Jedro

V tej zadevi tožena stranka s tem, ko vabila na zaslišanje 15. 5. 2024 ni vročila tožnikovemu pooblaščencu (pri čemer iz podanih navedb oz. okoliščin zadeve ne izhaja, da je šlo za nujno osebno vabilo z osebno navzočnostjo določenega vabljenega), ni ravnala v skladu z določbo prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Z opustitvijo vročitve vabila pooblaščencu je bila tožniku kršena pravica do zastopanja (prvi odstavek 53. člena ZUP) in s tem do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kar bi v tej zadevi moglo vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve. V skladu z določbo četrtega odstavka 53. člena ZUP organ, ki vodi postopek, v primeru, če se pisni ali ustni izjavi stranke in njenega pooblaščenca, ki se tičeta dejstev, ne ujemata, obe izjavi presodi po 10. členu ZUP (prosta presoja dokazov). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je takšna presoja v tej zadevi v celoti izostala. Zaradi navedenega izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 334/2024 z dne 20. 5. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Okrožno sodišče v Krškem je z odločbo št. Bpp 334/2024 z dne 20. 5. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) zavrnilo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 22. 12. 2023. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ o prošnji odločal ponovno, saj je bila njegova prva zavrnitvena odločba z dne 15. 1. 2024 s sodbo tega sodišča I U 332/2024 z dne 15. 4. 2024 odpravljena, zadeva pa vrnjena v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je organ opravil zaslišanje tožnika, ki na zaslišanju ni imel pripomb na celotno vrednost stanovanja na naslovu ... Ta naj bi po ugotovitvah organa povzetih po GURS (dostop do informacij s področja množičnega vrednotenja) znašala 49.000,00 EUR. Vrednost tožnikovega polovičnega deleža na tem stanovanju tako znaša 24.500,00 EUR, k njej pa je organ prištel 2.200,00 EUR kot vrednost 20 vrednostnih papirjev ... na dan 27. 12. 2023 ter ugotovil, da tožnikova družina razpolaga s premoženjem v vrednosti 26.700,00 EUR. Ker ta znesek presega znesek 23.274,24 EUR, ki upoštevaje 27. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) predstavlja mejno vrednost premoženja družine pri ugotavljanju upravičenosti prosilca do brezplačne pravne pomoči, je organ zaradi neizpolnjevanja materialnega pogoja za pridobitev brezplačne pravne pomoči tožnikovo prošnjo ponovno zavrnil.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

2.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo. V njej je navedel, da se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke glede vrednosti stanovanja v ..., katerega solastnik je. Tožena stranka ni upoštevala njegovih navedb, podanih na poziv še pred izdajo prve odločbe. Prav tako ni upoštevala predlaganih dokazov. Tožena stranka je v ponovljenem postopku sicer zaslišala tožnika, vendar pa o zaslišanju ni obvestila njegovega pooblaščenca, čeprav je bila seznanjena, da tožnik pooblaščenca ima, saj je bilo pooblastilo priloženo že k prošnji. Zaslišanje tožnika se brez prisotnosti njegovega pooblaščenca ne bi smelo opraviti. Prav tako organ odločitve glede vrednosti stanovanja v ... ne bi smel sprejeti le po izvedenem zaslišanju tožnika, ampak bi moral angažirati še izvedenca. Tožnik nadalje v tožbi ponavlja svoje navedbe v zvezi s stanjem stanovanja v ..., ki jih je sicer podal že v predhodnem postopku. Stanovanje ni vredno 49.000,00 EUR, kot je to ugotovila tožena stranka, kar izhaja tudi iz že predloženega izpisa vrednosti GURS-a, kjer je vrednost stanovanja določena na 37.750,19 EUR. Če bi tožena stranka upoštevala to vrednost, bi tožnikov solastniški delež znašal 18.875,09 EUR, kar bi ob upoštevanju vrednosti delnic 2.000,00 EUR, predstavljalo skupno vrednost tožnikovega premoženja v višini 20.875,09 EUR, kar pa ne presega zakonskega cenzusa. Organ je v izpodbijani odločbi navedel, da je tožnika na zaslišanju pozval k izjavi glede vrednosti stanovanja in da tožnik vrednosti 49.000,00 EUR ni prerekal. Gre za netočen povzetek tožnikovega odgovora, pa tudi sicer iz njegovih odgovorov (tožnik je povedal, da so sosedje za odkup stanovanja ponujali 30.000,00 EUR) izhaja, da je vrednost stanovanja še nižja od podatkov GURS-a, ki je predložil tožnik. Tožnik glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

