Jedro

Za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridržala v prostorih in na območju Centra za tujce ... zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka). Odločila je še, da bo tožnik pridržan od 24. 6. 2020 od 15.00 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 24. 9. 2020 do 15.00, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni toženki predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče zanesljivo in v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ugotoviti njegovo istovetnost. Toženka v času trajanja postopka s prošnjo za mednarodno zaščito ne more pridobiti ali preverjati podatkov o tožniku v zatrjevani izvorni državi, saj jo ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev še posebej varuje pred organi njihovih izvornih držav. Hkrati toženka dvomi, da je tožnik navedel resnične osebne podatke, saj je pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito navedel, da naj bi mu potni list in osebno izkaznico zažgali grški policisti, iz policijske depeše pa izhaja, da naj bi policiji izjavil, da je potni list odvrgel v Turčiji. Njegovemu pojasnilu, da ga policija o dokumentih ni spraševala in da on tega ni dejal, toženka ne verjame, ker ocenjuje za nelogično, da bi policija v svoje uradne dokumente zapisala lažne informacije. Toženka zato meni, da želi tožnik namerno prikriti svojo pravo identiteto, zato mu je morala na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejiti gibanje, da se zaradi očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo.

3. Ker je tožnikova prava identiteta oziroma njegovo državljanstvo pomembna okoliščina pri odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, toženka pa iz navedenih razlogov dvomi o njegovih navedbah o tej okoliščini, bo morala njegov izvor preverjati z osebnim razgovorom, prek poglobljenih vprašanj o zatrjevani izvorni državi. Hkrati toženka meni, da tožnikovo ravnanje kaže na nevarnost, da bo tožnik pobegnil, preden bo mogoče ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Tožnik je namreč na svoji poti prečkal že dve državi Evropske unije, Grčijo in Hrvaško, v katerih ni zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa je nedovoljeno vstopil v Slovenijo. Po tem se je tri dni gibal po gozdnih območjih in se izogibal policistom, za mednarodno zaščito v Sloveniji pa je zaprosil šele več dni po prijetju. Njegovim navedbam, da je želel priti do Ljubljane in da se je bal, da bi ga v primeru, če bi ga prijeli prej, vrnili na Hrvaško, da je povedal, da hoče azil, takoj ko je prišel do policije, in da ni vedel, da lahko takoj po nastanitvi v Centru za tujce zaprosi za mednarodno zaščito, toženka ne verjame, saj tožnik ni sam prišel do policije, temveč ga je policija prijela po večdnevnem skrivanju v gozdovih, svoje izjave o tem, kdaj je zaprosil oziroma želel zaprositi za mednarodno zaščito, je spreminjal, za azil pa ni zaprosil v prvi zanj varni državi, kar bi bilo mogoče pričakovati od osebe, ki resnično potrebuje pomoč. Toženka opozarja še, da iz policijske depeše ob tožnikovem prijetju izhaja njegova izjava, da je bila njegova ciljna država Italija, ob podaji prošnje pa je za svojo ciljno državo navedel Slovenijo. Toženka tudi v tem primeru dvomi, da bi policija v svoje dokumente zapisala neresnične podatke, tožnik pa je tudi navedel, da ima v Italiji brata. Zato toženka meni, da je tožnikova ciljna država Italija, iz njegovega ravnanja pa izhaja, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, odšel in s tem onemogočil osebni razgovor, prek katerega mora toženka ugotoviti dejstva, potrebna za odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Zato toženka meni, da so izpolnjeni tudi pogoji za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Toženka ugotavlja še, da zaradi organizacije, velikosti in režima varovanja azilnega doma (kar tudi podrobno opisuje) ni mogoče izvesti ukrepa pridržanja na azilni dom kot milejšega ukrepa, saj zaradi omenjenih okoliščin ne bi bilo mogoče preprečiti tožnikovega odhoda od tam, kar pomeni, da tak ukrep ne bi bil učinkovit. 5. Tožnik se v tožbi najprej sklicuje na ustaljeno upravnosodno prakso v zvezi z razlogom za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri je tak ukrep mogoče odrediti le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora toženka obrazložiti, česar v obravnavanem primeru ni storila. Tak dvom namreč ne more obstajati sam po sebi, le zato, ker tožnik ne more predložiti dokumenta, saj redko kdo od prosilcev za mednarodno zaščito ima dokument, kot ga zahteva toženka. Ta okoliščina bi lahko bila podlaga za izrek ukrepa le, če bi tožnik s svojim ravnanjem vzbudil dodaten dvom glede zatrjevane identitete, česar tožnik ni storil, temveč ves čas navaja enake osebne podatke.

6. Glede begosumnosti se tožnik sklicuje na sodno prakso ESČP in Sodišča EU, na podlagi katere meni, da bi morala biti v slovenski zakonodaji določena objektivna merila, na katerih bi temeljili razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, ker taka merila niso določena oziroma so določena le v 68. členu ZTuj-2, pa se toženka v tem postopku ne more sklicevati na nevarnost tožnikovega pobega.

7. Toženka ne bi smela tožnika pridržati v Centru za tujce le zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, oziroma ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, kar je njegova obveznost tudi na podlagi mednarodnih pravnih virov. Ker ZMZ-1 ne ureja nobenega manj prisilnega ukrepa kot je odvzem prostosti, toženka tega ukrepa ne more izvajati v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen, kar velja tudi v obravnavani zadevi.

8. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

9. Tožnik sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče stanje do izdaje pravnomočne odločbe uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce ...

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 12. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II1, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

13. Po točki (a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo, in po točki (b) iste določbe, da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

14. Po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz naslednjih razlogov: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo in, - da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 15. Toženka je svoje ugotovitve o očitnem dvomu v tožnikovo istovetnost oziroma državljanstvo oprla na okoliščino, da tožnik nima pri sebi nobenega osebnega dokumenta, njegove navedbe, kako je do tega prišlo, pa ocenjuje za neprepričljive, zaradi česar meni, da skuša tožnik svoje državljanstvo oziroma identiteto prikriti. Sodišče se s tem sklepanjem v celoti strinja, saj je tožnik tudi na glavni obravnavi vztrajal, da naj bi mu osebne dokumente pri poskusu nezakonitega prehoda meje zažgali grški policisti, ob tem pa ni ponudil nobene prepričljive razlage, zakaj je v policijskem zapisniku, sestavljenem ob njegovem prijetju navedena njegova izjava, da je dokumente izgubil v Turčiji. Sodišče sicer ne more povsem izključiti možnosti, da bi lahko pri sestavi policijskega zapisnika prišlo do pomote, posebej, če je bilo hkrati obravnavanih več oseb, vendar to po eni strani ocenjuje za malo verjetno, po drugi strani pa so se tožnikove navedbe tudi v več drugih pogledih izkazale za nezanesljive (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), zato jim sodišče tudi v tem pogledu ne verjame. Zato se sodišče strinja s toženko, da je mogoče iz tožnikovega spreminjanja izjave o tem, kaj naj bi se zgodilo z njegovimi dokumenti, sklepati, da želi tožnik s tem, da pri sebi nima uradnih dokumentov, prikriti identiteto. Sodišče k temu dodaja še, da je tožnikova navedba, daj bi mu grški policisti dokumente zažgali, že na prvi pogled povsem neverjetna.

16. K presoji sodišča o pravilnosti toženkinega sklepanja, da želi tožnik prikriti svojo identiteto, so prispevale tudi tožnikove navedbe na glavni obravnavi, ko je navedel drugačen rojstni datum kot v doslejšnjem postopku, do česar naj bi prišlo zaradi napake tolmača. Pri teh navedbah je tožnik vztrajal tudi po tem, ko mu je bilo predočeno, da je v predhodnem postopku enak datum rojstva navedel ob dveh različnih priložnostih, ob sodelovanju dveh različnih tolmačev, drugi od teh zapisnikov pa mu je bil po navedbi v tem zapisniku ob sodelovanju tolmača tudi prebran in je s podpisom potrdil, da se z njim strinja. Take navedbe so po oceni sodišča očitno nelogične in iz njih ni mogoče sklepati ničesar drugega, kot je na podlagi prej navedenih okoliščin sklepala že toženka, da namreč tožnik skuša prikriti svojo pravo identiteto oziroma državljanstvo.

17. Sklepanje o utemeljeni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, je toženka oprla na ugotovitve, da je nezakonito prestopil več državnih mej, da sta bili med temi državami, vsaj dve članici Evropske unije, v katerih ni zaprosil za mednarodno zaščito, da tega ni storil niti takoj po prihodu v Slovenijo, niti po namestitvi v Center za tujce, temveč se je v Sloveniji tri dni izogibal stiku s policijo, po prijetju pa je za mednarodno zaščito zaprosil šele po več dneh. Poleg tega meni, da je tožnikova ciljna država Italija, kar izhaja iz njegovih prvotnih izjavi policij, tam pa ima tudi sorodnike. Sodišče se z razlogi, ki jih v tem pogledu navaja toženka, v celoti strinja in jih v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne navaja ponovno. Tem razlogom dodaja še, da okoliščine o tem, skozi katere države je tožnik potoval in kako ter to, da ima v Italiji brata, izhaja tudi iz njegovih navedb na glavni obravnavi, enako kot v predhodnem postopku pa na glavni obravnavi ni prepričljivo pojasnil, zakaj je spreminjal izjavo o tem, katera je njegova ciljna država ter tudi o tem, kdaj in zakaj je izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito. Sodišče se zato tudi v tem pogledu strinja s toženko, da je tožnikovim izjavam ni mogoče slediti, prav tako pa z njenim zaključnim sklepanjem, da iz tožnikovega doslejšnjega ravnanja izhaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 18. Sodišče se strinja tudi z razlogi toženke o določenih dejstvih, ki jih je treba ugotoviti in ki jih brez izrečenega ukrepa (kot kaže glede na ugotovitve iz prejšnje točke obrazložitve) ne bi bilo mogoče pridobiti, in sicer da je, upoštevajoč razloge tožnika za mednarodno zaščito (družinske težave, slabi življenjski pogoji, predvsem slaba ekonomska situacija), treba preveriti, ali gre za razloge, ki so zgolj ekonomske narave, ali pa so ti povezani s kakšnim drugim elementom, ki bi lahko predstavljal razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pravilno namreč toženka navaja, da je določitev izvorne države v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo, kar nenazadnje izhaja že iz predpisanega postopka priznanja mednarodne zaščite (npr. 21., 22., 23. in 24. člen ZMZ-1). Zaključku toženke, da je pridržanje nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih ni možno ugotavljati brez tožnika (za katerega je izkazana očitna begosumnost), tako pritrjuje tudi sodišče. Tožnik pa ima možnost, da v nadaljevanju postopka priskrbi dokaze o svoji identiteti in s tem tudi sam prispeva k izkazovanju sodelovanja v postopku oziroma k ugotovitvi dejstev, potrebnih za odločitev o njegovi prošnji.

19. Ob tem po presoji sodišča za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Kot že rečeno, morajo biti pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati2. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 tudi opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

20. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva II tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi Dublin III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno ter v skladu z Recepcijsko direktivo II opredeljen v ZMZ-1. Zato v obravnavani zadevi tudi ne prihaja v poštev stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1/2019, ki se nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej na uporabo 28. člena Uredbe Dublin III, po kateri je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omejiti le, če so za to v zakonu določeni objektivni kriteriji.

21. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

22. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega", poleg tega pa brez dvoma kaže na tožnikovo mobilnost oziroma sposobnost in pripravljenost na odhod iz Azilnega doma. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da teh značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj ko neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po naravi stvari sploh mogoče šteti za milejši ukrep.

23. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

24. Glede nadaljnjih tožbenih navedb sodišče najprej opozarja, da so v 84. členu ZMZ-1 jasno in določno opredeljeni razlogi za omejitev gibanja ter postopek, po katerem je mogoče ta ukrep izreči. Zagotovljeno je tudi sodno varstvo, na podlagi katerega je bila nenazadnje izdana tudi ta sodba. Glede na tožbene navedbe pa ostaja odprto še vprašanje, ali je omejitev gibanja po tej določbi ZMZ-1 mogoče izenačiti z odvzemom prostosti oziroma ali ta zakonska določba daje ustrezno podlago za ukrep, ki je v svojem bistvu enak odvzemu prostosti.

25. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, kjer se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb, v katerih tožnik sicer enači razmere v Centru za tujce z režimom v zaporu, vendar - kot rečeno - tak režim sam po sebi ni v nasprotju s pravno podlago za odreditev tega ukrepa.

26. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oz. tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oz. za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito 2 Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve