Jedro

Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2. Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, niti potreba po časovni razbremenitvi, saj glede na preostalo delovno zmožnost, ki je zmanjšana za manj kot 50 %, lahko še naprej opravlja določena dela, povezana z vodenjem podjetja, organizacijo nabave, stike s strankami in poslovnimi sodelavci, manjša popravila in drugo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju stroškovno ponovno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 10. 10. 2013 in iste št. z dne 29. 5. 2013, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 21. 3. 2013 dalje ter povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroškovno je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo istih upravnih odločb in pravico do poklicne rehabilitacije za usposobitev za drugo delo najmanj 4 ure dnevno.

2. Tožnik po pooblaščenki izpodbija cit. sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku, oz. podrejeno podrednemu, povračilo stroškov postopka pred prvostopenjskim sodiščem in pritožbenih stroškov.

Sodba je po mnenju pritožnika izdana na podlagi konfuznih in kontradiktornih ugotovitev sodnega izvedenca v pisnem mnenju z dne 27. 1. 2016, dodatnih pojasnilih in izpovedi na obravnavi. Mnenje sodnega izvedenca, da ni popolne izgube delovne zmožnosti, je v nasprotju z ugotovitvami Centra medicine dela, prometa in športa Zdravstvenega doma A. z dne 25. 4. 2013 in 17. 4. 2014, po katerih ni zmožen dela voznika motornih vozil, kar pomeni suspenz vozniškega dovoljenja za vožnjo vseh kategorij. Njegova delovna zmožnost je izgubljena. Tako je ocenil že ortoped dr. B.B., ki je v zvezi z navedenim spričevalom potrdil, da gre za trajno in ne le začasno nezmožnost za opravljanje poklica voznika tovornih vozil. Na obravnavi je v skladu z napotili pritožbenega sodišča kot stranka izpovedal, da sam ne organizira prevozov, saj mu to zagotavlja podjetje C., s katerim sodeluje že 20 let, ki tudi odredi kam se kaj pelje. Z nabavo blaga se ne ukvarja, vzdrževanje tovornih vozil opravi vsak voznik sam, registracijo voznega parka AMZS, skrb za poslovanje pa izključno računovodski servis. Torej ni nobenih drugih del v s. p., ki bi jih lahko opravljal. Sodišče naj bi zanemarilo ocenjevanje invalidnosti po 4. odstavku 63. člena ZPIZ-2, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično napačno uporabilo materialno pravo ter hkrati zagrešilo kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in tudi po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) je potrebno ugotoviti, da je dejansko stanje v ponovljenem sojenju pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

V postopku ni prišlo niti do zatrjevanih procesnih kršitev iz 14. in 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, kot zatrjuje pritožba. Izrek izpodbijane sodbe je jasen, pravno odločilni razlogi niso v nasprotju z odločitvijo, niti o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, zapisnikih in izvedenih dokazih, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

5. V sodno izvedenskih mnenjih specialista ortopeda in medicine dela, prometa in športa, prof. dr. D.D., pridobljenega v ponovljenem sojenju, je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku do 21. 3. 2013 oz. do 10. 10. 2013(2) , ni izkazanih takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi utemeljevale ugotovitev popolne izgube delovne zmožnosti za organizirano pridobitno delo, niti ob preostali delovni zmožnosti s stvarnimi omejitvami, časovno razbremenitev na 4 ure dnevno.

Povsem pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi stanja po operaciji hernije disci L5-S1 in bolečinah v križu z išiasem, pri tožniku podana preostala delovna zmožnost za opravljanje drugega dela, izmenoma sede in stoje ter s hojo po ravnem, z ročnim premeščanjem bremen do 9 kg do 10-krat na uro, brez dolgotrajnih pogostih prisilnih drž, fleksijsko rotacijskih gibov ledveno križne hrbtenice nad 30 stopinj, brez dela in vzpenjanja po lestvi in izpostavljenosti splošnim vibracijam, v polnem delovnem času.

Da tožnik za „voznika tovornega vozila“ zaradi ortopedskih zdravstvenih sprememb več trajno ni zmožen, je ugotovljeno že v obravnavanem predsodnem postopku. Prav iz tega razloga je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi omejitvami od 21. 3. 2013 dalje v polnem delovnem času. Pritožbeno zatrjevanje o nasprotju izvedenskih mnenj z ocenama Centra za medicino dela prometa in športa ZD A. z dne 25. 3. 2013 in 17. 4. 2014 zato ni utemeljeno, niti ni bistven suspenz dovoljenj za vožnjo vseh kategorij motornih vozil. Materialna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

6. Popolna nezmožnost za opravilo „voznik tovornega vozila“ sama po sebi ni odločilna za pritožbeno rešitev zadeve, saj ne utemeljuje razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti po prvi alineji 2. odstavka 63. člena, niti v III. kategorijo po tretji alineji 2. odst. 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ-2) zaradi podredno vtoževane časovne razbremenitve.

