Jedro

Ugotovljena manjša asimetrija obraza ne nudi podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se datum „13. 12. 2008“ nadomesti z datumom „20. 1. 2012“, datum „9. 1. 2013“ pa z datumom „21. 1. 2014“.

II. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 dalje do plačila in materialne stroške v znesku 5.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.950,00 EUR od 13. 12. 2008 dalje, od zneska 1.550,00 EUR od 9. 1. 2013 dalje ter od zneska 2.350,00 EUR od 24. 4. 2010 dalje (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 2.353,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v delu, ki se nanaša na nematerialno škodo in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede odločitve o stroških postopka (III. točka izreka) pa predlaga izdajo popravnega sklepa zaradi očitne pomote v izreku, podredno, če sodišče sklepa o popravi ne bo izdalo, pa vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek v nasprotju z razlogi sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v prerekanem delu ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri prisoji odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti sodba neupravičeno ne upošteva duševnih bolečin tožnice zaradi asimetrije obraza. Ponovno ugotovi, da je pri tožnici prisotna le lažja asimetrija obraza in da ni izpolnjen objektivni kriterij za odmero odškodnine. Objektivni kriterij za odmero odškodnine je sprememba zunanjosti tožnice v razmerju do stanja pred poškodbo, ki je po ugotovitvi sodišča nedvomno podana. Subjektivni element za odmero pa je dejansko doživljanje oškodovanke, do katerega se sodba ne opredeli. Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 129/2006, na katero se sklicuje sodba, ni mogoče razumeti tako, kot upošteva sodba. Objektivni kriteriji predstavljajo le enega od elementov, kot pomoč pri razmejitvi med lažjo, srednjo in hudo škodo, torej, za odmero višine nastale škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ne pa kriterij za to, ali je ta škoda sploh nastala ali ne. Zaradi napačne uporabe materialnega prava se sodba zato ne opredeli do subjektivnega doživljanja tožnice, čeprav ugotovi manjšo asimetrijo obraza. Ravno ta tožnici še vedno povzroča hude duševne bolečine, zaradi česar je želela opraviti izredno bolečo in neugodno operacijo v predelu čeljusti, se je psihiatrično zdravila in tudi ni več sposobna opravljati nalog, ki zahtevajo popolni videz, kar, tudi po ugotovitvi, sodbe tožnici lahko povzroča duševne bolečine (22. točka obrazložitve). Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti tožnici priznati odškodnino najmanj v znesku 5.000,00 EUR. Ugotovitve sodbe o vplivu trajnih posledic, ki so ji ostale po poškodbah na vseh področjih življenja (omejitve v hladnem vremenu, okvarjena funkcija delovanja čeljustnega mehanizma, nezmožnost opravljana nalog, ki zahtevajo popoln videz, težave povezane s poškodbo desne rame, ki se kažejo pri oviranosti pri športnih aktivnostih, vsakodnevnem življenju ter službi), narekujejo višjo odškodnino od priznane, vsaj v znesku 15.000,00 EUR. Trajne posledice poškodb bodo pri tožnici, ki je bila ob nesreči stara komaj 24 let, tudi v bodoče vplivale na praktično vsa področja njenega življenja, kar sodba ne ovrednoti ustrezno.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Previsoka je odškodnina za duševne bolečine za skaženost in zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnica ima le manjšo asimetrijo obraza, zato sodba nepravilno upošteva, da ne more opravljati poklica, kjer se zahteva popoln videz in da zaradi manjših sprememb na obrazu ne more biti manekenka. Tožnica tega ni niti zatrjevala niti dokazala. Ni predložila nobenih dokazov, da je pred prometno nesrečo opravljala poklic, kjer naj bi bil potreben popoln videz. Sodba ne upošteva, da je imela tožnica že pred vtoževano prometno nesrečo progni, križni ugriz in progenijo (deviacijo spodnje čeljusti), kar jo je gotovo motilo že prej in kar je toženka v postopku izpostavljala. Nepravilna je odločitev glede zakonskih zamudnih obresti. Ne drži, da jim tožena stranka ni nasprotovala. Glede ortodontskih storitev tožeča stranka niti ni dokazala, da jih je plačala in kdaj ji je nastala škoda. Ni dokazana škoda, niti datum začetka teka obresti. Napačna je odločitev sodbe, da glede teka obresti ne pride v poštev Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki na področju obveznih zavarovanj v prometu nedvomno velja kot specialni zakon. Sodna praksa je že sprejela stališče, da se v primerih, kjer velja ZOZP kot lex specialis, začnejo teči zamudne obresti šele po treh mesecih po prejemu odškodninskega zahtevka, na podlagi določil 20.a in 42.č člena ZOZP (tako sodbi II Cp 2866/2013 in II Cp 1833/2013). Posledično je nepravilna ugotovitev sodbe, da zakonske zamudne obresti tečejo od 1. 6. 2009. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških in opozarja na neskladje III. točke izreka sodbe z obrazložitvijo sodbe.

5. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

7. V pritožbenem postopku je sporna še odškodnina za nepremoženjsko škodo in sicer za duševne bolečine zaradi skaženosti in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in premoženjska škoda iz naslova plačil za ortodontske storitve. Sodba ob tokratnem odločanju upošteva napotke razveljavitvenega sklepa(1) in v okviru ponujene trditvene in dokazne podlage strank dovolj pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Pri odmeri (še sporne) odškodnine za nematerialno škodo, sodba materialnopravno pravilno upošteva merila 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 182. člena OZ.

8. Tožnica se v pritožbi za navedeni obliki nepremoženjske škode zavzema za višjo odškodnino od prisojene, toženka pa za nižjo od prisojene. Glede premoženjske škode nastale s plačilom ortodontskih storitev, toženka v pritožbi vztraja, da ni dokazana.

9. Tožnica nekonkretizirano uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa niso podane.

10. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti sodba upošteva (16. do 18. točka obrazložitve), da tožnica trpi duševne bolečine zaradi brazgotine za ušesom, bule na ključnici in brazgotin na rami. Ne sledi pa tožnici, da trpi hude duševne bolečine zaradi asimetrije obraza.

11. Za prisojo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti morajo biti podana tako objektivna kot subjektivna merila, kot pravilno obrazloži že sodba (15. točka obrazložitve). Sodba pravilno povzema stališča utrjene sodne prakse v zvezi s temeljem za priznanje denarne odškodnine za to obliko škode in je zmotna pritožbena razlaga tožnice, da predstavlja objektivni kriterij le pomoč pri razmejitvi med lažjo, srednjo in hudo škodo kot objektivni kriterij za odmero višine nastale škode, ne pa kot objektivni kriterij za to ali je škoda nastala. Za tako razlago tudi ni podlage v odločbi II Ips 129/2006, na katero se sklicujeta tako sodba kot pritožba.

12. Sodišče prve stopnje, ki je v ponovljenem postopku tožnico (ponovno) zaslišalo, je s strani tožnice zatrjevano asimetrijo obraza, zaradi katere se, kot je izpovedovala, „počuti katastrofalno“, zaznalo le kot manjšo asimetirjo obraza, kar je prepričljivo in jasno obrazložilo (18. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v zaključek sodbe, da slednja ne zadošča objektivnim kriterijem za priznanje odškodnine, saj se je sodišče prve stopnje o tem samo neposredno prepričalo. Sicer pa je tožnica ob zaslišanju sama navajala, da „sodnica asimetrije obraza ne more zaznati, saj je ne pozna od prej“. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče ugotavlja, da je podana sprememba zunanjosti tožnice v razmerju do stanja pred poškodbo. Tožnica v pritožbi niti ne trdi, da je predlagala (oziroma predložila) dokaze v zvezi s svojim izgledom pred poškodbo, ki je sodišče ni izvedlo (upoštevalo). Posledično ni mogoča presoja, ali in do kakšne spremembe zunanjosti je prišlo in tudi ne ocena zatrjevanih (hudih) duševnih bolečin. Po navedenem ni podlage za višjo odškodnino iz naslova te oblike škode, kot se zavzema pritožba. Toženka pa tudi ne ponudi trditev, ki bi narekovale nižjo odškodnino od priznane. Zgolj pavšalna navedba, da je previsoko ocenjena odškodnina za to obliko škode, pa ne zadošča. 13. Sodba tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, poleg že priznane odškodnine 3.500,00 EUR iz tega naslova(2), prisodi še 4.500,00 EUR. Sodba ob ugotovitvi trajnih posledic, ki so tožnici ostale po poškodbi (20. do 22. točka obrazložitve), ustrezno upošteva omejitve tožnice zaradi njih, ki se odražajo na vseh področjih njenega življenja. Ugotovi, da ima tožnica težave pri hranjenju zaradi nepravilnega ugriza, da jo zaradi okvare živca pozimi zebe in mora imeti del obraza pokrit, da zaradi manjših sprememb na obrazu ne more opravljati poklicev, ki zahtevajo popoln izgled, da je zaradi poškodbe rame ovirana pri športnih in drugih aktivnostih, pri katerih so potrebni ponavljajoči, hitri in ekstremni gibi desne zgornje okončine, kar ji povzroča težave tudi v službi in pri vsakodnevnih opravilih. Navedene okoliščine sodba v zadostni meri in pravilno upošteva v odmerjeni odškodnini (22. točka obrazložitve). Ustrezno upošteva tožničino starost (31 let) in dejstvo, da bo trpela duševne bolečine še dolgo obdobje, kar sicer kot razlog za priznanje višje odškodnine izpostavlja tožnica. Toženka ne ponudi trditev, ki bi narekovale nižjo odškodnino od priznane. Trditve toženke, da je tožnica že pred vtoževano prometno nesrečo, imela križni ugriz in progenijo (deviacijo spodnje čeljusti) pa so bile prepričljivo ovržene z izvedenskim mnenjem dr. Kanskega.

14. Sodba tožnici iz naslova premoženjske škode, stroškov plačila ortodontskih storitev prizna 3.500,00 EUR. V izvedenem dokaznem postopku ima zadostno podlago za zaključek o potrebnosti teh storitev, o tem, katere storitve so bile opravljene in koliko je zanje plačala. O tem ima sodba zadostne in pravilne razloge (34. točka obrazložitve), ki jih ni treba popravljati ali dopolnjevati. Zgolj pavšalna trditev toženke, da tožnica ni dokazala, da je storitve plačala, ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve.

15. Pritrditi pa je pritožbi toženke glede odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od navedene premoženjske škode. Po določbi drugega odstavka 299. člena OZ je v primeru, da rok za izpolnitev ni določen, zamuda dolžnika plačati določeno denarno obveznost, vezana na njegovo seznanjenost z dolžnostjo plačati določeno denarno obveznost. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti zato nastane šele z vložitvijo zahtevka. Tožnica je zahtevek iz naslova stroškov plačila ortodontskih storitev uveljavljala s tožbo 20. 1. 2012 (zahtevala je plačilo 1.950,00 EUR) in na naroku 21. 1. 2014, ko je zahtevala še 1.550,00 EUR iz tega naslova (skupno 3.500,00 EUR). Pravilna uporaba materialnega prava, zato narekuje spremembo odločitve v obrestnem delu tako, da je začetek teka zamudnih obresti od zneska 1.950,00 EUR 20. 1. 2012 in od zneska 1.550,00 EUR 21. 1. 2014. 16. Neutemeljeno je sklicevanje toženke na Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), da je glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti treba upoštevati trimesečni rok od prejema odškodninskega zahtevka (20.a in 42.č člen ZOZP). Izpodbijana odločitev sodbe o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode od 1. 6. 2009 je pravilna. Sodna praksa višjih sodišč glede tega vprašanja ni bila enotna. Vrhovno sodišče pa je v sodbi II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 sprejelo jasno stališče, da se določbe 20.a člena ZOZP ne sme razlagati na način, da ima zavarovalnica v vsakem primeru, ko je njena odgovornost sporna ali škoda ni v (celoti) ocenjena, na voljo tri mesece za reševanje oškodovančevega odškodninskega zahtevka, šele potem pa pride v zamudo. Izpodbijana sodba zato materialnopravno pravilno upošteva določbo drugega odstavka 299. člena ZPP.

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo datuma začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.950,00 EUR in 1.550,00 EUR. Sicer je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice, ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Spremenjena odločitev ni narekovala spremembe odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Očitno pomoto v izreku o stroških, pa je sodišče prve stopnje odpravilo samo s popravnim sklepom z dne 24. 5. 2016. 19. Tožnica s pritožbo ni uspela in ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženka je s pritožbo uspela le v minimalnem obsegu, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor tožnice na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi in ne gre za potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Sodba III P 178/2012 z dne 5. 2. 2015 je bila s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1611/2015 z dne 2. 2. 2015 delno potrjena, delno pa razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Op. št. (2): Pravnomočna sodba z dne 5. 2. 2015 s prisojenim zneskom 3.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upošteva, da se tožnica ne more ukvarjati s športom in tistimi aktivnostmi, ki zahtevajo hitre in ponavljajoče se gibe.