Jedro

Kaznivo dejanje protizakonito, pristransko in krivično sojenje se lahko stori le z motiviranim naklepom - sodnik ga stori z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Za storitev navedenega kaznivega dejanja ne zadostuje, da sodnik pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe krši zakon ali izkrivlja pravo, temveč je nujno, da to počne z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Kršitev določbe 2. člena ZSS, ki se obdolženki očita v uvodnem delu opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ne predstavlja zadostne podlage za konkretizacijo motiviranega naklepa (dolus coloratus) kot zakonskega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba oškodovanke kot tožilke T.M. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I K 37892/2014 z dne 7. 11. 2016 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke T.M. z dne 1. 9. 2015 zoper obdolženo M.P., zaradi storitve kaznivega dejanja protizakonito, pristransko in krivično sojenje po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po določbi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da mora oškodovanka kot tožilka povrniti stroške kazenskega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, to je sodno takso po tar. št. 7211 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 120,00 EUR ter potrebne izdatke obdolžene.

2. Zoper ta sklep se je pritožila oškodovanka kot tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, kateremu naloži, da v postopku pridobi stečajni spis 1331/2011, zasliši obdolženo, katero naj posebej izpraša glede zavestnega oziroma nezavestnega ravnanja ter druge že predlagane dokaze. Glede stroškov postopka pa prosi za oprostitev plačila, saj je prejemnica socialne pomoči in prilaga odločbo CSD.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Oškodovanka kot tožilka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker izrek sodbe (pravilno: sklepa) nasprotuje razlogom sodbe (pravilno: razlogom sklepa), sodba (pravilno: sklep) pa tudi nima pravih razlogov o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi pa so v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ko sodišče na eni strani zatrjuje, da je obdolžena kot sodnica svoje delo opravila zakonito, na drugi strani pa ima v spisu izjavo, katero je obdolžena sama podpisala in priznala, da ne spoštuje določila ZFPPIPP. Z navedenim očitno meri na obstoj bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je z ničemer ne konkretizira.

5. Zgolj zatrjevanje, da izrek nasprotuje razlogom prvostopne sodbe odločbe, da ta nima „pravih“ razlogov o odločilnih dejstvih, tisti razlogi, ki jih ima, pa so v precejšnji meri s seboj v nasprotju, predstavlja pavšalno zatrjevanje kršitev brez njihove konkretizacije, na osnovi katere bi pritožbeno sodišče lahko preizkusilo utemeljenost pritožbenih navedb. Ni dovolj, da pritožba navaja in zatrjuje obstoj neke od kršitve določb kazenskega postopka, temveč jo mora dejstveno utemeljiti. Kaj takega pa v pritožbi ni zaslediti. Ko pritožba navaja, da sodišče prve stopnje zatrjuje, da je sodnica - obdolženka svoje delo opravila zakonito, na drugi strani pa ima sodišče v spisu izjavo, kjer je sama priznala nasprotno, pritožba graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Z navedeno obrazložitvijo ne izkazuje obstoja nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Ker kršitve, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša pritožbo podano zoper sklep (peti odstavek 402. člena ZKP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je pritožba oškodovanke kot tožilke, podana iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, neutemeljena.

6. Kršitev kazenskega zakona oškodovanka kot tožilka utemeljuje z navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo KZ s tem, ko je v napadenem sklepu obrazložilo, da je sicer namreč res, da je odločanje sodnika smisel sojenja, pravilnost oziroma nepravilnost odločitev, ki jih sodnik sprejme, pa predmet nadaljnjih postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Po pritožbi navedeno namreč ne pomeni, da sodnik ne bi mogel storiti kaznivega dejanja, kar je večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, kar bi kazensko sodišče zagotovo moralo vedeti.

7. Z navedeno obrazložitvijo pritožba ne izkaže nobene od kršitev kazenskega zakona navedene v 372. členu ZKP, niti ne zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon na enega od načinov, ki je opredeljen v citirani zakonski določbi. Kazenski zakon je kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Nič od tega v pritožbi ni zaslediti. Pritožba izraža zgolj prepričanje pritožnice, da bi prvostopno sodišče moralo poznati sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da lahko kaznivo dejanje stori tudi sodnik pri opravljanju svoje funkcije. Opisano ne zadostuje za obstoj katere od kršitev kazenskega zakona, ki so po določbi 372. člena ZKP podane, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju: 1) ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje; 2) ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost; 3) ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti pa, ali je kazenski pregon zastaran ali izključen zaradi amnestije ali pomilostitve, ali pa je stvar že pravnomočno razsojena; 4) ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabljati; 5) ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi, ali sodnemu opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu; 6) ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni.

8. Sodišče prve stopnje je obtožni predlog zoper obdolženo M.P., zaradi kaznivega dejanja protizakonito, pristransko in krivično sojenje po prvem odstavku 228. člena KZ zavrglo iz razloga 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Tako svojo odločitev je utemeljilo v točkah 6, 9, in 10 obrazložitve napadenega sklepa, pri čemer v točki 6 navaja, da je obtožni predlog preizkusilo na podlagi prvega odstavka 435. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da dejanje, zaradi katerega se obdolženka kazensko preganja na podlagi obtožbe oškodovanke kot tožilke nima vseh znakov kaznivega dejanja glede namena, da se oškodovanki kot tožilki škoduje, v točki 9 ugotavlja, da oškodovanka kot tožilka obdolženi očita predvsem zavestno in malomarno ravnanje v vodenju stečajnega postopka, pri čemer naj bi se zavedala, ali bi se morala in mogla zavedati, da ravna v nasprotju z določili Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) in v točki 10, da je obdolženka odločala v okviru zakonskih pooblastil in pristojnosti razpravljajoče sodnice, njene procesne in vsebinske odločitve pa so dejansko le predmet pritožbene obravnave oziroma so podvržene presoji v postopkih z uporabo pravnih sredstev, ravnanje, kot je opisano v obtožnem predlogu, pa ne predstavlja uresničitve znakov obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

9. Z navedenimi razlogi prvostopnega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Oškodovanka kot tožilka v pritožbi ne navaja prav ničesar, kar bi omajalo njihovo pravilnost, temveč vztraja pri obrazložitvi obtožnega predloga in v zatrjevanju, da je obdolžena kot stečajna sodnica v postopku osebnega stečaja zoper oškodovanko kot tožilko, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. St 1331/2011, ravnala v nasprotju z 2. členom ZSS ter očitno zavestno kršila zakon in izkrivljala pravo ter se zavedala, da s tem škoduje stečajni dolžnici in upnikom, ko je ravnala na račun, kot je opisan v točkah 1 do 11 izreka obtožnega predloga. Pritožnica pri tem spregleda bistvo odločitve sodišča prve stopnje, ki je v tem, da dejanje, kot je opisano v obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 288. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon, ali izkrivlja pravo z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost oziroma po drugem odstavku sodnik, ki z enakim namenom opre sodno odločbo na dejstva, za katere ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.

10. Kaznivo dejanje protizakonito, pristransko in krivično sojenje se torej lahko stori le z motiviranim naklepom - sodnik ga stori z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Motiviran naklep pa v opisu kaznivega dejanja v izreku ni naveden niti pojmovno niti dejstveno. Za storitev navedenega kaznivega dejanja ne zadostuje, da sodnik pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe krši zakon ali izkrivlja pravo, temveč je nujno, da to počne z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Kršitev določbe 2. člena ZSS, ki se obdolženki očita v uvodnem delu opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ne predstavlja zadostne podlage za konkretizacijo motiviranega naklepa (dolus coloratus) kot zakonskega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Obdolženki se očita, da ni ravnala tako, kot ji narekuje navedena zakonska določba, po kateri se kot sodnica mora posvečati svoji službi s polno predanostjo in izpolnjevati svoje obveznosti po svojih najboljših močeh. Navedena kršitev je lahko predmet presoje le v postopku ocene sodniške službe za obdolženko v skladu z določbami ZSS, ne zadostuje pa za konkretizacijo katerega od zakonskih znakov obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Nadalje se v opisu kaznivega dejanja navaja, da je obdolženka v izdanih sklepih in v objavah na AJPES-u ter pri izvajanju nadzora nad delom stečajnega upravitelja očitno zavestno kršila zakon in izkrivljala pravo, kljub temu, da se je zavedala, da s tem škoduje stečajni dolžnici in upnikom, kar je zatem konkretizirano z opisom v točkah 1-11 obtožnega predloga. Zgolj zavestna kršitev zakona in zavedanje, kot ga navaja opis kaznivega dejanja ne zadostuje za obstoj tega kaznivega dejanja, ker se zanj zahteva, da ga storilec stori z motiviranim naklepom, torej izključno z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Take trditve in njene konkretizacije pa v obtožnem predlogu ni zaslediti, niti ga tega ne zatrjuje pritožnica v pritožbi. Njena pritožbena izvajanja gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ob ugotovitvi, da dejanje, kot je opisano v obtožnem predlogu, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, niti ne more biti predmet pritožbene presoje. Zato se pritožbeno sodišče s pritožbenimi izvajanji, v katerih pritožnica zatrjuje, da obdolženka stečajnega postopka ni vodila pravilno, da na opozorila oškodovanke kot tožilke ni pravočasno reagirala in je dopuščala, da so se posamezne faze postopka končale z vrsto nedovoljenih napak, da ni ukrepala, ko jo je pritožnica opozarjala na postopanje stečajnega upravitelja, ki ni ravnal vestno in pošteno ter z ustrezno profesionalno skrbnostjo, kar vse je imelo za posledico, da so bile v stečajnem postopku, ki je tekel zoper njo, storjene napake, kot jih navaja v opisu kaznivega dejanja, ni ukvarjalo.

11. Iz navedenih razlogov, ker je torej napaden sklep pravilen in zakonit in ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo njegovo pravilnost, je pritožbeno sodišče o pritožbi oškodovanke kot tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in drugega odstavka 96. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena skladno z Zakonom o sodnih taksah po tar. št. 7222 Taksne tarife.