Jedro

Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti je z vidika izobrazbenega pogoja torej treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1. Uporaba 40. člena ZZRZI izhaja tudi iz četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti izrecno napotuje na predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2024 ter za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo sam in po pooblaščenki zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu zaradi nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbi prilaga fotografijo prometne nesreče, zaradi katere se ni mogel udeležiti prvega naroka in predlagati zaslišanja psihologinje A. A. in osebne zdravnice B. B. Ker je sodišče kljub tožnikovi odsotnosti opravilo prvi narok, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zato, ker mu na naroku 25. 2. 2025 ni dovolilo postaviti vprašanj C. C. in D. D. Predlaga pridobitev spisa od Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, iz katerega bo razvidno, da tožnik ni izvajal mobinga. Sodišče bi moralo izdati sodbo po poteku roka za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka E. E. Izpoved te priče bi moralo presoditi v luči zatrjevane diskriminacije in šikaniranja nadrejenih. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje pooblaščene osebe podjetja F. v zvezi s prilagoditvijo delovnega mesta. Toženka je v odpovedi sama izpostavila možnost prilagoditve delovnih mest in ugotovila primernost zaposlitve za delovno mesto koordinator (razen premagovanja stopnic). Sodišče bi moralo zaslišati zdravnika G. G., ki ni imel pomislekov glede opravljanja dela višjega referenta v 3. skupini. Prezrlo je določbe kolektivne pogodbe in ZJU, po katerih je za premestitev v drug kraj (kraj H., kraj I.) potrebno soglasje, ki ga je tožnik podal. Nepravilno je zaključilo, da je prepozen dokazni predlog za zaslišanje J. J. Ta bi potrdil izvajanje pritiskov in mobinga nad tožnikom in izpovedal o tem, da je toženka drugim delovnim invalidom poiskala ustrezne zaposlitve. Sodišče bi moralo izvesti tudi dokaz s postavitvijo izvedencev medicine dela in varstva pri delu. Ker je na naroku 25. 2. 2025 zapisalo, da bo izvedenca postavilo po prejemu odgovora toženke glede primernosti delovnih mest za tožnika, je očitno presodilo, da je dokazni predlog podkrepljen z zadostnimi trditvami. V pripravljalnih vlogah in na naroku 17. 4. 2025 je tožnik konkretiziral sistemizirana delovna mesta, za katera izpolnjuje pogoje, kar bi lahko izvedenca potrdila. Nepravilna je utemeljitev sodišča, da tožnik ni opredelil primernih delovnih mest pri toženki in da gre pri dokaznem predlogu z izvedencem za informativni dokaz. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev. Sodišče ni upoštevalo 40. člena ZZRZI in tožnikove dejanske izobrazbe. Predlaga pridobitev spisa v socialnem sporu X Ps 529/2024 ter zaslišanje nekdanje ministrice za ... V primeru razveljavitve izpodbijane sodbe predlaga vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik je bil pri toženki nazadnje zaposlen na delovnem mestu višji pravosodni policist - operativni vodja. Predmet spora je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Toženka jo je podala 25. 3. 2024, ker mu ni mogla zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 12. 4. 2023, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, z omejitvami (fizično lahko delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, pretežno sede - vsaj 2/3 delovnega časa, v preostalem delovnem času lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, s polnim delovnim časom od 6. 3. 2023). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved zakonita.

6.Prvostopenjsko sodišče je postopalo pravilno, ker je prvi narok za glavno obravnavo opravilo kljub tožnikovi odsotnosti. Tega naroka se je udeležila tožnikova pooblaščenka, ki je podala navedbe in predlagala dokaze. S tem je bilo tožniku omogočeno, da opravlja procesna dejanja prek pooblaščenke. V pritožbi zato zmotno navaja, da mu je bila zaradi njegove odsotnosti na naroku odvzeta možnost sodelovanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7.Pritožnik navaja, da je želel pred obravnavo predlagati zaslišanje psihologinje A. A., osebne zdravnice B. B. in nekdanje ministrice za ... Obenem predlaga, naj pritožbeno sodišče pridobi spis od Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij v zvezi z mobingom in sodni spis v socialnem sporu X Ps 529/2024. Te navedbe in dokaze je tožnik prvič navedel v pritožbi, ne da bi pojasnil, zakaj jih ni mogel navesti in predlagati že prej. Glede na navedeno gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8.Zmoten je pritožbeni očitek o absolutni kršitvi določb ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče tožniku ne dovolilo postaviti vprašanj C. C. in D. D. Iz zapisnika in prepisa zvočnega posnetka naroka, na katerem sta bili zaslišani navedeni priči, izhaja, da je prvostopenjsko sodišče vodilo postopek v skladu z 289. členom ZPP. Ta med drugim predpisuje, da se na zahtevo stranke zapiše v zapisnik vprašanje, ki je bilo prepovedano, in vprašanje, na katero je bil prepovedan odgovor, vendar takšnega zapisa tožnik na navedenem naroku ni zahteval.

9.Pritožba uveljavlja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo izdati sodbo po poteku roka za ugovor na prepis zvočnega posnetka zaslišanja E. E. (125.a člen ZPP). Kot pravilno ugotavlja že sama pritožba, prvostopenjsko sodišče ni oprlo presoje na izpoved te priče, pritožnik pa tudi ne konkretizira, v čem bi bila lahko odločitev drugačna, če bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo prepis posnetka po poteku roka za ugovor. Pritožbena navedba tako ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožba še očita, da bi se moralo prvostopenjsko sodišče opredeliti do izpovedi navedene priče glede diskriminacije in šikaniranja, ki naj bi ga izvajali nadrejeni nad tožnikom. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku ni presodilo vseh odločilnih dejanskih okoliščin glede možnosti zaposlitve tožnika na ustreznem delovnem mestu. V okviru celovite presoje teh okoliščin bo v ponovljenem sojenju dolžno sprejeti tudi stališče o tožnikovem očitku, da je odpoved posledica njegove prijave šikaniranja.

10.V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. To pomeni, da že ZDR-1 kot matični zakon na področju delovnih razmerij glede primerov in pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidov napotuje na posebno ureditev v Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) in v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), katerega 101. do 104. člen se na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) uporabljajo do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

11.V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 6/2020 zavzelo stališče, da je glede pogojev za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu navedena določba specialni predpis napram določbi 91. člena ZDR-1. V 40. členu ZZRZI je urejen institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe zgolj za invalide. Določbe 91. člena ZDR-1 pa veljajo za vse delavce, za katere velja ZDR-1 in se nanašajo na poslovni razlog in razlog nesposobnosti, ne pa na odpovedni razlog invalidnosti. Kot izhaja iz citiranega judikata, je pri presoji medsebojnega odnosa med obema določbama treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil inštitut odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu z obveznostjo ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, uzakonjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZZRZI (ZZRZI-A, Ur. l. RS, št. 72/2005). Ob sprejetju te novele je že veljala določba 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) o tem, da je v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se zahteva za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Če bi zakonodajalec želel ob sprejemu ZZRZI-A izobrazbene pogoje glede ponujene pogodbe o zaposlitvi invalidu urediti na enak način kot v 90. členu ZDR, bi to lahko storil, vendar pa je te pogoje določil drugače in nanje celo vezal dopustnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidov.

12.Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti tožnika je z vidika izobrazbenega pogoja torej treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1. Uporaba 40. člena ZZRZI izhaja tudi iz četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti izrecno napotuje na predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni raziskalo možnosti zagotovitve ustrezne zaposlitve glede na dejansko izobrazbo tožnika, čeprav je v zvezi s tem podal ustrezne trditve in dokaze, temveč je zmotno upoštevalo izobrazbo, ki se je zahtevala za delovno mesto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (višji pravosodni policist - operativni vodja). Tovrstno presojo bo prvostopenjsko sodišče zato dolžno opraviti v ponovljenem sojenju.

13.Za potrebe ponovljenega sojenja se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje še do pritožbenih očitkov glede zavrnitve dokaznih predlogov.

14.Pritožnik navaja, da bi J. J. potrdil izvajanje pritiskov in mobinga nad tožnikom in izpovedal, da je vodstvo toženke drugim delovnim invalidom poiskalo ustrezne zaposlitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2025 ni predlagal zaslišanja te priče za dokazovanje izvajanja pritiskov in mobinga. Poleg tega je predmet tega spora presoja možnosti zagotovitve ustreznega dela tožniku ob upoštevanju konkretnih priznanih omejitev delovne zmožnosti, za kar pa okoliščine v zvezi z zagotovitvijo ustreznih delovnih mest drugim delavcem invalidom niso relevantne. Prvostopenjsko sodišče je zato obravnavani dokazni predlog pravilno ocenilo za nerelevanten. Ker iz navedenih razlogov ni podlage za vztrajanje pri zaslišanju te priče, pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe tožnikove pooblaščenke o pravočasnosti dokaznega predloga (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15.Drugačna pa je presoja pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje pooblaščenega izvajalca za varstvo pri delu podjetja F., d.o.o., in pooblaščenega izvajalca medicine dela G. G. Na njuni strokovni mnenji se je toženka oprla v izpodbijani odpovedi. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki je oba dokazna predloga zavrnilo z utemeljitvijo, da nista relevantna. Zakonsko določbo prvega odstavka 116. člena ZDR-1, na kateri temelji odpoved, je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. V uvodni izjavi št. 20 k Direktivi so kot ustrezni ukrepi za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim osebam primeroma navedeni: prilagoditev delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog, zagotovitev sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo. Iz uvodne izjave št. 21 izhaja, da se pri ugotavljanju, ali ukrepi povzročajo nesorazmerno breme, morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi. Dolžnost upoštevanja citiranih določb Direktive je poudarjena tudi v novejši sodni praksi Sodišča EU (prim. C-485/20, C-631/22 idr.). Toženka je te obveznosti razbremenjena le, če dokaže, da bi takšen ukrep predstavljal nesorazmerno obremenitev v smislu uvodne izjave 21 Direktive.

Ker je toženka tudi sama v odpovedi izpostavila možnost prilagoditve delovnih mest z navedbo, da so bili pri iskanju ustrezne zaposlitve vodje oddelkov seznanjeni z možnostjo prilagoditve prostorov in delovnih sredstev ali usposabljanja ter uveljavljanja sofinanciranja s strani ZPIZ ter da bi v primeru izkazanih delovnih potreb sprožila ustrezne postopke (predlog za spremembo sistemizacije delovnih mest), je treba raziskati tudi možnost razumne prilagoditve delovnih mest pri toženki, ki ustrezajo dejanski izobrazbi tožnika in njegovim omejitvam. Predlagana dokaza za zaslišanje prič sta glede na navedena materialnopravna izhodišča zato lahko pomembna za ugotovitev možnosti prilagoditve delovnega okolja tožniku.

16.

Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji prvostopenjskega sodišča, ki dokazov s postavitvijo izvedencev medicine dela in varstva pri delu ni izvedlo zaradi ugotovitve, da tožnik ni navedel, katera zatrjevana dejstva želi z njima dokazati, oziroma da ni navedel sistemiziranih delovnih mest, na katerih bi lahko nadaljeval z delom. Ta ugotovitev je napačna, saj je tožnik v več pripravljalnih vlogah in tudi na naroku dne 17. 4. 2025 navedel konkretna sistemizirana delovna mesta, za katera naj bi izpolnjeval pogoje, in predlagal, da se do tega opredelita tudi izvedenca. S tem je jasno opredelil, kaj želi z dokaznim predlogom dokazati. Na jasnost opredelitve dokaznega predloga kaže tudi postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je na naroku 25. 2. 2025 navedlo, da bo po prejemu toženkine pripravljalne vloge postavilo izvedenca za varstvo pri delu in medicino dela, da se opredelita do vprašanja, ali so delovna mesta, navedena v pripravljalni vlogi tožnika, primerna za zaposlitev. Pritožbeno sodišče se ne strinja niti z dodatno obrazložitvijo v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku 5. 6. 2025, da naj bi predlagana dokaza predstavljala informativni dokaz. Tožnik je namreč zatrjeval, da so konkretna delovna mesta zanj ustrezna glede na njegovo izobrazbo in omejitve, predlagani dokaz s postavitvijo izvedencev pa bi lahko te navedbe potrdil oziroma ovrgel.

17.

Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče z neutemeljenimi razlogi zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje pooblaščenih izvajalcev za varstvo pri delu in medicine dela ter za postavitev izvedencev. S tem je tožniku onemogočilo, da dokazuje pravno odločilna dejstva, zato je izpodbijana odločitev obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18.

Neutemeljeno je pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da je glede tožnikovih navedb o ustrezni zaposlitvi na kraju H. in v kraju I. prvostopenjsko sodišče prezrlo določila kolektivne pogodbe in Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Pritožba ne konkretizira določb, ki naj bi bile prezrte. Sicer pa niti določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND) in ZJU niti kateregakoli drugega predpisa ne urejajo vprašanja ustreznosti zaposlitve delovnega mesta z vidika oddaljenosti kraja opravljanja dela v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

19.

Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prva odstavka 354. in 355. člena ZPP). To je dolžno v ponovljenem postopku upoštevati materialnopravna stališča, na katera je bilo opozorjeno s tem sklepom, ter raziskati vse izpostavljene dejanske okoliščine. V ta namen naj ugotovi, kakšna je dejanska izobrazba tožnika, in ali je obstajala možnost ohranitve zaposlitve pod spremenjenimi pogoji na delu, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti. Za razjasnitev navedenih okoliščin naj prvostopenjsko sodišče poleg upoštevanja že zbranega dokaznega gradiva po potrebi izvede tudi dokaze, ki jih zaradi napačnega pravnega stališča v dosedanjem postopku še ni izvedlo in na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v predhodni obrazložitvi tega sklepa.

20.

Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljene bistvene kršitve oziroma dopolnjevati postopka, saj se razveljavitev nanaša na dopolnitev za ta spor odločilnega sklopa dejstev, ki zaradi zmotne materialnopravne presoje še niso bila predmet raziskovanja in dokazne ocene pred prvostopenjskim sodiščem. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

21.

Neutemeljen je pritožbeni predlog, da naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim predsednikom senata sodišča prve stopnje. Prvič zavzeto napačno pravno stališče prvostopenjskega sodišča ni razlog za ugoditev takemu predlogu.

22.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1

Vsebinsko je ta določba enaka sedaj veljavni določbi 91. člena ZDR-1.

2

Smiselno prim. Pdp 79/2024, Pdp 215/2024.

Zveza: