Jedro

Čeprav je tožnik sklep o disciplinski odgovornosti prejel šele po izteku trimesečnega roka, vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo. Tožena stranka je disciplinski postopek izvedla zakonito, saj je disciplinski organ v trimesečnem roku odločil o disciplinski odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da glasi: „Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 976,00 EUR (devetsto šestinsedemdeset 00/100 EUR), v 15 dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v višini 122,00 EUR (sto dvaindvajset 00/100 EUR) v 8 dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v celoti in stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonit razveljavi sklep tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 2. 4. 2007. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 1.539,49 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne po prejemu sodbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je bil tožniku sklep o disciplinski odgovornosti pravilno in pravočasno vročen dne 17. 4. 2007, kljub diametralno nasprotnim izpovedbam prič glede vročanja. Priče M.M., M.Č. in D.M. so namreč različno izpovedovale o tem, kako je vročanje potekalo, različno so izpovedale tudi glede obstoja uradnega zaznamka, ki naj bi ga sestavil M.Č.. Tožena stranka v postopku ni dokazala obstoja tega uradnega zaznamka. Tožena stranka vročitve ni opravila na pravilen način. Tožnik se je v predmetni pravdi skliceval na dejstvo, da je bila njegova odklonitev odrejenega dela pravilna in utemeljena, ker ni bil na predpisan način seznanjen z razporedom dela. Tožena stranka je zatrjevala, da je bil tožnik pravilno in pravočasno seznanjen z razporedom, pa tega ni dokazala niti ni ponudila za to nobenega dokaznega predloga. Tožnikov nadrejeni G.J. je na zaslišanju izrecno povedal, da mesečni razpored za delavce v rezervi ni bil izdelan. Sodišče ni obrazložilo, zakaj so predpisi v tej zvezi neupoštevni in s čim je tožena stranka dokazala, da je bil tožnik na predpisan način pravočasno seznanjen z delovno izmeno in z odrejenim delom. Tožnik je v zvezi s tem predlagal tudi zaslišanje prič, kar sodišče ni izvedlo in ni utemeljilo zakaj teh dokazov ni izvedlo. Tožnik se je skliceval na dejstvo, da je delo odklonil tudi iz razloga, ker se je za odrejeno delo čutil nesposobnega. Tožnik je takoj po odklonitvi dela izpolnil predpisan obrazec „opis dogodka izrednosti“, v katerem je navedel in pojasnil vzrok odklonitve dela, vendar se do teh navedb ni opredelila niti tožena stranka niti sodišče. V železniških predpisih je določeno, da lahko delavec v konkretnih primerih kršenja predpisov delo odkloni, kar je tožnik tudi storil, pa je bil zato disciplinsko kaznovan. Potrebno je upoštevati tožnikov individualni odnos do „koroške proge“. Tožnik ima po mnenju pritožbe pravico, da odkloni delo na progi, ki se je neizmerno boji. Delodajalec bi moral delavca že pri prvi odklonitvi dela dne 5. 3. 2003 poslati na izredni zdravniški pregled, da bi ugotovil njegove psihofizične sposobnosti za delo. Tožnik se izrecno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o stroških postopka.

Materialnopravno podlago v predmetnem individualnem delovnem sporu predstavlja Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 in nadalj.) in sicer določbe od 174. do 185. člena.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je tožniku mogoče očitati, da je neupravičeno odklonil delo, v posledici česar izrečene disciplinske sankcije utemeljeno ni razveljavilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa še navaja: Vodenje disciplinskega postopka zastara v treh mesecih od uvedbe postopka, to je od vročitve obdolžitve delavcu po 177. čl. ZDR (2. odst. 181. čl. ZDR). Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila delavcu obdolžitev vročena dne 29. 1. 2007. Disciplinski postopek je izveden v zakonitem 3-mesečnem roku iz 2. odst. 181. čl. ZDR, če je disciplinski organ delodajalca v tem roku odločil o delavčevi disciplinski odgovornosti, čeprav je bil sklep o disciplinski odgovornosti delavcu vročen kasneje. Iz sklepa o disciplinski odgovornosti (priloga A3) je razvidno, da je delodajalec o delavčevi disciplinski odgovornosti odločil dne 2. 4. 2007, zato je bil disciplinski postopek izveden v zakonitem roku. Tožnikov ugovor, da je disciplinski postopek zastaral iz razloga, ker naj bi mu delodajalec šele 8. 5. 2007 pravilno vročil sklep, tako ni utemeljen.

Glede utemeljenosti razlogov za odklonitev dela ter posledično utemeljenosti izreka disciplinskega ukrepa pa pritožbeno sodišče navaja: V predmetni zadevi je bil tožniku dne 22. 1. 2007 odrejen ogled koroške proge, kjer naj bi obnovil poznavanje razmer na progi. Tožnik namreč več kot 6 mesecev po tej progi ni vozil, zato ga je tožena stranka tega dne v skladu s 5. tč. 7. čl. Prometnega pravilnika (priloga A11) poslala na vožnjo pod nadzorstvom (na ogled proge) v spremstvu strojevodja. Iz dnevnega poročila o izrednosti ter zapisnika o zaslišanju delavca v postopku - priče (prilogi B1/7 in B1/8) je razvidno, da se je tožnik dne 22. 1. 2007 ob 4. uri zjutraj javil v službo pravočasno, vendar je po tem, ko ga je delavec B.K. seznanil z razporedom dela, navedeno delo odklonil. Kot razlog, ki ga je delavec v poročilu o izrednosti navedel za odklonitev dela, navaja s strani delodajalca kršenje zakonsko določenih dolžnosti po 5. in 7. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS št. 56/99 s sprememb.). Tožnik v tem poročilu ni navajal nobenih drugih razlogov za odklonitev dela, niti ni natančneje opredelil, v čem delodajalec ne zagotavlja varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delom, kot to določa 5. čl. ZVZD. Tožnik obrazložitve (ne pavšalne ne konkretne) v zvezi z očitanim kršenjem določb ZVZD s strani delodajalca ni podal niti na zagovoru dne 14. 2. 2007, kot je to razvidno iz zapisnika (priloga B1/3).

Dejstva, da je koroška proga nevarna, da je bilo z merilnim vlakom ugotovljeno, da tirna širina na tej progi ni ustrezna, da je zaradi dotrajanosti armatura terena nestabilna in bi bil potreben remont proge, da večkrat pride do plazov in rušenja skalovitega pobočja ob Dravi, itd. je tožnik pričel zatrjevati šele v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Prav tako je šele v tem postopku zatrjeval, da je zaradi prej omenjenih okoliščin čutil neizmeren strah do vožnje na koroški progi in se zato tudi ni čutil sposobnega za opravljanje dela na tej progi. Tožnik navedenih okoliščin v postopku pred delodajalcem ni zatrjeval, zato jih delodajalec pri odločitvi o disciplinski odgovornosti tudi ni mogel upoštevati. Delavec je dolžan izpolnjevati pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja sicer je za kršitev obveznosti disciplinsko odgovoren (174. čl. ZDR). Če delavec želi, da delodajalec v disciplinskem postopku objektivno presodi okoliščine, zaradi katerih delavec svojih obveznosti ni izpolnil, mora poskrbeti, da se dejstva in okoliščine, ki so botrovale neizpolnjevanju obveznosti ustrezno razjasnijo že v disciplinskem postopku, kar pomeni, da mora delavec navesti vse relevantne razloge za to, da upraviči neizpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delavec v sodnem postopku namreč ne more uspešno izpodbiti sklepa o disciplinski odgovornosti, če je bil tekom postopka pri delodajalcu pasiven in ni niti ustrezno pojasnil razloga za kršitev obveznosti. Pavšalno sklicevanje delavca na kršitev zakonskih in podzakonskih določb s strani delodajalca ni dovolj za to, da se delavec uspešno izmakne disciplinski odgovornosti, saj delodajalec, zaradi dejstva, da delavec ne poda konkretne utemeljitve za odklonitev dela, po naravi stvari takšnih nezatrjevanih dejstev niti ne more preveriti in logično lahko zaključi le, da je delavec po lastni volji, arbitrarno in brez konkretnega razloga kršil delovne obveznosti.