3.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo (tretji odstavek 38. člena ZUS-1).

Glede odločitve brez glavne obravnave

4.Sodišče je na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa ugotovilo, da je v tej zadevi očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Iz navedenega razloga in ker v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave.

O utemeljenosti tožbe

5.Tožba je utemeljena.

6.V tej zadevi je tožena stranka ponovno odločala o prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 22. 12. 2023 v zvezi z zastopanjem v zadevi II N 96/2023, ki je takrat tekla pred Okrožnim sodiščem v Krškem. Tožena stranka je tudi v ponovljenem postopku ugotovila, da tožnik zaradi vrednosti njegovega premoženja (predvsem stanovanja v ..., v katerem tožnik ne živi, a je njegov solastnik do deleža 1/2) ne izpolnjuje materialnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zaradi česar je z izpodbijano odločbo njegovo prošnjo že drugič zavrnila.

7.Sodišče je kot bistvene za odločitev v tej zadevi prepoznalo tožbene navedbe o tem, da je tožena stranka v ponovljenem postopku zaslišala tožnika, a brez da bi o predvidenem zaslišanju obvestila tožnikovega pooblaščenca. Tožnik naj bi bil tako 17. 5. 2024 zaslišan v odsotnosti pooblaščenca, pri čemer tožnik hkrati trdi, da je tožena stranka na zapisnik napačno povzela njegov odgovor "da ne prereka vrednosti stanovanja" v ..., pri ugotavljanju vrednosti stanovanja pa ni upoštevala njegovih navedb, ki jih je podal na poziv tožene stranke pred izdajo prve odločbe z dne 15. 1. 2024. S tem tožnik smiselno zatrjuje, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnala po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1), s čimer se sodišče strinja. Hkrati je sodišče ugotovilo, da je bila v postopku storjena tudi absolutna bistvena kršitev iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8.Sodišče je na podlagi tožnikovih navedb, obrazložitve izpodbijane odločbe in z vpogledom v upravni spis ugotovilo naslednje:

-da je tožnik že ob vložitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč toženi stranki predložil pooblastilo za zastopanje odvetnikom v Odvetniški pisarni ..., med drugim za zastopanje v postopkih na sodiščih (priloga A1 v upravnem spisu), ki nikoli ni bilo ne preklicano ne odpovedano;

-da je tožena stranka 26. 4. 2024 odpravila vabilo stranki na zaslišanje za 15. 5. 2024 ob 9. uri (l. št. 26 v upravnem spisu), ki je bilo naslovljeno neposredno na tožnika z opozorilom, da mora na zaslišanje priti osebno;

-da je tožnik 15. 5. 2024 poklical toženo stranko, da je tega dne šele po 9. uri prejel vabilo in se zaslišanja ni mogel udeležiti, zato se je z uradno osebo dogovoril za zaslišanje 17. 5. 2024. Slednje izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe; o dogovoru v upravnem spisu ni uradnega zaznamka v smislu drugega odstavka 74. člena ZUP;

-da iz zapisnika, ki je v upravnem spisu (l. št. 28), izhaja, da je bilo 17. 5. 2024 opravljeno zaslišanje tožnika. Zapisnik ne vsebuje vseh sestavin po 76. členu ZUP, in sicer ne vsebuje: ure dejanja, osebnih imen uradnih oseb, navzočih strank in njihovih pooblaščencev. Zapisnik je bil stranki prebran in nanj ni imela pripomb. Podpisan je s strani uradne osebe in stranke. Kljub naštetim pomanjkljivostim zapisnika z dne 17. 5. 2024, pa med strankama ni sporno, da na zaslišanju ni bil prisoten tožnikov pooblaščenec;

-da iz zapisnika z dne 17. 5. 2024 izhaja, da je tožnik na zaslišanju med drugim izjavil, da "ne prereka vrednosti 49.000,00 EUR". V tožbi tožnik tej izjavi nasprotuje in trdi, da na zapisnik ni bila povzeta točno.

9.V prvem odstavku 88. člena ZUP, ki se v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP uporablja v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči (glede vročanja namreč ZBPP ne določa drugače), je določeno, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu. Pri tem ZUP ne predpisuje nobenih izjem. Zastopniku se ne vroča le po izrecni določbi področnega zakona oz. če gre za nujno osebno vabilo z osebno navzočnostjo določenega vabljenega. Zahteva o vročanju pooblaščencu izhaja iz predpostavke, da si stranka tega postavi, ko sama nima ustreznih znanj ali je odsotna in ne more (učinkovito) spremljati poteka postopka. V tem smislu se sme vročati tudi neposredno stranki, vendar le če je hkrati vročeno tudi pooblaščencu.

10.V tej zadevi torej tožena stranka s tem, ko vabila na zaslišanje 15. 5. 2024 ni vročila tožnikovemu pooblaščencu (pri čemer iz podanih navedb oz. okoliščin zadeve ne izhaja, da je šlo za nujno osebno vabilo z osebno navzočnostjo določenega vabljenega), ni ravnala v skladu z določbo prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Ob tem sodišče ni spregledalo, da procesno dejanje, na katerega vabilo ni bilo pravilno vročeno, dejansko 15. 5. 2024 ni bilo opravljeno, ampak je bilo opravljeno 17. 5. 2024. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil namreč tožnik k toženi stranki 17. 5. 2024 povabljen naknadno, in sicer ustno (po telefonu) 15. 5. 2024. Tožnik se je sicer na vabilo odzval, vendar pa to ne spremeni dejstva, da vabilo ne za 15. 5. 2024 ne za 17. 5. 2024 ni bilo vročeno tožnikovemu pooblaščencu. Tožena stranka v postopku ne nasprotuje smiselni trditvi tožnika v tožbi, da prav zaradi te opustitve tožnikov pooblaščenec 17. 5. 2024 pri procesnem dejanju, ki ga je opravila tožena stranka, ni bil prisoten.

11.Z opustitvijo vročitve vabila pooblaščencu je bila tožniku kršena pravica do zastopanja (prvi odstavek 53. člena ZUP) in s tem do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kar bi v tej zadevi moglo vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve. Iz zapisnika z dne 17. 5. 2024 namreč izhaja, da je tožnik povedal, da "ne prereka vrednosti 49.000,00 EUR", kar se nanaša na vrednost stanovanja v ..., kot izhaja iz podatkov GURS-a, ki jih je pridobila tožena stranka. Tožena stranka je na omenjeno izjavo tožnika oprla izpodbijano odločbo, a pri tem ni upoštevala, da gre za izjavo, ki je v nasprotju s prej podanimi izjavami njegovega pooblaščenca o tem, da stanovanje v ... ni vredno 49.000,00 EUR, ampak manj. Tako je tožnikov pooblaščenec navajal v dopolnitvi vloge z dne 8. 1. 2024 (l. št. 7 v upravnem spisu) ter tudi v tožbi, ki jo je naslovno sodišče obravnavalo pod opr. št. I U 332/2024. Iz zapisnika z dne 17. 5. 2024 ne izhaja, da je tožena stranka tožnika na navedeno razhajanje kakorkoli opozorila, zaradi nenavzočnosti pa tega ni mogel storiti niti tožnikov pooblaščenec, kar je pripeljalo do bistvene kršitve postopka v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

12.V skladu z določbo četrtega odstavka 53. člena ZUP organ, ki vodi postopek, v primeru, če se pisni ali ustni izjavi stranke in njenega pooblaščenca, ki se tičeta dejstev, ne ujemata, obe izjavi presodi po 10. členu ZUP (prosta presoja dokazov). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je takšna presoja v tej zadevi v celoti izostala, saj je tožena stranka svojo odločitev v celoti oprla na izjavo tožnika, da ne prereka vrednosti stanovanja 49.000,00 EUR, brez da bi se kakorkoli opredelila do predhodnih izjav, ki jih je v zvezi s tem podal tožnikov pooblaščenec. Zaradi navedenega izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

13.Upoštevaje zgoraj navedeno je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti pristojnemu organu v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka in četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku mora tožena stranka ponovno izvesti ugotovitveni postopek oz. glede na okoliščine primera določiti njegov potek (145. člen ZUP). V zvezi s tem sodišče opozarja, da iz vabila na zaslišanje stranke (l. št. 26 v upravnem spisu) in zapisnika z dne 17. 5. 2024 ni jasno, katero procesno dejanje je tožena stranka pravzaprav želela opraviti, to je ali je v skladu s tretjim odstavkom 146. člena ZUP (v zvezi z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP) izven ustne obravnave na zapisnik tožniku (ponovno) omogočila, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku (1. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP) oz. da se seznani z uspehom dokazovanja in o tem izreče (5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP), ali pa je morda glede na obrazložitev v sodbi tega sodišča I U 332/2024 z dne 15. 4. 2024 v zvezi z izvedbo dokazov v tej zadevi želela pridobiti izjavo stranke v smislu 188. člena ZUP. Kakorkoli že bo tožena stranka ponovno izvedla ugotovitveni postopek pa mora, kot to izhaja že iz predhodno navedenega, spoštovati prvi odstavek 88. člena ZUP o vročanju dokumentov pooblaščencu. Poleg tega v postopku dokazovanja ne sme spregledati dejstva, da naj bi tožnik v tem postopku v dokaz svojih trditev, ki jih je podal po pooblaščencu (če bo v ponovljenem postopku pri njih vztrajal), predlagal dokaz z izvedencem (189. člen ZUP). Če tožena stranka tega dokaza ne bo izvedla in bo tožnikovo prošnjo ponovno zavrnila iz enakega razloga kot že dvakrat do sedaj (neizpolnjevanja materialnega pogoja kot posledici vrednosti stanovanja v Trebnjem), mora svojo odločitev v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obrazložiti na način, da jo bo mogoče preizkusiti.

O stroških postopka

14.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnika je zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka je dolžna tožniku stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

-------------------------------

1Čebulj J. in ostali: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 553-554.

2Jerovšek T., Trpin G.: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in Nebra, Ljubljana 2004, str. 310.

3Takšen način vabljenja je v nasprotju s tretjim odstavkom 70. člena ZUP.

4Prim. poziv tožene stranke z dne 27. 12. 2023 (l. št. 5 v upravnem spisu).

5Na to bi šlo sklepati glede na opozorilo tožniku na kazensko odgovornost, če bi podal krivo izjavo (prim. tretji odstavek 188. člena ZUP), ki izhaja iz zapisnika z dne 17. 5. 2024. V skladu s prvim odstavkom 188. člena ZUP je sicer izjava stranke skrajno dokazno sredstvo, izvaja pa se na ustni obravnavi.

6V upravnem spisu, ki je bil v tej zadevi predložen sodišču, ni celotne vloge tožnika z dne 8. 1. 2024, zato sodišče dejstva (ki očitno med strankam ni sporno), da je tožnik podal predlog za postavitev izvedenca, niti ni moglo preveriti.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 53, 88

-------------------------------

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.