Jedro

Sklad kmetijskih zemljišč je na podlagi 3. člena ZSKZ samostojna pravna oseba, na katero je RS prenesla vsa pooblastila v zvezi z gospodarjenjem in upravljanjem s premoženjem, kakor tudi sredstva, ki jih s tem pridobi. Upravljanje z zemljišči po tretjem odstavku 2. člena ZSKZ zajema tudi obremenjevanje s stavbnimi pravicami. V obravnavani zadevi, ki se nanaša na pravno usodo pogodbe, ki jo je Sklad sklenil v okviru upravljanja s premoženjem, le-ta kot samostojna pravna oseba v postopku nastopa povsem samostojno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in druge tožene stranke stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da je pogodba o stavbni pravici št. 43-5946/2013 z dne 8. 5. 2013, sklenjena med tožečo in drugo toženo stranko, nična, v točki II izreka pa je zavrnilo zahtevek zoper prvo toženo stranko. O stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo tako, da je drugi toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki povrne pravdne stroške (točka III izreka) medtem ko je zaradi zavrnitve zahtevka zoper prvo toženo stranko tožeči stranki naložilo, da prvi toženi stranki povrne njene pravdne stroške (točka IV izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožujeta tožeča in druga tožena stranka. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava v delu, ko je v točki II izreka zavrnilo tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo kot prvo toženo stranko, posledično pa v točki IV izreka tožeči stranki naložilo še povrnitev njenih pravdnih stroškov. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, da Republika Slovenija (nadaljevanju RS) v obravnavani zadevi ni pasivno legitimirana, saj ni bila stranka sporne pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice, ki je bila sklenjena med tožečo in drugo toženo stranko. Kljub temu, da sta pogodbo sklenili Občina (v nadaljevanju Občina) in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju Sklad), pa je RS kot lastnica spornih zemljišč vpisana v zemljiški knjigi, medtem ko je Sklad zgolj pravna oseba, na katero je RS z Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ) prenesla določena pooblastila. Sklad na podlagi izrecne določbe petega odstavka 2. člena ZSKZ opravlja naloge v imenu in za račun RS, kar pomeni, da je njen zakoniti zastopnik. Tako razmerje je razvidno tudi iz označbe strank v glavi pogodbe, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da RS ni stranka pogodbe in v obravnavani zadevi ni pasivno legitimirana, na podlagi take odločitve pa je tudi zmotno odločilo o stroških postopka.

Druga tožena stranka pa v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo ničnost Pogodbe o stavbni pravici št. 43-5946/2013 z dne 8. 5. 2013 (v nadaljevanju Pogodbe o stavbni pravici), prekoračilo tožbeni zahtevek in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je presojalo lastništvo spornih nepremičnin, česar tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni zahtevala. Kljub ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je Pogodba o stavbni pravici nična, saj tožeča stranka na lastni nepremičnini ni mogla pridobiti stavbne pravice, to še ne pomeni, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na parc. št. 727/5 in 734/4 k. o. S.. Tožeča stranka ni vložila tožbe na ugotovitev lastninske pravice, niti nima pogodbe o prenosu zemljišč, na podlagi katere bi se lahko vpisala v zemljiško knjigo. Tožeča stranka bi morala najprej vložiti tožbo na ugotovitev lastninske pravice in šele če bi sodišče ugotovilo, da je lastnica spornih nepremičnin, bi lahko zahtevala ugotovitev, da je Pogodba o stavbni pravici nična. Tožeča stranka se je kot Občina in prava vešča oseba ob podpisu pogodbe zavedala, za kakšni parceli gre, in se je zavezala plačevati nadomestilo. Šele ko je prejela sklep o izvršbi za plačilo nadomestila za stavbno pravico, pa je začela zatrjevati, da sta parceli njeni. Druga tožena stranka ob podpisu Pogodbe o stavbni pravici ni kršila nobenih predpisov, saj je v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnin vpisana RS, Sklad pa jih ima v upravljanju. Glede pravne podlage za prenos spornih zemljišč iz družbene lastnine v last Občine pa druga tožena stranka v pritožbi navaja, da se 16.a člen ZSKZ glede na obrazložitev k temu členu v predlogu zakona nanaša zgolj na nezazidana stavbna zemljišča, ki jih je Občina s sprejemom sprememb in dopolnitev prostorskih vsebin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, do 20. 7. 2004 namenila za graditev objektov. Sporno zemljišče pa ni nezazidano, saj na njem stoji objekt NK D., zato ga tožeča stranka ni mogla nameniti za graditev objektov in zanj ne more veljati 16.a člen ZSKZ.

3. Tožeča stranka je vložila še odgovor na pritožbo druge tožene stranke, v katerem ponavlja svoje navedbe podane v postopku na prvi stopnji, in se zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, prav tako pa ni storilo postopkovne kršitve, ki jo druga tožena stranka navaja v pritožbi oziroma katere od postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Glede pritožbe tožeče stranke:

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da prva tožena stranka v obravnavani zadevi ni pasivno legitimirana, saj ni podpisnica Pogodbe o stavbni pravici, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in temelji na stališču, zavzetem v odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 442/2003 z dne 10. 6. 2004. ZSKZ v petem odstavku 2. člena res določa, da Sklad opravlja naloge v imenu RS in za njen račun, kar kaže na to, da je Sklad zakoniti zastopnik RS, kot navaja tožeča stranka v pritožbi. Vendar pa je treba upoštevati, da je Sklad na podlagi 3. člena ZSKZ samostojna pravna oseba, na katero je RS prenesla vsa pooblastila v zvezi z gospodarjenjem in upravljanjem s premoženjem, kakor tudi sredstva, ki jih s tem pridobi. Upravljanje z zemljišči po tretjem odstavku 2. člena ZSKZ zajema tudi obremenjevanje s stavbnimi pravicami. V obravnavani zadevi, ki se nanaša na pravno usodo pogodbe, ki jo je Sklad sklenil v okviru upravljanja s premoženjem, le-ta kot samostojna pravna oseba v postopku nastopa povsem samostojno, kot je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče k temu zgolj dodaja, da odločitev v obravnavani zadevi v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je RS v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnica nepremičnin, zato v obravnavani zadevi tudi ni pasivno legitimirana.

7. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe materialnopravno pravilna, posledično pa so tudi pravdni stroški prvotožene stranke v IV. točki izreka pravilno naloženi v plačilo tožeči stranki. Ker je pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v zgoraj navedenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe druge tožene stranke:

8. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je pri presoji ničnosti Pogodbe o stavbni pravici presojalo lastništvo spornih zemljišč, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo, da je za presojo ničnosti Pogodbe o stavbni pravici ključno vprašanje lastništva zemljišč, saj 256. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ne dopušča ustavnovitve stavbne pravice na lastni nepremičnini. V kolikor je lastništvo nepremičnin iz družbene lastnine prešlo na tožečo stranko, je torej Pogodba o stavbni pravici sklenjena v nasprotju s citirano določbo SPZ in zato nična. Vprašanje lastništva nepremičnin je v obravnavani zadevi predhodno vprašanje, na katerega je bilo treba odgovoriti pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje pa o vprašanju lastništva spornih nepremičnin ni odločilo v izreku izpodbijane sodbe, zato tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka. SPZ v 39. členu določa, da se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Pogoje za prehod lastništva zemljišč iz družbene lastnine na RS oziroma občino je določil zakon - ZSKZ. Po stališču pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi pravni temelj za pridobitev lastninske pravice zakon, čeprav ZSKZ govori o neodplačnem prenosu zemljišč na Občino. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka nima sklenjene pogodbe o prenosu nepremičnin, oz. da bi morala vložiti tožbo na ugotovitev lastninske pravice in šele v primeru uspeha v tem postopku bi lahko zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o stavbni pravici. V primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona posebna ugotovitvena tožba ni potrebna, saj že zakon določa, kdo je lastnik spornih nepremičnin.

9. Glede vprašanja, na koga je iz družbene lastnine prešlo lastništvo spornih zemljišč, pa je sodišče prve stopnje v točkah 17 in 18 obrazložitve natančno pojasnilo relevantne predpise ter v točki 19 obrazložitve pravilno zaključilo, da je do spora v obravnavani zadevi prišlo, ker sta bili sporni zemljišči na dan uveljavitve ZSKZ opredeljeni kot kmetijsko zemljišče in sta zato prešli v last RS ter upravljanje Sklada, nato pa sta na podlagi novele ZSKZ-B prešli v last Občine, saj ju je slednja v skladu s prvim odstavkom 16.a člena ZSKZ do 20. 7. 2004 namenila za graditev objektov. Sodišče prve stopnje je pri sprejemu tega zaključka v 20. točki obrazložitve izhajalo iz jezikovne razlage prvega odstavka 16.a člena in avtentične razlage tega člena, ki ne govorita o tem, ali je zemljišče zazidano ali ne, pač pa zgolj o zemljiščih, ki jih občina nameni za graditev objektov. Druga tožena stranka je tako stališče sodišča prve stopnje v pritožbi izpodbijala z obrazložitvijo, da je zakonodajalec ob sprejemu novele ZSKZ-B namen določbe 16.a člena ZSKZ obrazložil tako, da se dodatno predvideva prenos nezazidanih stavbnih zemljišč, ki jih je Občina do 20. 7. 2004 namenila za graditev objektov. Poleg tega po navedbah druge tožene stranke spornih zemljišč ni mogoče šteti za nezazidani stavbni zemljišči, pač pa gre za zazidani stavbni zemljišči, saj na njih že od leta 1975 stoji objekt NK D., pri čemer ni pomembno, da je objekt zgrajen brez potrebnih dovoljenj.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe druge tožene stranke sicer držijo, vendar jih je treba razlagati v skladu z namenom celotnega predpisa, ne pa zgolj na podlagi 16.a člena. Prvi odstavek 2. člena ZSKZ določa, da je Sklad ustanovljen z namenom gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti RS, prav tako pa po drugem odstavku 2. člena ZSKZ Sklad do odsvojitve ali prenosa upravljanja gospodari z zemljišči iz prejšnjega odstavka (torej s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi), ki se jim na podlagi predpisov spremeni namenska raba. Namen tega predpisa nikoli ni bil, da v last Sklada preidejo zazidana zemljišča, ki so del občinske infrastrukture, kot je to v konkretnem primeru. Glede na zgoraj obrazloženo pa sta sporni zemljišči v lasti RS in v upravljanju Sklada pristali zgolj zato, ker sta bili v prostorskih aktih najprej opredeljeni kot kmetijski, kasneje pa je prišlo do sprememb zakonodaje in občinskih planov, ki so spremenili namensko rabo zemljišč. Pri tem pa je po stališču pritožbenega sodišča pomembno predvsem to, da je dejanska raba ves čas ostala nespremenjena. Med pravdnima strankama ni sporno, da zemljišči najmanj od leta 1975 dalje, ko je bil na njih zgrajen objekt NK D., nista bili namenjeni za kmetijstvo, prav tako pa sta bili že takrat zazidani. Sprememba prostorskih aktov je tako pomenila zgolj uskladitev namenske rabe zemljišč z dejanskim stanjem v naravi.

11. Na podlagi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je določbo prvega odstavka 16.a člena ZSKZ razlagalo tako, da ni pomembna opredelitev tega zemljišča kot zazidanega ali nezazidanega, pač pa je pomembno zgolj to, ali je Občina zemljišče namenila za graditev objektov, kar je v obravnavani zadevi tudi storila. Na tej podlagi pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka glede na 256. člen SPZ na lastni nepremični ni mogla ustanoviti stavbne pravice. Pogodba o stavbni pravici sklenjena med tožečo in drugo toženo stranko je tako sklenjena v nasprotju z 256. členom SPZ in zato nična.

12. Upoštevaje obrazloženo je sodišče druge stopnje tudi pritožbo druge tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo tudi v I. in III. točki izreka (353. člen ZPP).

13. Glede na to, da tožeča stranka ni uspela s pritožbo, je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške, medtem ko druga tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeča stranka pa je prav tako dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo druge tožene stranke, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zato teh stroškov ni šteti za potrebne v smislu določbe 155. člena ZPP.