Kljub temu pritožbeno sodišče odgovarja na tožnikov ugovor, da je odklonil delo iz razlogov varnosti pri delu. Priči M.M. in B.K. sta izpovedala, da koroška proga ne velja za nevarno. Tudi pritožbeno sodišče v verodostojnost izpovedb teh prič ne dvomi, saj sta logični in v njih ni zaznati nedoslednosti ali kakršnihkoli neskladnosti. Nenazadnje pa tožnik niti ni izkazal, da je pred dogodkom zahteval od tožene stranke, da zatrjevane kršitve odpravi ter v skladu s 1. odst. 37. čl. ZVZD pisno ali da je ustno preko svojih predstavnikov toženo stranko takoj obvestil o vsaki pomanjkljivosti, škodljivosti, okvari ali drugem pojavu, ki bi lahko ogrozil njegovo zdravje in varnost ali zdravje in varnost drugih delavcev. V primeru, da delodajalec pojavov iz 1. odst. 37. čl. ZVZD ne bi odpravil ali bi bil delavec mnenja, da za odpravo ugotovljenih pojavov niso bili izvedeni ustrezni varnostni ukrepi, bi lahko zahteval posredovanje inšpekcije dela ter o tem obvestil svet delavcev ali delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu (37/2 ZVZD). Le v tem primeru bi bila njegova odklonitev dela s sklicevanjem na 33. čl. ZVZD lahko uspešna.

Nadalje je tožnik ves čas sodnega postopka zatrjeval, da je odklonil delo, ker ga je bilo strah voziti po koroški progi. Tožnik ta strah utemeljuje s stanjem proge in ne zaradi dejstva, da bi se mu morda v preteklosti na tej konkretni progi zgodila kakšna nesreča, ki bi botrovala njegovemu kasnejšemu potenciranemu strahu v zvezi s to progo. Resda 66. čl. Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZP, Ur. l. RS št. 85/2000) določa, da izvršilni železniški delavec ne sme nastopiti dela oz. mora takoj prenehati z delom, če se čuti utrujenega ali bolnega ali iz katerihkoli drugih razlogov nezmožnega za opravljanje dela ter mora o tem obvestiti odgovorno osebo delodajalca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi odgovorno osebo delodajalca obvestil o tem, da se čuti nezmožnega za opravljanje dela. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel, da je sicer vozil na vseh drugih progah, razen na koroški, zato se je očitno čutil sposobnega za opravljanje dela. Kot izhaja iz dokaznega postopka tožnik v dnevnem poročilu o izrednosti niti na zaslišanju pri delodajalcu ni navedel, da se čuti nesposobnega za opravljanje dela in da je bil to razlog za odklonitev dela, zato pritožbeno sodišče šteje, da je navedeni razlog, ki ga tožnik navaja šele v sodnem postopku le način njegove „obrambe“ v sodnem postopku. Če se je tožnik navedenega dne čutil nezmožnega za opravljanje dela, bi sicer lahko utemeljeno delo odklonil, vendar pa bi o tem moral delodajalca takoj obvestiti, saj je to razlog za izredni zdravstveni pregled po 64. čl. ZVZP. Ker tožnik tega ni storil, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik delo neutemeljeno odklonil. V 6. alinei tč. 4.3. Navodil za določanje in izvajanje izmen osebja vlečnih vozil (priloga A5) je navedeno, da je potrebno delavca o delu, ki bi se opravljalo zunaj njegovega razporeda delovnega časa, v drugem razporedu, obvestiti najpozneje do konca zadnje izmene. V kolikor temu ni tako, lahko delavec iz osebnih razlogov tako delo odkloni. Tožnik je v sodnem postopku navajal, da do konca zadnje izmene, ki jo je opravljal dne 18. 1. 2007 tega dne ni bil obveščen o razporeditvi delovnega časa za naslednjo izmeno za dne 22. 1. 2007 (o tem je bil obveščen 19. 1. 2007), čemur tožena stranka ni oporekala, čeprav je trdila, da je bil tožnik o razporeditvi obveščen pravočasno. Tožnik v dnevnem poročilu o izrednosti (priloga B1/7) ni navajal, da ni bil pravočasno obveščen o razporeditvi delovnega časa in da iz tega razloga delo odklanja. Tožnik je na delo prišel pravočasno, šele ko je izvedel, da je razporejen na koroško progo, je delo odklonil. Dejstvo, da ni bil pravočasno obveščen o razporeditvi delovnega časa je njegov pooblaščenec navedel šele na zagovoru pri delodajalcu, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedeni razlog ni botroval tožnikovi odklonitvi dela in je zato tožnik delo neutemeljeno odklonil. Tudi sicer pa je pritožbeno sodišče mnenja, da navedena določba navodil pride v poštev v situaciji, ko delavec zaradi nepravočasnosti obvestitve o razporeditvi delovnega časa za naslednjo izmeno zaradi osebnih razlogov ne zmore (pravočasno) priti v službo in ne v situaciji, ko delavec sicer pravočasno pride v službo, pa se potem ne strinja z odločitvijo delodajalca o tem, na katero progo bo razporejen. Tudi v tem smislu je tožnikova pritožba neutemeljena.

