Jedro

Odločba o vrnitvi mora biti sprejeta ob "strogem" spoštovanju zahtev iz člena 5 Direktive 2008/115/ES. Ta državam članicam pri izvajanju te direktive nalaga, da ustrezno upoštevajo, med drugim tudi največje koristi otroka in družinsko življenje. Države članice bi morale pri izvajanju te direktive največjo pozornost posvečati "največjim koristim otroka", in da bi moralo biti v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) spoštovanje družinskega življenja najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. Pravica do družinskega življenja pride v poštev v zvezi z odločitvami o vrnitvi tujca. V primeru, ko se odloča o vrnitvi tujca v izvorno državo, opraviti celovito presojo te pravice v razmerju do pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda (in nacionalne varnosti) ter v zvezi s tem v skladu z načelom sorazmernosti oceniti, ali je bilo v upravnem postopku z izpodbijanim ukrepom države o vrnitvi tujca v izvorno državo prekomerno poseženo v pravico do družinskega življenja. Tožena stranka mora pri izdaji odločbe o vrnitvi, opraviti presojo pravice do družinskega življenja glede na osebne okoliščine, na katere se tožnik sklicuje in ki zahteva ustrezno upoštevanje, med drugim, največje koristi otroka in družinskega življenja. Koristi otroka upoštevati tudi, če se odločba o vrnitvi sprejme zoper starše otroka, in torej otrok ni naslovnik zadevne odločbe.

Izrek

I.Tožbi se delno ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2215/2021/35 (1222-02) z dne 28. 10. 2024 se odpravi v 2., 3. in 4. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito (1. točka izreka), mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter določila posledice, če tega ne bi upošteval (2. do 4. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 18. 8. 2021 v Republiko Slovenijo vstopil skupaj z mladoletno hčerko in da je po prijetju s strani policistov zaprosil za mednarodno zaščito. Iz uradnega zaznamka o izjavi tujca izhaja, da je Pakistan zapustil leta 2016 zaradi slabih ekonomskih razmer in se namenil v Avstrijo, kjer bi se zaposlil. Na poti je v Grčiji spoznal romunsko državljanko, s katero se je poročil, v Srbiji pa se jima je 2. 4. 2019 rodila hči. Soproga ju je zaradi slabih življenjskih razmer v begunskem taborišču Šid v Srbiji zapustila in sama odšla v smeri EU. Poklicala ju je iz Slovenije in želela, da ji tožnik pripelje hčer. V lastnoročni izjavi pa je tožnik navedel, da je bila družina v zemljiškem sporu s teto, ki je zasedala njihovo hišo. Spor se je sprevrgel v grožnje "umri ali ubij". Ekonomsko stanje družine se je zaradi tega zelo poslabšalo, zato sta ga starša poslala stran.

3.V prvi prošnji za mednarodno zaščito z dne 31. 8. 2021 je tožnik navedel, da je njegovo življenje v Pakistanu ogroženo zaradi zemljiškega spora s teto, ki je zasedla njihovo hišo. Dokler je bila babica, ki je umrla leta 2014 ali 2015, še živa, težav ni bilo. Kasneje so zaradi spora sprožili sodni postopek, a sodišče še ni odločilo. Če bi v sporu koga ubil, bi končal v zaporu.

4.Tožnik je nato samovoljno zapustil azilni domin, postopek je bil pravnomočno ustavljen. Tožnik je bil zatem, skupaj z mladoletno hčerko, 11. 5. 2023 vrnjen iz Republike Avstrije v Slovenijo.

5.V svoji drugi prošnji z dne 24. 5. 2023 je tožnik navedel, da je Slovenijo zapustil in odšel k sestri v Avstrijo, ker je mislil, da bo tako zanj in za hčer bolje. Tudi nekdanja partnerka, hčerina mati, je obljubila, da pride tja. Potni list, ki mu je potekla veljavnost, je pri sestri v Avstriji. Kot razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je navedel, da ga je leta 2015 bratranec, ki je sunit, snemal, ko je podal neprimerno izjavo proti sunitom. Posnetek je posredoval terorističnima organizacijama A. in B., ki sovražita šiite. Ko se je približno petnajst dni kasneje vračal s fitnesa, so ga napadli in pretepli člani omenjenih organizacij. Prisoten je bil tudi bratranec. Naslednjega dne se je družina sprla z bratrančevo družino, ki je imel podporo terorističnih organizacij. Prišlo je do fizičnega spopada in sosedje so poklicali policijo, ki je o dogodku napravila zapisnik. Odšel je v Karachi, kjer so ga našli pripadniki omenjenih skupin in ga je napadla osmerica. Najprej so ga pretepli, potem so ga skušali še ugrabiti. Imel je srečo, ker je mimo pripeljala policija in nasilje ustavila, napadalci so pobegnili. Po dveh incidentih je ugotovil, da v Pakistanu ni varen in ga je zato zapustil. Prvi dogodek je prijavil policiji, drugega pa ne, ker je policija napad sama ustavila.

6.Na osebnem razgovoru 14. 6. 2023 je tožnik navedel, da je bila sprva ciljna država Turčija, vendar jo je zaradi nevarnosti zapustil in odšel v Grčijo. Tam je ostal tri leta, nato je odšel v Srbijo, kjer je ostal dve leti in kjer se mu je 2. 6. 2019 rodila hči. Njena mati, državljanka Republike Romunije, ju je zapustila in odšla v Romunijo. Kot razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je navedel, da so imeli maja 2015 versko srečanje, kjer je govoril proti muslimanom - sunitom. Ko se suniti in šiiti posedejo vsak zase, odprto govorijo o zgodovini sunitov oziroma šiitov. Sam je na splošno govoril, kako je bilo v zgodovini in kako so suniti preganjali šiite. Bratranec, ki je sunit, ga je posnel, česar ni vedel in kasneje posnetek posredoval svojim prijateljem, članom organizacije A., ki je kratica za A., ki nasprotuje šiitom in jih je v Pakistanu veliko ubila, in B., ki tudi nasprotuje šiitom. Organizaciji delujeta v celotnem Pakistanu, največ pa v Karachiju. Čez deset ali petnajst dni, ko je iz fitnesa, skupaj s prijateljem odhajal domov proti svojemu motorju, so se do njega pripeljali trije motorji in na vsakem od njih dve ali tri osebe. Ustavili so ga in ga pretepli. Mimoidoči so skušali situacijo umiriti, ko pa se jih je nabralo večje število, so se napadalci odpeljali. Napadalci mu niso povedali razlogov za napad, prijatelj pa je kasneje izvedel, da jih je nadenj poslal bratranec in da so bili člani organizacije A. in B. Bratrancu je bil znan njegov urnik v fitnesu, ki ga je tudi sam obiskoval. Napada policiji ni prijavil, saj mu je znano, kako deluje policija, starši pa bi bili zaradi prijave nanj jezni. Rekli bi, da je za dogodek sam kriv. Ko je družina izvedela, da je bratranec organiziral napad, sta se družini sprli, sosedje pa so poklicali policijo, ki je prišla na kraj dogodka in napisala prijavo na podlagi Pakistanskega kazenskega zakonika o prepiranju v javnosti in kršenju miru. Policisti so ga prijeli in ga pridržali na policijski postaji ter naslednjega dne po plačilu varščine z opominom izpustili. Odpeljali so tudi strica, bratrančevega očeta, bratrancu pa je uspelo pobegniti. Nekaj dni je ostal doma, starša sta se potem odločila, da naj zaradi varnosti odide v Karachi. Tam je živel in delal pri stricu. Bratranec je izvedel, kje se nahaja in informacijo posredoval omenjenima organizacijama, ki sta vplivni v Karachiju. Čez dva tedna je na poti iz službe domov opazil kombinirano vozilo, iz katerega je izstopilo pet ali šest bradatih oseb, ki so ga prijele za roke in skušale zapreti v vozilo. K sreči se je mimo pripeljala policijska patrulja in po njegovih klicih na pomoč prijela ugrabitelje. Tudi njega so odpeljali na policijsko postajo in ga čez nekaj ur po zaslišanju in podpisu dokumenta izpustili. Misli, da je podpisal prošnjo za prijavo. Ker so bili napadalci bradati, meni, da so bili pripadniki organizacije B. Napadi so se dogodili v mesecu maju 2015, po tem dogodku pa so se z družino odločili, da julija preko Irana odide v Turčijo. Pakistan je zapustil ilegalno. V Grčiji je podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, na Hrvaškem pa ne, ker je nameraval v Avstrijo. Ker po podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji ni imel namena ostati, je zgolj na kratko navedel, da je imel v Pakistanu zemljiški spor s teto, in drugih razlogov ni navajal. Če bi se vrnil v Pakistan, bi bilo zanj isto kot ob odhodu, saj bratranec še vedno živi v bližini.

7.Tožnik je bil 2. 8. 2024 na osebnem razgovoru vprašan, ali ima kakšne dokumente, ki bi jih lahko predložil v podporo svojim navedbam. Odgovoril je, da bo skušal pridobiti policijski zapisnik v zvezi s sporom, za kar mu je bil postavljen rok 20. 9. 2024. Povedal je tudi, da v Grčiji na odločitev o prošnji za priznanje mednarodne zaščite ni počakal, ker ga je tašča prijavila policiji, češ da ji je ugrabil hčer in jo pripeljal v Grčijo. Obravnavala ga je policija, skupaj s soprogo sta bila tudi na sodišču. Poročila sta se v Srbiji, v Šidu, po islamski tradiciji, civilna poroka ni bila sklenjena. V Iranu ni hotel ostati, v Turčiji prošenj niso sprejemali, na Hrvaškem pa za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker je hotel k sestri v Avstrijo. V Srbiji ne sprejemajo prošenj, zato je tam ni podal. V Romuniji za izdajo dovoljenja za bivanje na podlagi združevanja družine ni zaprosil, ker so soprogini sorodniki nasprotovali njuni zvezi. Bal se je tudi, da bi mu družina soproge na silo odpeljala hčer.

8.Tožena stranka nato podrobno povzame, kaj je tožnik še povedal v osebnem razgovoru 2. 8. 2024.

9.Glede istovetnosti tožnika je tožena stranka navedla, da je za izkazovanje svoje istovetnosti v prvem postopku na vpogled predložil pretečeno potno listino št. XL5149781, izdano 20. 7. 2013, in veljavno, z veljavnostjo do 20. 7. 2018. Ker je tožnikova potna listina ostala pri sestri v Avstriji, njegove istovetnosti skladno z 97. členom ZTuj-2 ni mogoče nesporno ugotoviti.

10.Tožena stranka je ocenila, da tožnik v svojih navedbah ni bil natančen in podroben in ob upoštevanju njegovih nekonsistentnih in kontradiktornih navedb ni mogoče zaključiti, da se je potrudil za utemeljevanje prošnje. Ugotovila je tudi, da za mednarodno zaščito ni zaprosil, niti ni skušal zaprositi v Iranu in kasneje v Turčiji, Severni Makedoniji, Srbiji in na Hrvaškem, hkrati pa ni podal utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil v nobeni od omenjenih držav. Od osebe, ki resnično potrebuje mednarodno zaščito in beži pred preganjanjem ali resno škodo, se razumno pričakuje, da bo pomoč poiskala že v prvi zanjo varni državi in tam počakala na odločitev.

11.Po mnenju tožene stranke je tožnik poskušal prikriti pravi razlog za svoj odhod, ki je ekonomske narave. Drugače ne bi poskušal oditi naprej v Avstrijo, kjer živi sestra in kjer je želel poiskati delo. Za mednarodno zaščito je zaprosil izključno zato, da se je zaradi ilegalnega vstopa v Slovenijo izognil obravnavi po določbah zakona, ki ureja področje tujcev. V nasprotnem primeru azilnega doma ne bi zapustil že po nekaj dneh. Tožena stranka je izpostavila tožnikovo ravnanje na ozemlju Republike Slovenije, ko je samovoljno zapustil azilni dom, "ki ga nikakor ne more prezreti in ki posledično ne gre v prid njegove splošne verodostojnosti". Glede na navedeno je ugotovila, da so izjave tožnika neprepričljive, zato jih ni primerjala z informacijami o izvorni državi. Pri tem se je sklicevala na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 145/2014, na stališče Ustavnega sodišča iz odločb št. Up-1970/08 z 2. 4. 2009 in št. U-l-292/09, Up-1427/09 z 20. 10. 2011 in priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca.

12.Tožena stranka meni, da do dogodkov, ki jih je tožnik navedel, ni prišlo. Tožnik ni izkazal preteklega preganjanja in njegov strah, da bi ga islamistične skupine sploh obravnavale, mu grozile in ga iskale, ni utemeljen. Ni namreč dokazal, da bi jim predstavljal grožnjo. Tako ni izkazal, da so bili dogodki, zaradi katerih naj bi posledično zapustil izvorno državo, prijavljeni policiji in tudi ni predložil nikakršnih dokazil, čeprav naj bi ta obstajala. Tožnik je navedel, da je prvi dogodek prijavil policiji, drugega pa ne, ker je policija napad sama ustavila. Drugega napada policiji ni prijavil, saj mu je znano, kako deluje policija, starši pa bi bili zaradi prijave nanj jezni, saj bi mu rekli, da je za dogodek kriv sam. Dogodka policiji ni prijavil tudi iz razloga, ker ni poznal ne razloga napada ne storilcev. Vendar je tožnik v svoji izjavi nasprotujoč. Navedel je, da ni vedel koga naj prijavi, pa tudi bal se je, da bi se mu zaradi prijave lahko zgodilo kaj hujšega, hkrati pa je navajal, da je izvedel, da je napad nanj po prijavi bratranca izvedla islamistična organizacija. Tožnik tudi ni znal podrobneje navesti izjav, ki jih je podal na družinskem dogodku in zaradi česar naj bi ga domnevno preganjali in grozili islamistični skupini. Po oceni tožene stranke slednje nedvomno ne govori v tožnikov prid. Tožnikovih navedb tudi ni mogoče šteti za dejanja preganjanja, kakor jih določa 26. člen ZMZ-1.

13.V vsakem primeru je subjekt preganjanja nedržavni subjekt, kar pomeni, da mora prosilec najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite. Iz tožnikove situacije ni mogoče zaključiti, da bi mu policija oz. oblastne strukture odrekle pomoč in ne bile pripravljene ukrepati. Tožnik tudi ni nikoli zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da bi mu bil v Pakistanu kakorkoli onemogočen dostop do pomoči državnih struktur in izvajanje osnovnih pravic. Tožnik se je obrnil na pomoč k policiji, ki je sprejela prijavo in vodila postopek. Informacij o tem, v kakšni fazi je postopek na policiji, tožnik ni posredoval, vendar je mogoče iz njegovih navedb sklepati, da je policija ukrepala v skladu s svojimi pooblastili. V drugem dogodku (napad v Karachiju) je tožnik navedel, da se je policija peljala mimo, ko so ga napadalci začeli pretepati, in napad ustavila. Iz navedenega sledi, da tožnik ni imel nobenih slabih izkušenj s policijo, zato njegove navedbe, da enega od zatrjevanih napadov ni prijavil, "ker ve, kako deluje policija", ni mogoče sprejeti za verodostojne. Oblast bi v primeru storitve kaznivih dejanj, kar zatrjevana grožnja z umorom nedvomno je, zagotovo ukrepala in se ne bi izogibala kazenskemu pregonu. Navsezadnje to potrjujejo tudi tožnikove navedbe, da naj bi policija uvedla postopek, zato ni mogoče zaključiti, da policija v Pakistanu ne opravlja svojega dela in da je tožniku odrekla pomoč. Nenazadnje je tožnik iz države odsoten od leta 2015 oz. 2016.Tožena stranka je zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca v Republiki Sloveniji.

14.Na neprepričljivost tožnikovih navedb se je tožena stranka sklicevala tudi glede odločitve o statusu subsidiarne oblike zaščite. Ker je tožnik navedel, da v izvorni državi še vedno živijo družinski člani in so celo sosedje bratranca, je tožena stranka presodila, da ni verjetno, da bi tožnik imel kakršnekoli težave ob vrnitvi. Niti sam tožnik ne ve, kaj bi se mu lahko zgodilo ob vrnitvi v izvorno državo. Tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Pakistanu, zato ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

15.Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zato zavrnila. Odločitev glede roka za odhod temelji na desetem odstavku 49. člena ZMZ-1. Na strani tožnika tožena stranka ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka, zato je tožniku določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod. Ukrep odstranitve temelji na določbi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 in ZTuj-2.

Bistvene navedbe strank

16.Tožnik je vložil tožbo zoper 1. do 4. točko odločbe. Navedel je, da je v postopku želel v utemeljitev svoje prošnje ponuditi tudi druge dokaze, vendar jih tožena stranka ni "sprejela oziroma dopustila oziroma je protipravno vodila postopek". Tako je pri ugotavljanju njegove istovetnosti kot pristno upoštevala potno listino v postopku št. 2142-2215/2021/36, ne pa tudi v tem postopku. Pojasnil je, da potrebuje več časa za pridobitev policijskega zapisnika in drugih dokumentov iz Pakistana. Nekatere je uspel pridobiti sedaj, druge še čaka, lažje bi jih pridobila tožena stranka. Ob osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca in sploh ni vedel, da lahko predlaga tudi zaslišanje prič. Tožena stranka ga na to ni opozorila, zato je ravnala v nasprotju s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugovarja, da bi morala tožena stranka v skladu z 22. in 23. členom ZMZ-1 pridobiti splošne in specifične informacije o izvorni državi, in ne presojati le enega dokaza - njegovega zaslišanja. Brez informacij o izvorni državi sploh ni mogoče presojati verodostojnosti njegove izpovedbe. V postopku je pojasnil, zakaj je na začetku povedal več o lastniških problemih in manj o verskih, tožena stranka pa mu neutemeljeno očita, da ni pojasnil, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah, čeprav je to pojasnil. Pri podaji prošnje je moral misliti tudi na svojega otroka, pri čemer tožena stranka tega dejstva ni nikjer omenila niti z besedo. Na podlagi 22. točke 2. člena ZMZ-1 se šteje za ranljivo osebo s posebnimi potrebami, saj je starš samohranilec. C. C., ki je bil v stikih s skupino A. je povedal, da ga naslednjič ne bodo zgolj pretepli, ampak celo ubili. Logično je, da če bi se lahko v Pakistanu zanesel na policijo, se ne bi kar dvakrat odselil, tožena stranka pa ga v zvezi s tem ni podrobneje izprašala, niti ni pridobila informacij o izvorni državi. To je še toliko bolj pomembno, ker ga bo tožena stranka vračala v izvorno državo skupaj z otrokom. Tožena stranka ne konkretizira, v čem naj bi bile njegove izjave neprepričljive, presplošne in nekonkretizirane. Zaradi časovne oddaljenosti se dogodkov tudi ne more več natanko spominjati. Sodišču predlaga odločitev v sporu polne jurisdikcije, podredno vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek.

17.V odgovoru na tožbo je tožena stranka poudarila, da je bil tožnik pri podaji prošnje seznanjen s svojimi pravicami in informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite, in da je potrdil, da jih je razumel. Na zapisnike o osebnih razgovorih, ki so javne listine, ni imel pripomb niti ni imel pripomb na samo tolmačenje in prevajanje. Tožnikovi očitki, da ni imel dovolj časa za predložitev dokumentov so neutemeljeni in zavajajoči, saj je bil seznanjen o pomembnosti dokaznih gradiv. Od 24. 5. 2023, ko je podal drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, vse do izdaje odločbe je imel čas, da bi priskrbel dokumente, ki izkazujejo njegovo ogroženost v izvorni državi.

18.Glede upoštevanja otrokove največje koristi je tožena stranka poudarila, da je tožnik izvorno državo zapustil sam in da je za varnost, počutje in razvoj otroka primarno odgovoren tožnik, ki ni poskrbel niti za vpis hčere v romunsko državljanstvo, s čimer bi tudi sebi lahko omogočil pridobitev dovoljenja za bivanje na območju EU. Tožnik se ne skuša integrirati v slovensko okolje, niti tega ne poskuša za svojo mladoletno hčer.

19.Glede ugotovitve tožnikove splošne verodostojnosti je tožena stranka v odločbi natančno povzela tožnikove navedbe ter pojasnila razlike med posameznimi navedbami, za katere po njenem mnenju ni ponudil prepričljivih argumentov. Neprepričljivo in malo verjetno je tudi, da bi zaradi dogodkov, ki jih je tožnik navajal, tj. groženj s strani bratranca in islamističnih organizacij, šele leta 2024 zahteval ukrepanje sodišča, kot izhaja iz sodišču predloženih dokumentov, ki jih tožena stranka pred izdajo odločbe ni prejela. Neprepričljivo in malo verjetno je tudi, da bi odvetnik, ki je pod zahtevkom podpisan, tožniku svetoval umik v tujino. Nenazadnje bi se po mnenju tožene stranke tožnik lahko nastanil v več milijonskih mestih Lahore ali Rawalpindi, kjer ga nihče ne pozna. Tožnik ni izkazal, da bi ga po letih odsotnosti iz izvorne države kdorkoli v primeru vrnitve v izvorno državo sploh iskal. Iz poročil predloženih tožbi, izhaja, da so primarne metode islamistične skupine A., ki naj bi grozila tožniku, ciljni uboji uglednih šiitov - vključno s političnimi aktivisti, zdravniki, poslovneži in intelektualci, tožnik pa ne predstavlja nobene od omenjenih skupin. Predlagala je zavrnitev tožbe.

20.V prvi pripravljalni vlogi z dne 27. 12. 2024 je tožnik prerekal, da ni poskrbel za vpis hčerke v romunsko državljanstvo, in navedel, da mora, če tožena stranka meni, da predloženi dokumenti niso izvirni, to dokazati z izvedencem, ne pa z navajanjem "linkov" v tujem jeziku. S predložitvijo izjave odvetnika ni prekludiran, saj ga je predložil na poziv sodišča.

21.Tožena stranka je v vlogi z dne 9. 1. 2025 odgovorila, da je tožnik ni obvestil o vpisu tožnikove hčerke v romunsko državljanstvo, in da se ne trudi naučiti slovenskega jezika.

22.V nadaljnjih pripravljalnih vlogah je tožnik predložil še članek ter videoposnetek, iz katerega naj bi izhajal umor njegovega bratranca v Pakistanu ter navedel, da ga mati redno opozarja, da bi bila vrnitev v Pakistan zanj trenutno preveč tvegana. V zvezi s hčerko je pojasnil, da ga, odkar je v priporu, ta redno obiskuje, da pa zgleda zanemarjena in umazana in da zanjo še vedno ni uspel pridobiti potrdila o romunskem državljanstvu.

Presoja sodišča

23.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-2215/2021, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 - A 18, tožene stranke B 1 - B 2 in prevod tolmača pod C 1. Prebralo je tudi sodbi Upravnega in Vrhovnega sodišča v zvezi s tožnikovo hčerko, I U 1971/2024 z dne 27. 1. 2025 (C 2) in I Up 51/2025 z dne 26. 3. 2025 (C 3)1. Zaslišalo je tožnika.

24.Zavrnilo je izvedbo dokaza s pregledom in branjem listin v prilogi A 6 ter 3., 4., in 5. strani listine pod A 11. Tolmač jih ni mogel prevesti, zato se njihov prevod tudi ni mogel prebrati. Tožnik je na naroku temu ugovarjal, sklicujoč se na sporočilo z dne 2. 12. 2024 (A 18), iz katerega naj bi izhajalo, da se je obrnil na tolmača, da bi navedene listine prevedel. Vendar sodišče pojasnjuje, da prevod ni bil mogoč zato, ker so bile listine predložene v nečitljivem izvodu. O slednjem je bil tožnik obveščen 26. 6. 2025, ko je bila izjava tolmača o tem vročena njegovi pooblaščenki. V zvezi s tem je pooblaščenka tožnika na naroku še ugovarjala, da je vso dokumentacijo zaradi boljše berljivosti sodišču posredovala po e-pošti 2. 7. 2025. Sodišče pojasnjuje, da je pooblaščenka poslala le prevode listin, ne pa listin pod A 6 ter 3., 4., in 5. strani listine pod A 11, ki so zapisane v tujem jeziku (in pisavi). Istega dne je sodišče tožnikovi pooblaščenki na poizvedbo, za katere listine sploh gre, odgovorilo z natančno opredelitvijo, za katere listine gre, in ji jih po e-pošti tudi poslalo. Najmanj od takrat dalje2 ni mogla biti več v dvomu za katere listine gre, o tem, da so nečitljive pa je bila izrecno opozorjena v sklepih I U 1983/2024 z dne 18. 11. 2024, 2. 6. 2025 in 21. 7. 2025. Ker so listine nečitljive in jih ni mogoče prevesti, gre za neprimerno dokazno sredstvo.

25.Sodišče prav tako ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika za zaslišanje priče D. D. Zanjo v tožbi ni bilo konkretizirano, katera dejstva želi tožnik z njenim zaslišanjem dokazati,3 tega pa ni konkretiziral niti na izrecni poziv sodišča na naroku za glavno obravnavo.4 Pooblaščenka tožnika je le na splošno navedla, da bo priča izpovedala o dejstvih, ki so navedena na zadnji strani tožbe in da bo potrdila, da so tožbene navedbe resnične ter potrdila razloge za mednarodno zaščito. Navedeni dokazni predlog je tako ostal nesubstanciran5, kar je razlog, da ga je sodišče zavrnilo.

26.Zavrnilo je tudi dokazni predlog z zaslišanjem priče E. E. ter dokazni predlog za poizvedbo pri Romunskem veleposlaništvu glede potrdila o romunskem državljanstvu tožnikove hčere. Dokazna predloga sta bila podana za dokazovanje težav s pridobivanjem potrdila o državljanstvu za tožnikovo hčer, kar pa za obravnavni postopek ni relevantno. Upravno in Vrhovno sodišče sta že ugotovili, da zgolj dejstvo, da tožnikovi hčeri še ni bilo izdano ustrezno potrdilo o državljanstvu oziroma postopek priglasitve še ni bil uspešno zaključen, ne vpliva na presojo, da je tožnikova hči romunsko državljanstvo na podlagi prava pridobila že ob rojstvu.6 Podatek o državljanstvu hčere in ostali relevantni podatki glede njenega položaja so tudi sicer razvidni iz sodbe Upravnega sodišča I U 1971/2024 z dne 27. 1. 2025 in Vrhovnega sodišča I Up 51/2025 z dne 26. 3. 2025. Zato je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za vpogled v upravni spis postopka 2142-2215/2021 in spis upravnega spora I U 1971/2024 ter I Up 51/2025. Tožnik namreč niti na glavni obravnavi ni pojasnil, kaj bi sodišče moralo poleg sodb I U 1971/2024 in I Up 51/2025, še pogledati oz. prebrati v upravnem ter sodnem spisu teh zadev.

27.Prav tako je zavrnilo vpogled v videoposnetek, ki naj bi potrjeval oziroma prikazoval umor tožnikovega bratranca. Ocenilo je, da za presojo v tem sporu ni potreben, saj je tožnik že s predloženim in prevedenim člankom z dne 22. 4. 2025 (A 13), uspel dokazati, da je bil njegov bratranec umorjen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

28.Tožba je delno utemeljena.

Glede 1. točke izreka izpodbijane odločbe (status mednarodne zaščite)

29.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato glede te okoliščine sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

30.ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

31.Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo biti 1) dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali 2) predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26.člena ZMZ-1).

32.Pogoji za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite so predpisani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 in določajo, da mora pri prosilcu, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona.

33.Po določbi 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

34.Glede utemeljevanja prošnje ZMZ-1 v prvem odstavku 21. člena določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. V drugem odstavku istega člena določa, da mora prosilec predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, do konca osebnega razgovora oziroma v roku, ki mu ga na osebnem razgovoru postavi uradna oseba. Na ta rok mora biti prosilec predhodno opozorjen. V tretjem odstavku pa določa, da kadar prosilec v postopku ne predloži dokazov za vse svoje izjave, pristojni organ pri odločitvi o prošnji upošteva, ali so podane naslednje okoliščine: prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, prosilec je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, prosilčeve izjave so skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom, prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil, ugotovljena je bila prosilčeva splošna verodostojnost.

35.Uvodoma sodišče glede tožbenega očitka, da naj bi na strani 11 izpodbijane odločbe v četrtem odstavku manjkali "stavki", zaradi česar naj bi bila odločba neberljiva in nerazumljiva, ugotavlja, da v tem odstavku res manjka glagol, kar pa ne vpliva na razumljivost odstavka (tožena stranka v njem pojasnjuje, da je iz tožnikovih navedb razbrala, da zaproša za mednarodno zaščito zaradi morebitne grožnje s pretepom ali celo ubojem zaradi tožnikovih izjav na družinskem srečanju). Tudi ne, da bi bila celotna odločba zaradi tega neberljiva in nerazumljiva. Iz odločbe so jasno razvidni razlogi za odločitev in jo sodišče lahko preizkusi.

36.Prav tako tožnik utemeljeno izpostavlja, da je izkazal svojo istovetnost. Kljub temu, da to vprašanje v obravnavani zadevi ni neposredno povezano z razlogi za priznanje mednarodne zaščite, sodišče ugotavlja, da je tožnik ob podaji prve prošnje, dne 31. 8. 2021, predložil potni list št. XL5149781 z veljavnostjo do 20. 7. 2018. Iz ustaljene upravno sodne prakse izhaja, da ne drži stališče tožene stranke, da je istovetnost prosilcev za mednarodno zaščito mogoče neizpodbitno ugotoviti samo z uradnim dokumentom, ki vsebuje fotografijo, in katerega pristnost je mogoče forenzično potrditi. Istovetnost je mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Ob odsotnosti indicev, da je bil predloženi potni list ponarejen in/ali da tožnik lažno zatrjuje svojo identiteto, je bil po oceni sodišča potni list, čeprav pretečen, primerno sredstvo za dokazovanje njegove identitete. Dejstvo, da tega potnega lista tožnik ne more več predložiti in da tudi ni predložil nove potne listine (pač pa le kopijo), na že ugotovljeno identiteto ne more (več) vplivati.

37.Sodišče dalje pojasnjuje, da se tožnik v tožbi neutemeljeno sklicuje na kršitev 9. člena ZUP, ki naj bi jo tožena stranka zagrešila s tem, ko naj bi ga pustila v nevednosti glede njegove pravice, da predlaga priče. Kršitev 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke) bi bila podana, če tožena stranka tožniku ne bi dala možnosti, da se (na ustnem razgovoru) izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Zgolj v tem primeru bi lahko govorili o absolutni bistveni kršitvi postopka.

38.Načelo zaslišanja stranke je namreč treba ločiti od postopka utemeljevanja prošnje za mednarodno zaščito. Sodišče je zgoraj že povzelo, da ZMZ-1 v prvem odstavku 21. člena določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, ter da mora po drugem odstavku istega člena predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Kot izhaja iz vseh zapisnikov o osebnem razgovoru s tožnikom (opravljenih 14. 6. 2023, 2. 8. 2024 in 6. 9. 2024) je tožena stranka ob vsakem razgovoru tožnika dosledno opozorila na način utemeljevanja prošnje za mednarodno zaščito in izrecno, kot to določa 21. člen ZMZ-1. S tem je svojo obveznost po ZMZ-1 izpolnila. Ta, glede na zakonsko dikcijo, ne seže tako daleč, da bi morala tožnika opozarjati konkretno na vsako možno sredstvo dokazovanja. Kaj takega ne vsebuje niti ZUP. Kar je ključno, tudi če bi sprejeli stališče, da gre za relativno bistveno kršitev pravil, bi tožnik moral zatrjevati, da je ta vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Tega ne zatrjuje. Razen gole navedbe da "tožnik lahko svoje trditve podkrepi s pričami", ne ponudi podatkov niti o tem, katero pričo bi v upravnem postopku predlagal za zaslišanje, kaj bi ta izpovedala in kako bi to lahko imelo vpliv na pravilnost in zakonitost odločitve. Slednji ugovor tako ne more biti utemeljen.

39.Utemeljen pa je tožbeni očitek, da je treba tožnika, ki trenutno sam skrbi za svojo mladoletno hčer, šteti za ranljivo osebo s posebnimi potrebami v skladu z 22. točko 2. člena ZMZ-1 in da iz izpodbijane odločbe takšen status tožnika ne izhaja. Vendar tožnik niti v tožbi s tem ne poveže uveljavljanjih razlogov za priznanje mednarodne zaščite niti ne navaja, da bi moral biti sam postopek zaradi tega voden kakorkoli drugače. Tožnik le navrže, da bi moralo biti načelo otrokove največje koristi upoštevano pri ocenjevanju njegove verodostojnosti, česar pa nato ne obrazloži oz. ne poda nobenih argumentov. Navede tudi, da bi morala tožena stranka, ker ga bo vračala v izvorno državo skupaj s hčerko, informacije o izvorni državi dvakrat preveriti. A sodišče pojasnjuje, da ta okoliščina ni povezana z razlogi za prošnjo. Tožnik tudi ne pove, kako naj bi takšen status vplival na utemeljenost njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ima pa, v povezavi z načelom otrokove največje koristi, bistven vpliv na odločitev o vrnitvi, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

40.V zvezi s očitkom tožnika, da bi policijske zapisnike morala pridobiti tožena stranka sama, ker bi jih lahko pridobila hitreje, sodišče opozarja na omejitev tovrstnih ravnanj iz prvega odstavka 119. člena ZMZ-1. Ne glede na to ugotavlja, da je tožnik določene listine v upravnem sporu predložil, sodišče jih je upoštevalo in izvedlo kot dokaz. Hkrati tožnik ne navaja, katerih drugih listin ni mogel predložiti, gre za posplošen in zato za neutemeljen tožbeni očitek.

41.Sodišče lahko pritrdi toženki, da je tožnik slabo utemeljil subjektivni element preganjanja. Zato se do njegovih navedb, ki jih je glede tega tožena stranka pravilno ocenila za neprepričljive in malo verjetne, ne bo ponovno opredeljevalo. Upoštevaje, da je tožnik že 10 let odsoten iz domačega kraja oz. izvorne države, pa je predsem bistveno, ali ima (še vedno) utemeljen strah pred bodočim preganjanjem oziroma ali obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

42.S tem je povezan tudi tožbeni očitek glede ne pridobivanja informacij o izvorni državi. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 pojasnilo, da mora tožnik v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Kot rečeno, je bil subjektivni element v obravnavanem primeru slabo izkazan. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi.

43.Sodišče tako sledi razlogom tožene stranke, zaradi katerih ni pridobivala informacij o izvorni državi. Ne glede na to, pa je na glavni obravnavi tudi samo preizkusilo informacije, ki jih je tožnik priložil tožbi. Iz teh izhaja, da je B. B. teroristična, militantna in islamistična salafijska organizacija, ki je najbolj razvpita zunaj Pakistana. Njen glavni cilj je združitev celotnega Kašmirja s Pakistanom. Organizacija napoveduje napade na pakistansko vlado in sektaške napade na Pakistance, "ki so izpovedali vero v islamu", primarno deluje v Kašmirski dolini, prevzela pa je odgovornost za napade v Gujranwali, v katerih so bili ubiti vojaki. A. Pakistan je sunitska islamistična teroristična organizacija, ki je bila od leta 1980 vpletena v poboje na tisoče šiitov, deluje po celem Pakistanu, njene primarne metode so ciljni uboji uglednih šiitov - vključno s političnimi aktivisti, zdravniki, poslovneži in intelektualci.

44.Po oceni sodišča navedene informacije ne kažejo na to, da bi bil lahko prav tožnik po 10 letih odsotnosti iz Pakistana še vedno njihova tarča zgolj zato, ker je šiit in/ali zaradi njegovih izjav proti sunitom. Cilji navedenih organizacij so namreč primarno politični, njihove tarče pa osebe, ki javno delujejo in/ali v družbi uživajo poseben ugled, kar v danem primeru ni niti zatrjevano dejstvo niti izkazano. Tudi ko je sodišče tožnika na glavni obravnavi izrecno vprašalo (dvakrat), zakaj bi ga navedene organizacije po 10 letih kjerkoli v Pakistanu še vedno iskale, je zgolj na splošno in po oceni sodišča neprepričljivo ponovil, da ga bodo iskale povsod in tudi še po desetih letih, brez da bi to kakorkoli dodatno pojasnil. Na vprašanje pooblaščenke je navedel le, da bi ga organizacije preganjale zato, ker je šiit. Glede izjav, ki jih je posnel bratranec, je tožnik navedel, da je dejal nekaj v zvezi z F. F., kaj točno, se ne spomni več. Da se tožnik ob dejstvu, da ni vedel, da se ga snema, svojih izjav kasneje ni več v celoti spomnil, je po oceni sodišča razumljivo. Ostaja pa dejstvo, da ni zatrjeval, da bi imele njegove izjave lahko takšno težo, da bi bilo mogoče sklepati, da bi ga prav zaradi njih po 10 letih omenjeni organizaciji še vedno iskali. Tako niti iz tožnikovih pavšalnih navedb niti iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi lahko imel po 10 letih odsotnosti iz države, zaradi svoje vere oziroma izražanja vere utemeljen strah pred preganjanjem. Tudi če bi glede na določbo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1 sodišče tožniku verjelo, da so se navedeni napadi omenjenih skupin zgodili, in bi bil to torej sam po sebi resen znak njegovega utemeljenega strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo, sodišče presoja, da iz zgoraj navedenih razlogov ne obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bodo po 10 letih grožnje še vedno uresničile.

45.Enako je mogoče ugotoviti glede zatrjevanega družinskega zemljiškega spora. Tožnik je predložil članek o tem, da je bil zaradi zemlje ubit njegov bratranec, in dokumente, da o zemljiškem sporu poteka civilni sodni postopek. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo na splošno navajala, da so ponaredki dokumentov v Pakistanu pogosti. To samo po sebi še ne more pomeniti, da je članek ponarejen. Sodišče tako lahko sprejema, da navedene listine potrjujejo obstoj zemljiškega spora in umor tožnikovega bratranca, bistveno vprašanje pa je, v kontekstu drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, ali je bil tožnik zaradi tega spora že žrtev dejanj preganjanja oziroma resne škode oziroma oz. ali mu je to neposredno grozilo. Pa tudi, ali ima tožnik zaradi tega spora utemeljen strah pred preganjanjem oziroma resno škodo v prihodnje.

46.Glede prvega vprašanja sodišče najprej ugotavlja, da je odgovor nikalen. Namreč, po tem, ko je v lastnoročni izjavi in pri podaji prve prošnje 31. 8. 2021 navajal le zemljiški spor, je ob vložitvi druge prošnje 24. 5. 2023 navajal zgolj še preganjanje s strani verskih skupin. Tedaj je na izrecno vprašanje, ali je bil še kakšen konkreten dogodek, zaradi katerega je zapustil državo, odgovoril da ne, na vprašanje, ali danes navaja enake razloge, kot jih je pri prvi prošnji, pa, da se niti ne spomni vprašanj iz prve prošnje in da je "mogoče isto". Na osebnem razgovoru 14. 6. 2023 je po navedbah glede verskih skupin na vprašanje, ali ima še kakšen drug razlog zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito, odgovoril nikalno, in po soočenju, da je na prvi prošnji navedel zemljiški spor, sedaj pa verski, navedel, da prvič ni imel namena ostati v Sloveniji in da je zato na kratko povedal, da je imel spor zaradi zemlje. Nato je na poziv, da malo več pove o zemljiškem sporu, celo odgovoril, da je bil ta spor izmišljen. Na glavni obravnavi je tožnik sicer zanikal, da bi to izjavil, in nejasno navedel, da je dostavil prevod svoje izjave. A to ne spremeni dejstva, da pri podaji druge prošnje 24. 5. 2023 in na prvem osebnem razgovoru mesec dni kasneje, nevarnosti zaradi zemljiškega spora sploh ni omenjal. In to kljub temu, da je bil soočen s podatkom, da je ta spor kot razlog navajal v predhodnih postopkih. Na drugem osebnem razgovoru 2. 8. 2024 je celo izjavil, da družinski spor "ni bil tako hud spor, a je vseeno bil". Iz navedenega tako ne izhaja, da bi bil zemljiški spor tedaj dovolj resen, da bi lahko utemeljeval tožnikov strah pred preganjanjem oziroma resno škodo.

47.Glede drugega vprašanja, torej, kaj bi se mu zgodilo, če bi se vrnil v domače mesto Gujranwalo, je tožnik na osebnem razgovoru 2. 8. 2024 po tem, ko ga je tožena stranka večkrat vprašala, zakaj bi mu zaradi zemljiškega spora po vseh teh letih v domačem kraju ali kjerkoli v Pakistanu še vedno kaj grozilo, zgolj pavšalno dejal, da se v Pakistan ne more vrniti. Njegova družina še vedno živi v isti hiši in spori še vedno trajajo, postopki pa še niso zaključeni.

48.Tožnik je nato v upravnem sporu predložil novo dokazilo, in sicer članek o umoru svojega bratranca, in na vprašanje, zakaj je bil ubit ravno ta bratranec, zgolj splošno povedal, da "zaradi zemlje". Na vprašanje sodišča na glavni obravnavi, kaj bi se mu zgodilo, če bi se vrnil v Gujranwalo, je odgovoril, da bi se mu zgodilo isto kot njegovemu bratrancu. Na dodatno vprašanje, zakaj prav njemu, je tožnik še vedno povsem na splošno pojasnil, da so časi v Pakistanu slabi, da mu je mama pisala, da je njegovo življenje v Pakistanu v nevarnosti, da tisti, ki so ubili njegovega bratranca še niso prijeti, in da bi se zato isto zgodilo tudi njemu. Tožnik torej ni imel konkretnega odgovora glede lastnega položaja. Na dodatno vprašanje sodišča, ali bi lahko živel kje drugje kot v domačem mestu, je odgovoril, da se bo zgodilo isto, kar se je zgodilo prvič v njegovem kraju in zaradi česar je šel v Karachi, in da se bo povsod zgodilo isto. Ker tožnik iz domačega mesta po lastnih navedbah ni odšel zaradi zemljiškega spora (domnevno zaradi napada, povezanega z izražanjem verskih stališč) njegovo vztrajanje, da bi se zgodilo isto, kot se je že, ne more biti relevantno z vidika zatrjevane grožnje zaradi zemljiškega spora. Na vprašanje sodišča, kaj bi se mu zgodilo v Gujranwali, je celo dejal, da ga bodo ubili pripadniki skupine B. Slednje spet ne potrjuje njegovega strahu, da bo ubit zaradi zemljiškega spora (enako kakor njegov bratranec). Tožnik tudi ni pojasnil, zakaj bi mu v kakšnem drugem mestu prav zaradi družinskega spora karkoli grozilo. Tudi dejstvo, da naj bi bile osebe, ki so ubile njegovega bratranca, še vedno na prostosti, ne pojasni, čemu bi bil prav tožnik naslednja žrtev. Še posebej, ker iz predloženega članka izhaja, da so storilci na begu in jih policija aktivno išče (torej ne živijo več v neposredni bližini). Glede na povedano sodišče ugotavlja, da ni izkazano, da bi bil zaradi tega spora tožnik v Pakistanu po 10 letih odsotnosti iz države še kakorkoli ogrožen.

49.Toženka je zato pravilno ocenila, da tožnik ni uspel izkazati utemeljenega strahu, da bi mu grozila dejanja preganjanja iz prvega oziroma drugega odstavka 26.člena ZMZ-1, niti, da bi obstajali utemeljeni razlogi, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1.

50.Sodišče je zato tožbo, ki se nanaša na odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, tj. zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Glede 2., 3. in 4. točke izreka izpodbijane odločbe (odločitev o vrnitvi)

50.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod (2. točka izreka), določila, da če v tem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga bo s teh območij odstranilo (3. točka izreka), in mu določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če bo zapustil ta območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

51.Podlago za odločitev v tem delu predstavljajo določbe 49. člena ZMZ-1. Navedeni člen določa, da pristojni organ v odločitvi o zavrnitvi prošnje, če organ prošnjo zavrne v rednem postopku, ker prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Pristojni organ lahko iz utemeljenih razlogov določi 30-dnevni rok za prostovoljni odhod (deseti odstavek navedenega člena). Pristojni organ v odločitvi iz desetega odstavka tega člena osebi določi tudi ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa, razen ko oseba v Republiki Sloveniji zakonito prebiva na podlagi drugega pravnega naslova. Pri določitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca in ukrepa prepovedi vstopa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa v primeru izdaje odločbe o vrnitvi (trinajsti odstavek). V primerih iz desetega odstavka tega člena policija tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, ne izda odločbe o vrnitvi v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji (petnajsti odstavek istega člena).

52.Z navedeno odločitvijo je tožena stranka izvajala Direktivo 2008/115/ES o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju 2008/115), ki v šestem odstavku 6. člena državam članicam omogoča, da sprejmejo odločitev o vrnitvi v enotni odločbi skupaj z odločitvijo o prenehanju zakonitega prebivanja, vendar brez poseganja v postopkovne varovalne ukrepe iz poglavja III in iz drugih ustreznih določb zakonodaje Skupnosti in nacionalne zakonodaje. Tudi SEU potrjuje, da se lahko odločba o vrnitvi načeloma sprejme takoj po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ali hkrati z njo v istem upravnem aktu.