7. V ponovljenem sojenju je bila invalidnost ocenjena v skladu s 4. odst. 63. člena ZPIZ-2. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 22. 10. 2015 izrecno izpostavilo, da se pri ocenjevanju invalidnosti kot svoj poklic samozaposlenih zavarovancev (na temelju 15. člena ZPIZ-2) šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani in vsa dela, ki ustrezajo njihovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere imajo ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Invalidnost je potrebno ocenjevati na celotno dejavnost in ne le na posamezno opravilo. V predmetni zadevi torej na E.E. s. p., ki ni le „vožnja tovornega vozila“. Poudarilo je, da je vožnjo tovornega vozila sicer mogoče šteti za glavno opravilo v okviru dejavnosti s. p., da pa je v tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del, ki so po naravi stvari potrebne za njeno izvajanje. Gre za vodenje dejavnosti s. p. ter s tem povezane aktivnosti pri organizaciji poslovanja, pridobivanju strank, organizaciji prevozov, nabavi, vzdrževanju in registraciji voznega parka, zaposlovanju delavcev, skrbi za zakonito, pravočasno in pravilno izvrševanje pravic in obveznosti iz naslova poslovanja itd. Nosilec dejavnosti s. p. tako ne more uspešno zatrjevati, da tovrstnih opravil sploh ne izvršuje.

Tudi če posamezna opravila pogodbeno prenese npr. na računovodski servis, ki v imenu in na račun dejavnosti s. p. skrbi za vodenje poslovnih knjig, obračunavanje predpisanih dajatev, vlaganje napovedi na finančno upravo itd., to ne pomeni, da nosilca dejavnosti po veljavni statusni zakonodaji ne bi bilo potrebno šteti za odgovorno osebo. Računovodski servis pri pogodbenem izvajanju storitev za s. p., ni služba, ki bi lahko v imenu dejavnosti s. p., sklepal npr. pogodbe o zaposlitvi na račun delodajalca, pogodbe s poslovnimi partnerji, pogodbe o nabavi tovornih voz itd.. Tovrstna opravila so izključno v pristojnosti nosilca dejavnosti.

8. Iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, sodno izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa ni oz. ne more biti konfuzno, niti kontradiktorno. Prepričljivo in strokovno medicinsko argumentirano ocenjuje, da ni popolne izgube delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, niti potrebe po časovni razbremenitvi, saj glede na preostalo delovno zmožnost, ki je zmanjšana za manj kot 50 %, lahko tožnik še naprej opravlja določena dela, povezana z vodenjem podjetja, organizacijo nabave, stike s strankami in poslovnimi sodelavci, manjša popravila in drugo. Pri ocenjevanju seveda niso mogle biti kot relevantne upoštevane zaposlitvene možnosti izven ali v okviru dejavnosti s. p., niti nerealna in neprepričljiva izpoved tožnika, da kot lastnik in direktor E.E. s. p. ni izvrševal nobenega drugega opravila, razen vožnje tovornega vozila.

Odločitev pritožbenega sodišča

9. Ker sta upravni odločbi o priznanih pravicah iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti z določenimi omejitvami v polnem delovnem času pravilni in zakoniti, sta z izpodbijano sodbo v skladu s 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(4) (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjena tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Torej odprava izpodbijanih upravnih aktov, razvrstitev v kategorijo I. invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot zaradi nesmotrnosti glede na starost in predizobrazbo tudi vtoževana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drugo delo 4 ure dnevno.

Ali in kako je oz. bo tožnik realiziral v predsodnem postopku priznano pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času od 21. 3. 2013 dalje, je seveda odvisno od njega samega. Kot odgovorna oseba dejavnosti s. p. ima ne samo pravico temveč tudi dolžnost, da izvrši izpodbijana upravna akta, ter pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami realizira bodisi v okviru svoje dejavnosti s. p., ali prenese dejavnost ter se kot iskalec zaposlitve na temelju preostale delovne zmožnosti prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je v skladu s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) T.j. do konca predsodnega upravnega postopka.

(3) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(4) Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami.