Jedro

Samo navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi bi bila način, da bi tožeča stranka sebi (v primeru svojega uspeha v pravdi pa tudi toženi stranki) zagotovila pravico do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in uporabe za potrebe stanovanjske hiše parc. št. 9/4, vl. št. 819, k.o., last tožeče stranke v breme nepremičnine parc. št. 11/5, vl.št. 649, k.o., last tožene stranke. Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan izstaviti tožeči stranki za vknjižbo te stvarne služnosti primerno listino in zahtevek, da se mu prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper takšno sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je sama vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo, ki jo je njena pooblaščenka, v okviru revizijskega roka, dopolnila. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga revizijskemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni ali pa da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev obstoja služnostne pravice. Gre za premoženjskopravni spor, za katere velja, da je pravica do revizije omejena in odvisna od napovedane vrednosti spornega predmeta (3. odstavek 382. člena ZPP). V skladu z 2.odstavkom 186.člena ZPP mora tožnik navesti vrednost spornega predmeta v tožbi.

Vrednosti spornega predmeta, ki bi morala presegati v zakonu določeno mejo za dovoljenost revizije (v tej zadevi bi morala biti vrednost, glede na čas vložitve tožbe - 17.10.1994 - označena z zneskom večjim od 80.000,00 SIT) pa tožeča stranka v tožbi ni navedla. Samo navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi bi bila način, da bi tožeča stranka sebi (v primeru svojega uspeha v pravdi pa tudi toženi stranki) zagotovila pravico do revizije.

Ker tožeča stranka ni ravnala tako, si pravice do revizije ni zagotovila, zato je bilo treba njeno revizijo, na podlagi določbe 392. člena ZPP, zavreči.