53.Glede tega dela tožnik toženi stranki utemeljeno očita neupoštevanje njegovega posebnega položaja kot starša, ki sam skrbi za hčer G. G., roj. 2. 6. 2019. Navedeno tožba poveže tudi z vrnitvijo, s tem, ko navede, da bo tožnika tožena stranka vračala v izvorno državo skupaj z mladoletno hčerko. Slednje sicer iz sklepa tožene stranke št. 2142-2215/2021/36 (1221-02) z dne 28. 10. 2024, ki se nanaša na prošnjo tožnikove hčere, ne izhaja, saj je tožena stranka odločila le, da se njena prošnja zavrže, ker je ta državljanka Republike Romunije, ni pa odločila o njenem vračanju. Da bo tožnik vrnjen v Pakistan, v izreku izpodbijane odločbe tudi ni določeno, kar je prva samostojna kršitev materialnega prava v zvezi z odločitvijo o vrnitvi. Iz ustaljene sodne prakse SEU namreč izhaja, da mora biti v odločbi o vrnitvi med tretjimi državami iz 3. točke 3. člena Direktive o vračanju 2008/115 opredeljena tista, v katero je treba tujca odstraniti.

54.Glede ugovora skrbi za mladoletno hčer sodišče pojasnjuje, da mora biti odločba o vrnitvi sprejeta ob "strogem" spoštovanju zahtev iz člena 5 Direktive 2008/115/ES. Ta državam članicam pri izvajanju te direktive nalaga, da ustrezno upoštevajo, med drugim tudi največje koristi otroka in družinsko življenje. Namen tega člena je, kot je navedlo tudi SEU, razviden iz uvodnih izjav št. 22 in 24 Direktive o vračanju 2008/115. V uvodni izjavi št. 22 je navedeno, da bi morale v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 države članice pri izvajanju te direktive največjo pozornost posvečati "največjim koristim otroka", in da bi moralo biti v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) spoštovanje družinskega življenja najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. V uvodni izjavi št. 24 Direktive o vračanju 2008/115 pa je navedeno, da ta direktiva spoštuje temeljne pravice in sprejeta načela, zlasti načela Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Slednja v 24. členu določa, da imajo otroci pravico do potrebnega varstva in skrbi za zagotovitev njihove dobrobiti. Svoje mnenje lahko svobodno izražajo. Njihovo mnenje se upošteva v stvareh, ki jih zadevajo, v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo (prvi odstavek 24. člena Listine). Pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, se morajo upoštevati predvsem koristi otroka (drugi odstavek 24. člena Listine). Vsak otrok ima pravico do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi (tretji odstavek 24. člena Listine). V 7. členu Listine je varovana tudi pravica do družinskega življenja, ki ima neposreden učinek, in ustreza pravici iz 8. člena EKČP, zato ji je treba tudi v kontekstu Direktive o vračanju 2008/115 priznati enak pomen in obseg varstva.

55.Tudi Vrhovno sodišče je že presodilo, da pravica do družinskega življenja pride v poštev v zvezi z odločitvami o vrnitvi tujca na podlagi Direktive o vračanju 2008/115. Kot je pojasnilo, zakon te pravice ne more izključiti, zato je treba tudi v primeru, ko se odloča o vrnitvi tujca v izvorno državo, opraviti celovito presojo te pravice v razmerju do pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda (in nacionalne varnosti) ter v zvezi s tem v skladu z načelom sorazmernosti oceniti, ali je bilo v upravnem postopku z izpodbijanim ukrepom države o vrnitvi tujca v izvorno državo prekomerno poseženo v pravico do družinskega življenja. V zadevi X Ips 487/2012 je Vrhovno sodišče tudi izrecno navedlo, da mora tožena stranka pri izdaji odločbe o vrnitvi, čeprav določbe ZTuj-2 "izrecno ne zagotavljajo varovanja te pravice v teh postopkih", opraviti presojo pravice do družinskega življenja glede na osebne okoliščine, na katere se tujec sklicuje. Enako mora veljati tudi za odločanje o vrnitvi, kadar se ta sprejme na podlagi 49. člena ZMZ-1, saj morajo tudi v tem primeru države "strogo" spoštovati zahteve iz 5. člena Direktive 2008/115/ES, ki ima neposredni učinek in ki zahteva ustrezno upoštevanje, med drugim, največje koristi otroka in družinskega življenja.

56.Iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka kakorkoli upoštevala, da tožnik trenutno sam skrbi za svojo mladoletno hčer, čeprav je bila s tem seznanjena. Celo pri določitvi roka za prostovoljno vrnitev, je kljub temu, da bi lahko iz utemeljenih razlogov določila 30-dnevni rok za prostovoljni odhod (deseti odstavek 49. člena ZMZ-1), določila najkrajši, 10-dnevni rok, ker "na strani prosilca ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka".

57.Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da je tožnikova hči državljanka Romunije. To namreč kaže na relevantnost Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Pa tudi določbe 20. člena Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju PDEU), ki vsem osebam, ki imajo državljanstvo ene od držav članic, priznava status državljana Unije, ki naj bi bil temeljni status državljanov držav članic, in nasprotuje nacionalnim ukrepom, katerih učinek je, da državljanom Unije preprečujejo dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki so jim podeljene zaradi statusa državljana Unije. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da bi hčerino romunsko državljanstvo tožniku lahko omogočilo "pridobitev dovoljenja za bivanje na območju EU". Zato je po presoji sodišča sprejem odločbe o vrnitvi, brez upoštevanja, ali bi bila zaradi odločbe o vrnitvi tudi tožnikova hči prisiljena zapustiti ozemlje Unije kot celoto, nezakonit.

58.Vse navedeno velja ne glede na to, da se izpodbijana odločba o vrnitvi neposredno glasi le na tožnika, ne pa na njegovo hčer, saj jo posredno zadeva in ima zanjo, še posebej v okoliščinah odsotnosti njene matere, pomembne posledice. SEU je namreč že presodilo, da je treba koristi otroka upoštevati tudi, če se odločba o vrnitvi sprejme zoper starše otroka, in torej otrok ni naslovnik zadevne odločbe.

59.Tožena stranka se brani, da naj tožnik ne bi v zadostni meri varoval koristi hčere (ker naj ne bi pravočasno poskrbel za njen vpis v romunsko državljanstvo in se nezadostno integriral v okolje). Po oceni sodišča tožene stranke to ne odvezuje od ustreznega upoštevanja tako tožnikovega kot dekličinega družinskega življenja in njenih največjih koristi. Tožena stranka, kot rečeno, zaradi napačne uporabe materialnega prava tega v izpodbijani odločbi sploh ni upoštevala. Tožnik se sicer v času izdaje sodbe nahaja v priporu, kar je glede na izpodbijano odločbo novo nastalo dejstvo, vendar po navedbah strank ni videti, da bi bil tožnik obdolžen kaznivega dejanja, ki bi kazalo na to, da je oseben odnos in neposreden stik s tožnikom v nasprotju s koristmi hčere v smislu tretjega odstavka 24. člena Listine. V ponovnem postopku bo torej tožena stranka pri določanju o vrnitvi morala upoštevati dejstvo, da tožnik sam skrbi za mladoletno hčer, in ob upoštevanju načela sorazmernosti opraviti celovito presojo pravice do družinskega življenja in načela največje koristi otroka v razmerju do pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje. Ob tem bo morala presoditi vpliv dejstva, da je tožnikova hči državljanka Unije.

60.Glede na pojasnjeno, je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava (7. člena in drugega odstavka 24. člena Listine, 20. člena PDEU, 5. člena Direktive 2008/115 ter 15. in 49. člena ZMZ-1) na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo v 2., 3. in 4. točki izreka odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Kaj bo morala v ponovnem postopku upoštevati, je razvidno iz obrazložitve sodbe.

-------------------------------

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2023 z dne 1. 3. 2023 (21. točka obrazložitve). Gl. tudi sodbe Upravnega sodišča I U 794/2018 z dne 6. 6. 2018 (17. točka obrazložitve), I U 961/2018 z dne 3. 5. 2018, (13.-26. točka obrazložitve), I U 1736/2018 z dne 20. 3. 2019 (8. točka obrazložitve).<br>⁸ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2023 z dne 1. 3. 2023 (21. točka obrazložitve).<br>⁹ Če je tožnik imel v mislih 7. člen ZUP (ta uzakonja načelo varstva pravic in varstva javnih koristi) sodišče opozarja, da tudi četrtega odstavka tega člena ni mogoče razumeti v smislu, da bi upravnim organom nalagal, da bi stranke morali poučevati o konkretnih možnostih dokazovanja zatrjevanih dejstev.<br>¹⁰ Ta določa: "ranljiva oseba s posebnimi potrebami" je zlasti mladoletnik, mladoletnik brez spremstva, invalidna oseba, starejša oseba, nosečnica, starš samohranilec z mladoletnim otrokom, žrtev trgovanja z ljudmi, oseba z motnjami v duševnem razvoju, oseba s težavami v duševnem zdravju in žrtev posilstva, mučenja ali drugih težjih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja.<br>¹¹ ZMZ-1 glede ranljivih oseb določa: 12. člen (ranljive osebe s posebnimi potrebami) Ranljivim osebam s posebnimi potrebami se v postopkih po tem zakonu zagotavlja posebna nega, skrb in obravnava. 13. člen (identifikacija ranljivih oseb s posebnimi potrebami) (1) V okviru pregleda iz četrtega odstavka 42. člena tega zakona se oceni, ali gre za prosilca s posebnimi potrebami glede sprejema oziroma prosilca, ki potrebuje posebna jamstva v postopku, ter se oceni narava teh potreb.(2) Posebne potrebe iz prejšnjega odstavka se lahko ugotovijo tudi kadar koli pozneje v postopku mednarodne zaščite. 14. člen (obravnava ranljivih oseb s posebnimi potrebami) (1) Prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema se prilagodijo materialni pogoji sprejema, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega. (2) Prosilcem, ki potrebujejo posebna jamstva v postopku, se zagotovi ustrezna podpora, da lahko uživajo pravice in izpolnjujejo obveznosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, ki so določene v tem zakonu. 37. člen (pravila osebnega razgovora) (1) Uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito. Pri tem upošteva osebne in ostale okoliščine posameznika, vključno z njegovim kulturnim poreklom, spolom, spolno usmerjenostjo in identiteto ali ranljivostjo. 48. člen (prednostna obravnava prošenj) Pristojni organ prošnjo obravnava prednostno, kadar je verjetno, da je prošnja utemeljena, v primeru ranljivih oseb s posebnimi potrebami in v primeru, ko sta prosilcu odrejena ukrep obveznega zadrževanja na območju ali delu območja azilnega doma ali ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.<br>¹² Ta določa: Pristojni organi vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito varujejo zlasti pred organi njihove izvorne države in ne pridobivajo nikakršnih informacij od domnevnih subjektov preganjanja ali povzročiteljev resne škode tako, da bi bili ti subjekti neposredno obveščeni, da je zadevni prosilec podal prošnjo; in temelji na 30. členu Procesne direktive 2013/32.<br>¹³ Članek iz Wikipedie z naslovom "B." (priloga A 7).<br>¹⁴ Članek iz "The Indian Express" z naslovom: Pakistan: B. c...attack in posters in Gujranwala (priloga A8).<br>¹⁵ Članek iz Wikipedie z naslovom "A." (priloga A 9).<br>¹⁶ Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 2. 8. 2024.<br>¹⁷ Ta določa: Dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali da mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile.<br>¹⁸ Str. 6 zapisnika o podaji prošnje z dne 24. 5. 2023.<br>¹⁹ Str. 7 zapisnika o osebne razgovoru z dne 14. 6. 2023.<br>²⁰ Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 2. 8. 2024.<br>²¹ Str. 5 in 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 2. 8. 2024.<br>²² Sodba I Up 207/2024 z dne 9. 10. 2024, 9. točka obrazložitve.<br>²³ Sodba SEU C-257/22, CD, z dne 9. 11. 2023, 40. točka obrazložitve.<br>²⁴ Sodbe SEU C‑69/21, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, z dne 22. 11. 2022, 53. točka obrazložitve, C‑663/21, Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl, z dne 6. julija 2023, 46. točka obrazložitve, C-156/23, Ararat, 17. 10. 2024, 34. točka obrazložitve, C‑924/19, FMS in drugi, z dne 14. 5. 2020, 115. točka obrazložitve, C‑673/19 z dne 24. 2. 2021, 32. in 39. točka obrazložitve. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah I Up 207/2024 z dne 9. 10. 2024, in I Up 23/2025 z dne 30. 6. 2025, 18. točka obrazložitve.<br>²⁵ Sodba SEU C-673/19, M in drugi, z dne 24. 2. 2021, 32. točka obrazložitve.<br>²⁶ Sodba C-112/20, M.A., 11. 3. 2021, odst. 35.<br>²⁷ Sodba SEU C-460/23, Kinsa, z dne 3. 6. 2025, 72. točka obrazložitve.<br>²⁸ Sodbi SEU C-69/21, X, 22. 11. 2022, odst. 90; C-256/11, Dereci, 15. 11. 2011, odst. 70-74.<br>²⁹ Glej na primer sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 487/2012 z dne 9. 7. 2013 in X Ips 413/2012 z dne 26. 2. 2014.<br>³⁰ Sklep X Ips 487/2012, 9. 7. 2013, odst. 12.<br>³¹ Sodba SEU C-673/19, M in drugi, z dne 24. 2. 2021, 32. točka obrazložitve.<br>³² Sodbi SEU C-528/21, M. D., 27. 4. 2023, odst. 95, 97, 104; K.L.M.N., C-156/23 (Ararat), 17. 10. 2024, odst. 35.<br>³³ Navedeno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 51/2025 z dne 26. 3. 2025, saj po presoji Vrhovnega sodišča zgolj dejstvo, da tožnikovi hčerki še ni bilo izdano ustrezno potrdilo o državljanstvu oziroma postopek priglasitve še ni bil uspešno zaključen, ne vpliva na presojo, da je tožnikova hčerka romunsko državljanstvo na podlagi prava pridobila že ob rojstvu.<br>³⁴ Sodba SEU C-836/18, Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real, 27. 2. 2020, odst. 35 in tam navedena sodna praksa.<br>³⁵ Sodba SEU C‑34/09 Zambrano, 8. 3. 2011, odst. 42.<br>³⁶ Gl. npr. Sodba SEU C-836/18, Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real, 27. 2. 2020, odst. 41 do 44, ter C-112/20, M.A., 11. 3. 2021, odst. 26.<br>³⁷ Sodba C-112/20, M.A., 11. 3. 2021, odst. 33 in tam navedena sodna praksa.<br>³⁸ Sodba C-112/20, M.A., 11. 3. 2021, odst. 42.<br>³⁹ Gl. str. 2 in 3 zapisnika o glavni obravnavi.<br>⁴⁰ Glej na primer sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 487/2012 z dne 9. 7. 2013 in X Ips 413/2012 z dne 26. 2. 2014.