Utemeljena pa je tožnikova pritožba v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s priznanjem s strani tožene stranke priglašenih pravdnih stroškov. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo (154., 155. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 1. odst. 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je potrebne pravdne stroške, ki jih je dolžan tožnik povrniti tožeči stranki znižalo kot sledi: Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 1735 točk in sicer 300 točk za odgovor na tožbo (OT, Odvetniška tarifa, Ur. l. RS št. 67/2003, tar. št. 15/1b, alinea 3), 600 točk za zastopanje na narokih, za odsotnost iz pisarne 360 točk, 225 točk za pripravljalni spis (tar. št. 15/2 OT) in trajanje 250 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 796,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 159 EUR 2 % + 1 % za materialne stroške v višini 11 EUR in sodno takso za odgovor na tožbo v višini 10,00 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 976,00 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov kilometrine za pooblaščenca, saj teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP. Sedež pristojnega prvostopenjskega sodišča je v Mariboru. Tožena stranka je za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu pooblastila pooblaščenca, ki ima pisarno v Ljubljani. Stranka si sicer lahko izbere pooblaščenca, ki ima pisarno zunaj sedeža sodišča (pred katerim teče določen spor), vendar pa stroški prihoda na sodišče tega pooblaščenca po stališču pritožbenega sodišča ne morejo bremeniti nasprotne stranke. Pooblaščenec tožene stranke bi za zastopanje na naroku lahko pooblastil substituta z območja sedeža sodišča. Pritožbeno sodišče toženi stranki nadalje tudi ni priznalo ločenih stroškov za poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, saj sta bili obe pravdni dejanji opravljeni isti dan.

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 375 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 172,00 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 34,00 EUR, 4,00 EUR materialnih stroškov in 20,53 EUR sodne takse za pritožbo. Celotni utemeljeno priglašeni tožnikovi pritožbeni stroški tako znašajo 231,00 EUR. Ker je tožnik s pritožbo uspel znižati stroške postopka na prvi stopnji za 47 % pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspel v višini 53 %, zato je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka v višini 122,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. in 155. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov za končno poročilo stranki, saj so le ti že zajeti v drugih opravljenih pravdnih dejanjih.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo glede ostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno.