Jedro

Dolžnost predložitve dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva (8. člen ZPrCP) ne pomeni uvedbe razpravnega načela in izenačitve položaja storilca v prekrškovnem postopku s položajem stranke v pravdnem postopku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Domžale je dne 29. 9. 2012 R. B. izdala plačilni nalog, zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekla globo v višini 250 EUR in tri kazenske točke. Okrajno sodišče v Domžalah je storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo ter mu naložilo v plačilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo trdil, da v času storitve prekrška vozila ni upravljal on, temveč D. Š., pri čemer je k zahtevi priložil overjeno pisno izjavo D. Š., v kateri ta izrecno priznava, da je on storilec obravnavanega prekrška, saj je on tisti, ki je v času storitve prekrška upravljal vozilo, na katero se nanaša izpodbijani plačilni nalog. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo z obrazložitvijo, da storilec ni predložil nedvoumnega, prepričljivega in dosegljivega dokaza, da prekrška ni storil, niti ni predlagal, da se takšen dokaz priskrbi. Pri tem sodišče izrecno navede, kakšne dokaze bi moral storilec predložiti, da bi pri sodišču vzbudil razumen dvom, da očitanega prekrška ni storil. Na drugi strani pa sodišče ne pojasni, zakaj omenjena pisna izjava pri sodišču ni vzbudila dvoma, da je lastnik avtomobila storilec prekrška, in tudi ne izvede očitno relevantnega dokaza z zaslišanjem priče D. Š. S takšnim postopanjem sodišča je bila potrditvah zahteve storilcu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, določena v tretji alineji 29. člena Ustave, poleg tega pa sodba tudi nima razlogov za svojo odločitev, s čimer je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP (prej prvega odstavka 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1) se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Predlagatelj mora torej navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo se z njim dokazuje, vendar po stališču Vrhovnega sodišča pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvega odstavka 8. člena ZPrCP) ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je namreč, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 19/2012 z dne 20. 3. 2012).

5. V skladu z navedenim stališčem storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze. In po presoji Vrhovnega sodišča je to storilec v obravnavani zadevi tudi storil ter s tem zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP in zgoraj predstavljeno sodno prakso od njega pričakuje. V zahtevi za sodno varstvo je navedel, da je v času storitve prekrška njegovo vozilo uporabljal in z njim upravljal D. Š. ter navedel njegove osebne podatke (datum rojstva, EMŠO, naslov). V potrditev teh navedb je storilec priložil pisno izjavo D. Š., v kateri ta izrecno potrjuje, da je dne 29. 9. 2012, ko je bil prekršek storjen, sam upravljal vozilo, s katerim je bil ta prekršek storjen. Glede na to, da je posojeno vozilo lastniku vozila (to je storilcu) vrnil šele zvečer istega dne, je očitno, da je on tisti, ki je storil obravnavani prekršek. Zato predlaga, da se postopek o prekršku zoper lastnika vozila ustavi in nadaljuje zoper njega. Na omenjeni izjavi je podpis D. Š. overjen s strani upravne enote.

6. Sodišče se je v obrazložitvi sodbe, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, do dokazne vrednosti pisne izjave D. Š. opredelilo le posredno z navedbo, da storilec ni predložil takšnih dokazov, da bi z njimi vzbudil dvom, da je vozilo vozila druga oseba, niti ni predlagal, da takšen dokaz priskrbi in izvede prekrškovni organ ali sodišče. Poudarilo je, da bi moral storilec, če bi želel pri sodišču vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, predložiti dokaze, zakaj je posodil vozilo D. Š., kje je bil storilec takrat sam, priče, ki lahko potrdijo njegov alibi, s kakšnim namenom je storilčevo vozilo v času prekrška uporabljal D. Š. (glede na to, da gre po fotografijah sodeč za vozilo, ki se uporablja za posebne namene), kdaj točno je vozilo posodil D. Š. in kdaj točno mu je bilo vrnjeno. Sodišče zaključuje, da zgolj z navedbo imena, priimka in naslova osebe, ki naj bi v času prekrška uporabljala vozilo, pri sodišču ni vzbudil razumnega dvoma, da storilec očitanega prekrška ni storil. 7. Cilj vsakega postopka o prekršku je pravno pravilna in zakonita odločba o (ne)obstoju prekrška. Res je, da je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, vendar pa to ne pomeni, da je v tovrstnih postopkih izključena uporaba načela materialne resnice (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1). Dolžnost predložitve dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, namreč ne pomeni uvedbe razpravnega načela in izenačitve položaja storilca v prekrškovnem postopku s položajem stranke v pravdnem postopku (prvi odstavek 7. člena v zvezi z 215. členom Zakona o pravdnem postopku). Ob dejstvu, da je storilec zahtevi za sodno varstvo priložil materialnopravno relevanten in izvedljiv dokaz (overjeno pisno izjavo D. Š.), ki potrjuje njegove trditve, da v času storitve prekrška vozila, s katerim je bil prekršek storjen, ni upravljal on, temveč D. Š., bi moralo sodišče, ki je očitno podvomilo v njegove trditve, v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo samo raziskati. Če je dvomilo v resničnost pisne izjave D. Š., da je v času storitve prekrška upravljal vozilo, s katerim je bil prekršek storjen, in da je torej on storilec očitanega prekrška in ne lastnik vozila, bi moralo, da bi ta dvom odpravilo, kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga, pričo D. Š. samo zaslišati. Le takšna razlaga prvega odstavka 8. člena ZPrCP omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 13/2012 z dne 20. 3. 2012, enako tudi IV Ips 21/2013).

8. Vrhovna državna tožilka zato pravilno opozarja, da so bili v obravnavanem postopku izpolnjeni pogoji za zaslišanje priče D. Š. (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1). S tem, ko se sodišče ni opredelilo in ni ocenilo pisne izjave D. Š., ki jo je storilec priložil k zahtevi kot dokaz za svoje trditve, in ni izvedlo (očitno relevantnega) dokaza z zaslišanjem D. Š. ter takšne odločitve ni v ničemer obrazložilo, je kršilo pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave, saj storilcu v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Poleg tega je podana tudi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov za svojo odločitev. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Domžalah v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V novem odločanju bo moralo sodišče po odpravi ugotovljene kršitve v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP (identitete storilca) ter o zadevi ponovno odločiti.