Jedro

Zakonodajalec je predvidel situacijo, ko delodajalec pred odpovedjo PZ delavcu ni dolžan omogočiti zagovora. V tem primeru delavcu tudi ni dolžan vročiti pisne obdolžitve, saj ima ta svojo funkcijo le v primeru, če je delavcu omogočen zagovor.

Če delavec verbalno in fizično napade direktorja, gre za primer, ko od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11.2.2003 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na zakonit način dne 12.2.2003, temveč je trajalo vse do 20.1.2004. Kar je tožnik zahteval več, to je pravico do poziva nazaj na delo, ki ga je tožnik opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 1,00 SIT, kar zahteva tožnik več, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati plačo v bruto mesečnem znesku 142.695,00 SIT za čas od

12.2.2003 do 20.1.2004, po poplačilu davkov in prispevkov pa tožniku izplačati čisto izplačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače, ki je prvi dan v mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je zahteval tožnik več, to je izplačilo razlike med bruto in čisto plačo za čas od 12.2.2003 do

20.1.2004 ter izplačilom bruto plače za čas od 21.1.2004 dalje do poziva na delo, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 99.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka meni, da je v celoti spoštovala določbo 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, kdaj mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor. Iz dikcije tega člena jasno izhaja, da se določila 177. člena ZDR uporabljajo smiselno tako, da se delavcu omogoči zagovor tudi na drug način kot le z vročitvijo formalne obdolžitve. Tožena stranka se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da obveznost pisne obdolžitve delodajalca obstoji brez izjem, med tem ko pozna le izjemo spoštovanje obveznosti pravice do zagovora. Pravica do zagovora je namreč neločljivo povezana z obveznostjo pisne obdolžitve, ki daje zagovoru svoj smisel in vsebino. Če obveznosti do spoštovanja pravice do zagovora ni zaradi okoliščin, zaradi katerih od delodajalca ni moč pričakovati, da bi omogočil zagovor, postane brez smisla tudi vsebina pisne obdolžitve. V konkretnem primeru od delodajalca ni bilo mogoče pričakovati, da bo delavcu dal možnost zagovora.

Stališče sodišča prve stopnje, da direktor ni bil toliko prestrašen, da ne bi delavcu omogočil zagovor, ker ga je naslednji dan povabil k sebi v pisarno brez varnostnika in bi mu zato lahko omogočil tudi zagovor, je neutemeljeno. Gre namreč za to, da je delavec s svojim ravnanjem pokazal očiten odnos do nadrejenih v podjetju s tem, ko je izrazil in skušal tudi fizično udejanjiti svoje grožnje, ko je direktorja fizično napadel. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Pravilno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 83. člena ZDR, ko je zavzelo stališče, da mora delodajalec v vsakem primeru, tudi če delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, vročiti pisno obdolžitev. Tako stališče je zmotno, saj kot pravilno opozarja pritožba, ima pisna obdolžitev svojo funkcijo le v primeru, če se delavcu omogoči zagovor.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso bile podane okoliščine, v katerih delodajalec ni bil dolžan tožniku omogočiti zagovora. Tožena stranka je namreč že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je prišlo do takšnega incidenta, v katerem je bil tožnik nasilen do direktorja, tako da je moral posredovati varnostnik in še en delavec, da so preprečili fizični napad na direktorja. Zaradi navedenega in zaradi izrazito napadalnega odnosa tožnika do vodstva družbe, ki se je kazal že dalj časa, delodajalec delavcu ni dal možnosti, da poda svoj zagovor. Da je bilo dejansko stanje tako, kot je opisano v izredni dopovedi pogodbe o zaposlitvi, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani razlogi, zaradi katerih bi bilo neutemeljeno pričakovati od delodajalca, da delavcu omogoči zagovor, ni pravilen. Po stališču pritožbenega sodišča je namreč ravno opisani primer tak, ki predstavlja okoliščine, ko od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Zakonodajalec je namreč v 2. odstavku 83. člena ZDR dopustil izjeme, ko delodajalec ni dolžan delavcu omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Da so bile podane take okoliščine, je v pisni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložila tudi tožena stranka.

Pravica do zagovora ni absolutna pravica delavca, kot to izhaja že iz Konvencije MOD št. 158, ki določa izjemo v 7. členu, in sicer zagovora delavcu ni potrebno omogočiti, če je obramba nemogoča, to je takrat, ko delavca ni in tudi v primerih, ko bi bilo od delodajalca z razlogom neupravičeno pričakovati, da mu to omogoči.

V zvezi s pravico do zagovora v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zavzelo stališče že tudi Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu opr. št. VIII Ips 20/2005, v katerem je navedlo: "Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je gotovo pomembna, ni pa absolutna. In četudi je treba izjeme od te pravice obravnavati ozko, jih je treba obravnavati še posebej, kolikor jih delodajalec izrecno uveljavlja in obrazloži. Če namreč obstajajo okoliščine (če jih delodajalcu uspe dokazati, kar predstavlja, da ima možnost za to), zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora ni nezakonita." Glede na navedeno so torej možne situacije, v katerih delodajalec ni dolžan delavcu vročiti pisne obdolžitve in mu omogočiti zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Taka situacija je bila podana v konkretnem primeru, ko je dalavec direktorja tožene stranke, ko mu je le-ta dajal navodila, da morajo biti vrata blagajniškega prostora zaprta, le-tega verbalno in fizično napadel. To so take okoliščine, da od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bil kršen postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je presojalo odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini, saj je ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94). O pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.