka, kot ga zatrjuje, ne bi zadoščalo niti če bi sodišče tožniku naklonilo dobroto "znižanega dokaznega standarda" zaradi trditvene in dokazne stiske. Pritožbeno sodišče se zaveda, da je lahko trditveni in dokazni položaj nezavestnega oškodovanca otežen, hkrati pa dodaja, da dokazni položaj tožene stranke, ki je za dogodek zvedela več kot eno leto po dogodku, ni prav nič boljši. Tožnik niti s stopnjo verjetnosti ni uspel dokazati, da so poškodbe, zaradi katerih je 26. 7. 2009 prišel v klinični center, nastale zaradi oplaženja neznanega vozila, ampak so bistveno bolj verjetne trditve tožene stranke, ki jim pritrjujejo zgoraj analizirani dokazi, da je tožnik padel. 23. Pritožbeno sodišče je torej po dopolnjenem dokaznem postopku zaključilo, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da ga je poškodovalo neznano vozilo. Ker tega ni uspel dokazati, pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je (iz drugih razlogov) tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Posledica pritožbenega neuspeha je, da mora tožnik toženki povrniti stroške pritožbenega postopka. Gre za stroške priče B. B. za prihod na pritožbeno obravnavo. Zahteval je stroške za prihod iz Podpeči v Ljubljano in nazaj. Mestni avtobus 19 b povezuje Podpeč z Ljubljano9. V skladu s 5. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Potni stroški se povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Trditev, da mestni avtobus ne bi vozil ob primernem času ali da bilo treba iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom, B. B. ni podal. Cena vožnje mestnega potniškega prometa skozi 3 območja z uporabo kartice Urbana ali sistema Moneta znaša 2,50 EUR10. Pritožbeno sodišče je zato toženi stranki naložilo, da priči poravna 5 EUR, kar mora tožnik povrniti toženki (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep v I. točki izreka je dovoljena pritožba v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka, ki ne zadrži izvršitve sklepa.

Pritožba se vloži pisno, v zadostnem številu izvodov pri tem sodišču, o njej odloča Vrhovno sodišče RS; obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo v katerem delu se sklep izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (355. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik, ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, sicer bo sodišče pritožbo zavrglo.

1 O tem: V. Kranjc, v: M. Juhart in N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 477. 2 Kar izhaja iz dohodne štampiljke na list. št. 1 v spisu. 3 Gre predvsem za stališče v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe: da "ugotovitve izvedencev cestnoprometne stroke ter medicinske stroke glede na način nastanka prometne nezgode in... poškodb tožnika potrjujejo s stopnjo prepričanja, da je do nezgode in poškodb prišlo na način kot to zatrjuje tožeča stranka. Sodišče se strinja z navedbami tožene stranke, da je - nenavadno, da je šel tožnik k zdravniku šele več kot dvanajst ur po dogodku in da je prvič omenil, da naj bi bil po vsej verjetnosti udeležen v prometni nesreči šele... devet dni po obisku UKC... vendar te okoliščine na način nastanka škodnega dogodka in mehanizem nastanka poškodb ne vplivajo." 4 Odgovor na pritožbo je sicer mišljen kot izrazito obrambno sredstvo, saj pritožnikov nasprotnik (ki na pritožbo odgovarja), ker je z izpodbijano sodbo uspel, ne more imeti interesa za izpodbijanje sodbe. A ni vedno tako. Lahko se namreč zgodi, da so v izpodbijani sodbi ugotovitve, ki bi bile ob drugačnem pravnem stališču, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, za stranko, ki je z izpodbijano sodbo na prvi stopnji sicer uspela, usodno neugodne. In če pritožbeno sodišče sprejme tako pravno stališče, je ob takih dejanskih ugotovitvah (ki jih mora pritožbeno sodišče, ker niso bile izpodbijane, vzeti za podlago svoje odločbe) jasno, da bo pritožnikov nasprotnik propadel, ne da bi imel možnost pritožbenega izpodbijanja zase neugodnih dejanskih ugotovitev (in kršitev postopka). Prikrajšan bi torej bil za pravico do pritožbe, hkrati pa bi bil v neenakopravnem položaju. Pritožnikovemu nasprotniku je zato takrat treba priznati pravico, da v odgovoru na pritožbo izpodbija zase neugodne dejanske ugotovitve ter uveljavlja kršitve postopka, storjene v zvezi s tem. 5 Tako: J. Zobec v delu Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list, 2009, stran 363 do 367. 6 Še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je bil ogled opravljen devet dni po zatrjevani prometni nesreči. 7 Kako se je tedaj spomnil, da ga je vozilo zadelo z levim vzvratnim ogledalom, tožnik nikdar ni pojasnil. 8 Čeprav bi v tem primeru tožnik gotovo to tudi napisal. 9 https://sl.wikipedia.org/wiki/Mestni_avtobusni_liniji_%C5%A1t._19B_in_19I_%28Ljubljana%29 10 http://www.lpp.si/javni-prevoz/ceniki