Jedro

Tožnik je v negatorni tožbi uveljavljal varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice. Toženci nastopajo v vlogi tretjih v smislu določbe 99. člena SPZ. Spor bi bilo mogoče rešiti različno za vsakega od njih. Sodišče bi namreč lahko ugotovilo, da le nekateri od tožencev izvajajo nedovoljene posege v tožnikovo lastninsko pravico, drugi pa ne. Toženci imajo tako status navadnih sospornikov.

Revidenti bi morali pravočasno ugovarjati pomanjkljivi opredelitvi vrednosti spornega predmeta za vsakega od njih posebej, vendar tega niso storili.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencem prepovedalo poseganje v tožnikovo parcelo št. 952/3 k.o. ... Pritožbeno sodišče je pritožbo tožencev zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženci M. M., M. D., B. D. in K. D. vlagajo pravočasno revizijo, ki jo je treba glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP) obravnavati po določbah zakona, kakršne so veljale pred 1. 10. 2008. 3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Revidenti nižjima sodiščema očitajo opustitev materialnega procesnega vodstva, delno izpodbijajo dokazno oceno ter menijo, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT (= 4.172,93 EUR), razen če gre za enega izmed sporov po tretjem odstavku citiranega člena, v katerih je revizija vselej dovoljena. Tožnik je v negatorni tožbi uveljavljal varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice. Toženci nastopajo v vlogi tretjih v smislu določbe 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Spor bi bilo mogoče rešiti različno za vsakega od njih (kar se tudi izkaže, saj peta toženka K. U. ni vložila niti pritožbe niti revizije). Sodišče bi namreč lahko ugotovilo, da le nekateri od tožencev izvajajo nedovoljene posege v tožnikovo lastninsko pravico, drugi pa ne. Toženci imajo tako status navadnih sospornikov.

7. Tožnik je v tožbi označil vrednost spornega predmeta s 350.000,00 SIT, enotno za vse tožence. Tožena stranka je taki opredelitvi vrednosti spornega predmeta ugovarjala po višini, zato je sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo pred obravnavanjem glavne stvari s sklepom določilo vrednost spornega predmeta tako, kot je predlagala tožena stranka, in sicer v višini 1,500.000,00 SIT (sklep na list. št. 27). V skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP se pri navadnem sosporništvu dovoljenost revizije presoja po vrednosti zahtevka zoper posameznega toženca. Revidenti bi morali pravočasno ugovarjati pomanjkljivi opredelitvi vrednosti spornega predmeta za vsakega od njih posebej, vendar tega niso storili.(1) Tako se je od pričetka obravnavanja glavne stvari dalje pojavljala skupna, to je nediferencirana vrednost spornega predmeta. Zato ni mogoče ugotoviti, na katerega od tožencev se navedena skupna vrednost spornega predmeta nanaša. Posledica je enaka, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. Položaj revidentov je enako neugoden, če se skupno vrednost spora razdeli na enake dele za vseh pet tožencev (za vsakega torej 300.000,00 SIT), saj tudi tako ugotovljena vrednost ne dosega praga dovoljene revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

8. Nedovoljeno revizijo je zato revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

Op. št. (1): Odločba US RS Up-2089/06, U-I-106/07.