Jedro

Ker je odgovor na tožbo pravica in ne dolžnost, odločitev toženke, da je ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe.

Toženka je v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedla presojo pravilnosti in zakonitosti sklepov tega sodišča, I U 969/2021-6 z dne 24. 6. 2021 ter I U 978/2021-11 z dne 5. 7. 2021, izključno na svojo presojo, da sta ta sklepa pravilna (13. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), pa je uprla tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje. Toženka je v postopku odločanja o BPP tako prevzela vlogo, ki bi jo imelo v primeru vložitve pritožbe instančno sodišče (Vrhovno sodišče), s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene „očitne nerazumnosti“, ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča RS, št. Bpp 128/2021-4 z dne 12. 10. 2021, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 25,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklepa Upravnega sodišča RS, I U 969/2021-6 z dne 24. 6. 2021 ter I U 978/2021-11 z dne 5. 7. 2021. Svojo odločitev je toženka oprla na presojo, da tožnik s pritožbama nima možnosti za uspeh, kar predstavlja objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Toženka namreč ugotavlja, da sta navedena sklepa naslovnega sodišča pravilna, saj tožnik v obeh postopkih izpodbija splošne abstraktne akte, s katerimi se individualno ne ureja posamičnega razmerja, upravni spor pa ni namenjen sodnemu varstvu zoper takšne akte.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Zatrjuje, da je toženka kršila Ustavo RS in zakone ter tožnikovo temeljno pravico do sodnega varstva in do enakega varstva pravic pred sodiščem in drugimi državnimi organi oziroma pred organi lokalnih skupnosti Občine Bohinj in Občine Izola.

3. Sodišče v zadevah, I U 969/2021 ter I U 978/2021, ni razpisalo javne sodne obravnave, sodba pa ni bila izrečena javno, s čemer je bila kršena Ustava RS in sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji. Sodišče je kršilo vse člene Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), napačno je bilo uporabljeno materialno pravo, zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodnik v zadevi, I U 969/2021, je napačno navedel, da tožnik vlaga tožbo proti več splošnim aktom, čeprav jo je vložil proti enemu odloku Občine Bohinj oz. dvema členoma tega in tako proti posamičnemu aktu (in ne več njih). Kot dokončen pravni akt se šteje tudi odlok, ki je pričel veljati z objavo v Uradnem listu RS oziroma na internetni strani občine, v konkretnem primeru tako odloka Občin Izola in Bohinj. Čeprav odloki urejajo pravne koristi ali obveznosti nedoločenega števila oseb, v prvi vrsti urejajo individualne pravice in obveznosti posameznikov. To velja tudi v konkretnem primeru odloka Občine Bohinj, ki ga ni mogoče razlagati na način, da velja za vse na področju celotne države ali za vse državljane, pač pa velja v prvi vrsti za individualno osebo. Za splošne ali abstraktne akte veljajo tisti odloki, ki urejajo celo vrsto situacij in zadev, ki spadajo v pristojnost občin v skladu z 20. in 21. členom Zakona o lokalni samoupravi (ZLS). Takšni splošni oziroma abstraktni akti ne posegajo v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Od teh pa je treba ločevati javno-upravne odloke, ki vplivajo na javni interes ter posegajo v (tožnikove) človekove pravice ali temeljne svoboščine in te kršijo. Sporna odloka Občin Bohinj in Izola pravno učinkujeta na vse, ki stalno ali začasno prebivajo v teh občinah, ter na vse obiskovalce ali turiste teh občin.

4. Z izpodbijano odločbo je toženka prejudicirala verjeten izgled za uspeh in tega napačno presodila. Vložitev pritožbe je možna samo po odvetniku, kar je ponovno kršitev Ustave RS. Če bi bila tožniku dodeljena BPP, bi lahko vložil pritožbo in z njo (zaradi kršitev 5. in 75. člena ZUS-1, ki jih je zagrešilo sodišče) zmagal oziroma postopek nadaljeval pred Ustavnim sodiščem ter mednarodnim sodiščem. Z zavrnitvijo BPP so bile tožniku kršene pravice iz 22. - 25. člena Ustave RS. Te pravice so bile tožniku kršene tudi, ker je sodišče tako dolgo odločalo o njegovi prošnji za BPP.

5. Tožnik sodišče seznanja, da bo zaradi kršitev Ustave RS in zakonov vložil zahtevo za odškodnino proti sodišču in odgovornim sodnikom. V skladu s 26. členom Ustave RS in 7. členom ZUS-1 bo zahteval (zahteva) 100.000 evrov odškodnine. Tožnik priglaša tudi stroške postopka v višini 2.000 evrov.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, odstopila pa je upravni spis zadeve.

7. Sodišče je dne 21. 12. 2021 izvedlo glavno obravnavo. Tožnik je na glavni obravnavi ponovno izpostavil, da je naslovno sodišče v zadevah, I U 969/2021 ter I U 978/2021, napačno opredelilo pravno naravo izpodbijanih aktov. Z izpodbijano odločbo je toženka obravnavala smiselnost vložitve pritožbe oz. potencialni uspeh z njo, pri tem pa ni obravnavala samo trenutne zadeve, temveč je gledala tudi v prihodnost in se ukvarjala z verjetnostjo uspeha s pritožbo, tako pred Vrhovnim sodiščem RS, kot pred Ustavnim sodiščem RS in mednarodnim sodiščem. Tožnik je izpostavil tudi, da izpolnjuje vse pogoje za dodelitev BPP, glede na to, da toženka na tožbo ni odgovorila, pa to pomeni, da se z navedbami v tožbi strinja in že tako bi sodišče moralo po uradni dolžnosti izdati zamudno sodbo v korist tožnika. Toženka je na glavni obravnavi vztrajala pri izpodbijani odločbi, ki je pravilna in zakonita, ter predlagala sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Izpostavila je tudi, da odgovor na tožbo v postopku ni obvezen.

8. V okviru dokaznega postopka je sodišče na glavni obravnavi vpogledalo v sodni in upravni spis zadeve.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba je utemeljena.

10. V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, na podlagi presoje, da tožnik s pritožbama, v zvezi z vložitvijo katerih je zaprosil za BPP, nima možnosti (izgledov) za uspeh.

11. Glede na navedbe tožnika o tem, da bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo, saj toženka na tožbo ni odgovorila, sodišče uvodoma pojasnjuje, da v upravnem sporu zamudne sodbe ni mogoče izdati. Zamudna sodba, kot jo ureja Zakon o pravdnem postopku (ZPP), temelji na opustitvi zakonske dolžnosti podati odgovor na tožbo. Ta vidik pa ZUS-1 ureja drugače, saj v 38. členu ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo. Predvideva le, da sodišče pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam (prvi odstavek) in da določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od trideset dni (drugi odstavek), pri čemer mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če jih ne pošlje niti na novo zahtevo ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (tretji odstavek). Iz navedenega izhaja, da mora toženka poslati upravne spise, lahko pa izkoristi možnost in na tožbo odgovori. Ker je odgovor pravica in ne dolžnost, odločitev toženke, da je ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča, X Ips 112/2016 z dne 5. 4. 2017).

12. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

13. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

14. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

15. Po presoji sodišča toženka v predmetni zadevi „očitne nerazumnosti“ tožnikove prošnje za dodelitev BPP ni uspela ustrezno utemeljiti.

16. Vezano na navedeno sodišče najprej ugotavlja, da je v skladu z določili drugega odstavka 82. člena ZUS-1 zoper sklepe tega sodišča, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, dovoljena posebna pritožba, če ta zakon ne določa drugače. V primeru zavrženja tožbe na podlagi prvega odstavka 36. člena ZUS-1 gre za sklep, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek. Ker ZUS-1 ne določa drugače, je zoper takšen sklep dovoljeno vložiti pritožbo. V konkretnem primeru to pomeni, da je imel tožnik, skladno z ZUS-1, zoper sklepa tega sodišča, I U 969/2021-6 z dne 24. 6. 2021 ter I U 978/2021-11 z dne 5. 7. 2021, možnost vložiti pritožbo. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da bi bila vložitev pritožb v konkretni zadevi nepravočasna, zato s formalnega vidika (tj. z vidika morebitnih formalnih ovir za vložitev pritožb, v zvezi s katerima je tožnik zaprosil za BPP) tožnikove prošnje ni mogoče označiti za očitno nerazumno.

17. Nepravilen je bil tudi pristop toženke k vsebinski oceni očitne neutemeljenosti tožnikove prošnje. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedla presojo pravilnosti in zakonitosti sklepov tega sodišča, I U 969/2021-6 z dne 24. 6. 2021 ter I U 978/2021-11 z dne 5. 7. 2021, izključno na svojo presojo, da sta ta sklepa pravilna (13. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), pa je uprla tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje. Toženka je v postopku odločanja o BPP tako prevzela vlogo, ki bi jo imelo v primeru vložitve pritožbe instančno sodišče (Vrhovno sodišče), s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene „očitne nerazumnosti“, ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP. Toženka je ob odločanju o tožnikovi prošnji spregledala tudi, da je pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe mogoče vložiti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1, v okviru teh pa je mogoče (v nekaterih primerih uspešno) uveljavljati tudi kršitve, na katere tožnik opozarja v tožbi zoper izpodbijano odločbo (tožnik med drugim zatrjuje, da sodišče v zadevah, I U 969/2021 ter I U 978/2021, ni odločalo o postavljenih zahtevkih, da je bila napačno presojena pravna narava izpodbijanih odlokov, pri katerih gre (v izpodbijanem delu) za upravne akte v smislu 2. člena ZUS-1, da je sodišče pri odločanju kršilo pravila postopka itd.). Toženka je pri odločanju o tožnikovi prošnji očitno (implicitno) štela, da do takšnih kršitev sodišča pri odločanju v navedenih zadevah ni prišlo, tudi s tem pa je prevzela vlogo, ki jo ima v pritožbenem postopku instančno sodišče, ter presegla okvire ocene „očitne nerazumnosti“ prošnje po že citiranih določbah ZBPP.

18. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da toženka v predmetni zadevi „očitne nerazumnosti“ tožnikove prošnje za dodelitev BPP ni uspela ustrezno utemeljiti, z zavrnitvijo tožnikove prošnje pa je nepravilno uporabila 24. člen ZBPP. Sodišče je zato, v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

19. Ker je bilo treba že na podlagi navedenega tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, se sodišče do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

20. Tožnik je v tožbi navedel, da ga je sodišče s sklepoma v zadevah, I U 969/2021 ter I U 978/2021, ter z izpodbijano odločbo odškodovalo. Tožnik je ob tem navedel, da bo zahteval oziroma zahteva 100.000 EUR odškodnine. Ne glede na to, da iz tožbe ni nedvoumno razvidno, ali tožnik dejansko že postavlja odškodninski zahtevek, sodišče pojasnjuje, da lahko (v primeru upravnega spora, kot je predmetni) v skladu z ZUS-1 o zahtevku za povrnitev škode odloča zgolj, če sámo, v sporu polne jurisdikcije, odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (67. člen ZUS-1 v zvezi s 65. členom ZUS-1) ter v primeru ugotovitvene sodbe iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče v predmetni zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije (ker je presodilo, da narava stvari tega ne dopušča) niti ni izdalo ugotovitvene sodbe, temveč je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje upravnemu organu. Pogoji za odločanje o tožnikovem zahtevku za povračilo škode v zadevi posledično niso izpolnjeni.

**K II. točki izreka:**

21. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov, ki jih je priglasil v višini 2.000 EUR.

22. Skladno z določili tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu se tožniku, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 25 eurov.

23. Ob upoštevanju citiranih določil je sodišče odločilo, da je toženka tožniku dolžna povrniti stroške v višini 25 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage ni najti.

24. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).