Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba I U 1974/2009

ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.1974.2009 Upravni oddelek

vpis v matični register vpis rojstva v izrednih okoliščinah nastalo dejstvo zatrjevanje in izkazovanje izrednih okoliščin dokazno breme
Upravno sodišče
12. januar 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Zakonodajalec je določil, da se vpis matičnega dejstva lahko izvrši na podlagi odločbe pristojnega organa pod pogojem, če je matično dejstvo ali podatki niso bili vpisani v matični register v skladu z določbami tega zakona zaradi izrednih okoliščin, ki jih ni bilo mogoče pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti. Tožnica ni v postopku zatrjevala oziroma izkazovala, da rojstvo A.A. ni bilo vpisano v matičnih knjigah, temveč je navajala zgolj to, da so bile neuspešne njene poizvedbe za ugotovitev datuma in kraja rojstva A.A.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pritožbe tožnice zaradi molka organa prve stopnje odločila, da se zahteva tožnice v zadevi vpisa rojstva A.A. v matični register zavrne. V obrazložitvi navaja, da je (pri)tožnica pri sodišču vložila predlog, da se A.A. razglasi za mrtvega, ker je leta 1950 odšel iz C. in se je v to vas vrnil samo enkrat (aprila 1953), nato pa je o njem izginila vsakršna sled, ker je imenovani v zemljiški knjigi od leta 1946 dalje vpisan kot solastnik do 1/3 nepremičnin, vpisanih v vložku št. 1 k.o. ..., medtem ko je lastnica preostalih dveh tretjih nepremičnin v istem vložku (pri)tožnica kot pravna naslednica po umrlem možu B.B., po katerem je leta 2007 podedovala navedeni solastninski delež. Ker poizvedbe pristojnega sodišča o vpisu rojstva A.A. v postopku razglasitve za mrtvega niso bile uspešne, je bil navedeni postopek na predlog (pri)tožnice prekinjen s sklepom pristojnega sodišča, ki ji je hkrati naložilo, da sproži upravni postopek za izdajo odločbe o vpisu A.A. v matični register na podlagi 15. člena Zakona o matičnem registru (Uradni list RS, št. 37/03 in nadaljnji). Nato je dne 5. 1. 2009 (pri)tožnica pri Upravni enoti Ljubljana vložila predlog za izdajo odločbe o vpisu rojstva A.A. v matični register, v katerem je navedla, da je bil imenovani rojen leta 1931 v Sloveniji neznanim staršem in da ji je o imenovanem znano le to, kar ji je pripovedoval pokojni mož, njemu pa njegov oče. Tako naj bi bil A.A. po pripovedovanju rojen okrog leta 1931 in je do leta 1950 živel pri družini B. Skopi podatki o njem so zapisani v listinah, ki jih je priložila, in sicer je v zapisniku Okrajnega sodišča v Grosupljem št. Zp 443/46 z dne 18. 3. 1946 A.A. zapisan kot rejenec in član ožje družine B., ter v sklepu istega sodišča št. Zp 443/46-5 z dne 28. 11. 1946, iz katerega izhaja, da je bil A.A. posvojena sirota brez staršev in da je bil v času vodenja zaplembenega postopka premoženja B. star 15 let, družina ga je dobila od države, mati Č.Č. pa ga je vzela za svojega. Drugih podatkov o imenovanem, razen tega, da naj bi se potem, ko je imenovani leta 1950 odšel iz C. v to vas vrnil še enkrat, in sicer aprila 1953, ko je prišel na pogreb Č.Č., od tedaj dalje pa se je za njim izgubila vsakršna sled, v vlogi ni navedla. Z dopisom z dne 17. 4. 2009 je Upravna enota Ljubljana (pri)tožnico obvestila, da kljub neuspešnemu iskanju vpisa rojstva A.A. v matično knjigo, njegovega rojstva ni mogoče vpisati na podlagi 15. člena Zakona o matičnem registru, ker niso izkazane izredne okoliščine, zaradi katerih vpis njegovega rojstva v matično knjigo ni bil mogoč, saj iz predloženih listin ni mogoče sklepati, da imenovani ob rojstvu ni bil vpisan v rojstno matično knjigo, vprašljiva pa je tudi identiteta imenovanega zaradi obstoja možnosti, da v zemljiški knjigi niso vpisani pravi podatki o njegovem osebnem imenu. Z vlogo z dne 4. 6. 2008 je (pri)tožnica odgovorila na dopis upravnega organa, da velja predpostavka, da so v sklepu sodišča o zaplembi premoženja ter posledično v zemljiški knjigi vpisani pravi podatki o A.A., katerega identiteto je leta 1946 preverilo sodišče, zato (pri)tožnica meni, da je upravni organ zmotno ugotovil, da v času rojstva imenovanega ni bilo nobenih izrednih okoliščin, pri čemer je zanemaril zgodovino. Ker naj bi bil po spominu A.A. doma nekje na Blokah ali na Notranjskem je po mnenju pritožnice podana velika verjetnost, da se je k B. zatekel iz krajev, ki so bili vse do leta 1943 oziroma formalno do Pariške mirovne konference leta 1947, del Italije. Na Italiji priključenem slovenskem ozemlju pa se je fašistični državni teror manifestiral tudi na način, da so bili ob vpisih v rojstne matične knjige slovenski priimki poitalijančeni. Glede na navedeno je pritožnica ponovno zahtevala izdajo odločbe o vpisu A.A. v matični register in ker pristojni organ v zakonskem roku ni izdal odločbe, je po pooblaščencih vložila pritožbo zaradi molka upravnega organa prve stopnje z zahtevo, da se o njenem predlogu odloči. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določilo 15. člena Zakona o matičnem registru ob ugotovitvah, da so bile poizvedbe o vpisu rojstva A.A. pri Centralnem registru prebivalstva (CRP), Upravni enoti Ljubljana in Cerknica ter Župnijskih uradih Bloke in Rob ter Krajevnem uradu Velike Lašče sicer neuspešne, kar pa še ne dokazuje, da oseba pod tem imenom ni bila vpisana v rojstno matično knjigo, zlasti ob izostanku podatka o kraju rojstva, da bi se lahko uspešno iskal vpis navedene osebe. Čeprav pritožnica v dopisu z dne 3. 6. 2009 pojasnjuje, da je bil imenovani „po spominu“ doma nekje na Blokah ali na Notranjskem ter da je podana velika verjetnost, da se je k B. zatekel iz krajev, ki so bili del takratne Italije, so ti podatki presplošni, da bi bili na njihovi podlagi moč sklepati o kraju rojstva, predvsem pa o morebitnih izrednih okoliščinah, zaradi katerih vpis v rojstno knjigo ni bil izvršen. Tožena stranka pri tem pojasnjuje, da je pred izdajo odločbe po 15. členu Zakona o matičnem registru potrebno dokazati obstoj izrednih okoliščin v času rojstva, zaradi katerih vpis rojstva v matično knjigo ni bil izvršen, pred tem pa je potrebno ugotoviti tudi identiteto osebe, kar pomeni, da je potrebno predložiti dokazila o osebnem imenu, točnem datumu in kraju rojstva, podatke o starših ter o državljanstvu. Kljub predpostavki, da je sodišče leta 1946 v zaplembenem postopku preverilo identiteto A.A., je v navedenih listinah premalo podatkov, iz katerih bi lahko z gotovostjo sklepali za katero osebo gre, vprašljiva pa je tudi krajevna pristojnost, saj je za naknadni vpis rojstva pristojna upravna enota po kraju rojstva, ki pa ga v konkretnem primeru ni mogoče določiti. Zato na podlagi podatkov, ki so bili ugotovljeni v postopku ni mogoče izdati odločbe o vpisu A.A., saj niso izkazani podatki, ki so potrebni za vpis rojstva, niti dokazane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da vpis rojstva osebe pod imenom A.A. ni bil izvršen, zato je tožena stranka odločila tako, kot izhaja iz izreka njene odločbe.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbeni ugovor po 1. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010), ker meni, da Zakon o matičnem registru ni bil pravilno uporabljen. Navaja, da je na podlagi 15. člena Zakona o matičnem registru z vlogo pri prvostopnem organu zahtevala vpis rojstva A.A., na podlagi katerega bi lahko dosegla izdajo odločbe o njegovi razglasitvi za mrtvega in temu sledeč zapuščinski postopek, saj je imenovani v zemljiški knjigi od leta 1946 dalje vpisan kot solastnik nepremičnin v katastrski občini ... in že desetletja pogrešan, vendar upravna enota v zakonskem roku ni izdala odločbe, pač pa je zahtevo tožnice zavrnila tožena stranka po vloženi pritožbi zaradi molka organa. Nadalje v tožbi tožnica navaja zgodbo, ki jo ponavlja v različnih postopkih že deveto leto, in sicer da je bil zaradi vključenosti D.D. v domobranstvo uveden postopek za zaplembo njegovega premoženja, ki je od leta 1857 vknjiženo v vložku št. 1 k.o. ... kot lastnina predhodnih rodov B. Zaplembeni postopek je vodilo Okrajno sodišče v Grosupljem pod opr. št. Zp 443/46 in je dne 18. 3. 1946 opravilo ogled in cenitev ter zaradi uporabe določb Zakona o zaplembi, nanašajočih se na izvzetje od zaplembe (ohišje) preverilo še družinske razmere ter ugotovilo, da na „obsojenčevem posestvu živijo njegova mati Č.Č., brat E.E. in A.A., star 15 let, brez staršev, katerega je Č.Č. dobila od države ter ga vzela kot za svojega.“ V sklepu sodišča o zaplembi premoženja D.D. št. Zp 443/46 z dne 26. 3. 1946 je A.A. omenjen kot posvojena sirota brez staršev, iz dodatnega sklepa z dne 28. 11. 1946 pa izhaja, da je bilo od zaplembe izvzeto ohišje in po enakih delih prepuščeno ožji družini obsojenca, to je Č.Č., E.E. ter A.A. Na podlagi tega sklepa je bila v zemljiško knjigo vknjižena lastninska pravica v korist vseh treh članov ožje družine, in sicer po enakih delih. Po letu 1950 je A.A. odšel iz vasi C., tako da se je za njim izgubila vsakršna sled, Č.Č. je umrla, prav tako E.E. in njegov sin B.B., ki je zapustil ženo F.F., sedaj tožnico, ter dve hčeri, tako da je kmetijo z novimi gospodarskimi poslopji in hišo, postavljeno na temeljih stare podedovala F.F. D.D., katerega življenje se je končalo v kočevskih gozdovih, so bile v postopku denacionalizacije vrnjene zaplenjene nepremičnine, nespremenjena pa ostaja le vknjižba lastninske pravice do 1/3 pri nepremičninah v vložku št. 1 katastrska občina ... v korist A.A. Čeprav je B.B. poskušal doseči izbris v korist A.A. vknjižene lastninske pravice do 1/3 na navedenih nepremičninah s sklicevanjem na priposestvovanje, je bil njegov zahtevek zavrnjen s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 128/2001 z dne 5. 3. 2007. Tožnica je rešitev iskala v zapuščinskem postopku po A.A., ki pa je možen samo na podlagi izpiska iz matične knjige umrlih, zaradi česar je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila predlog za razglasitev A.A. za mrtvega, vendar je sodišče od nje zahtevalo izpisek iz rojstne matične knjige za A.A. z utemeljitvijo, da ne more za mrtvo razglasiti osebe, katere rojstvo ni izkazano z ustrezno listino. Ker je tožnica napovedala, da bo pri pristojnem upravnem organu predlagala vpis rojstva A.A. v matično knjigo na podlagi 15. člena Zakona o matičnem registru, je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o prekinitvi postopka št. N 153/2008. Upravni organ je od tožnice kot vlagateljice zahteval dokazila o A.A. osebnem imenu, o točnem datumu in kraju rojstva, o starših, državljanstvu in o morebitni kasnejši spremembi imena ter sklenitvi zakonske zveze in ostalih spremembah in ker temu pozivu zaradi nezmožnosti pridobitve ustreznih dokumentov tožnica ni ugodila, je tožena stranka zavrnila njeno zahtevo za vpis rojstva A.A. v matično knjigo z utemeljitvijo, da zanj niso na razpolago ustrezni podatki, niti niso dokazane izredne okoliščine v času njegovega rojstva. Po mnenju tožnice zanjo tako iz zaprtega kroga ni izhoda. A.A. ostaja solastnik kmetije, hkrati pa tudi solastnik novih gospodarskih poslopij in nove hiše, to je premoženja, ki so ga B. po njegovem odhodu v svet ustvarili z odrekanji, zaradi njegovega solastništva pa je onemogočeno ali vsaj bistveno ovirano razpolaganje s premoženjem in moteno gospodarjenje, saj je izključena na primer pridobitev gradbenega dovoljenja. Tožnica meni, da so skoraj izčrpane pravne poti za ureditev premoženjskih odnosov in da bo A.A. solastnina obremenjevala tudi prihodnje rodove. Čeprav je Republika Slovenija na zakonodajni ravni med drugim z Zakonom o denacionalizaciji uresničila napoved iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije o njeni pravnosti, bi morali državni organi v konkretnem primeru, katerega vzrok leži v necivilizacijskem ravnanju državnega aparata v letih po drugi svetovni vojni, izhajati iz predpostavke o spornosti dodelitve ohišja A.A. in iskati poti za odpravo škodljivih posledic odločitve iz preteklosti, pri čemer je takšna možnost podana z uporabo 15. člena Zakona o matičnem registru. Vendar je za to potrebna širina in volja, da ob vednosti o preteklem času država reši zaplet, ki ga je po mnenju tožnice sama povzročila leta 1946, saj so vsem državnim organom, tako sodišču kot upravnim organom, ki so doslej že odločali v tej zadevi, željena širina in vednost manjkali in so za vsako ceno vzdrževali obstoječe stanje, ki pa trenutno škoduje vsaj trem državljankam Republike Slovenije, to je tožnici ter njenima hčerama. Tožnica kot neuspešne opisuje napore za ugotovitev datuma in kraja rojstva A.A., čeprav je poizvedbe opravilo sodišče v postopkih pod opr. št. IV P 128/2001 in št. N 153/2008, pa tudi tožnica s pomočjo župnijskih uradov v Robu, Sv. Vidu, Cerknici, Grahovem, na Blokah in v Starem trgu ter v osebnih stikih z lokalnimi poznavalci preteklih časov. Zato je po njenem mnenju zgrešena sedanja ugotovitev o neobstoju izrednih razmer, ki je zakonski pogoj za naknadni vpis osebe v matični register, sklicujoč se na kaotičnost povojnega časa. Po mnenju tožnice je podana velika verjetnost, da se je A.A. v C. zatekel iz tistega dela Notranjske, ki je bil v času njegovega rojstva priključen Italiji, tedanja državna meja pa je potekala pri Rakeku in po Javorniških gozdovi nad Cerkniškim jezerom, Slovencem na tedanji italijanski strani državne meje ni bila priznana pravica do vpisa slovenskega imena v matične knjige s strani tedanje italijanske države, prežete s fašistično ideologijo, zato je po mnenju tožnice teror, ki je bil tedaj izvajan nad delom slovenskega naroda, povezan s poitalijančevanjem dovolj tehten razlog za oceno, da so bile tedaj v času A.A. rojstva izredne razmere. Nadalje kot nesmiselno označuje sklicevanje tožene stranke na neobstoj ustreznih podatkov o A.A., potrebnih za vpis. Izpostavlja, da Zakon o matičnem registru v 15. členu omogoča vpise v izrednih razmerah, kadar pa so na razpolago ustrezni podatki pa vpis po 15. členu ni potreben. Navaja še, da A.A. ni fantomska oseba, videl ga je tudi sodnik, ki je vodil postopek zaplembe in mu v imenu države, ki jo je predstavljal, priznal premoženjsko upravičenje leta 1946 v postopku, vodenem v skladu s tedanjim pravnim redom. Zato po mnenju tožnice državni organ Republike Slovenije ni upravičen dvomiti o njegovem obstoju in mu odrekati vpis v rojstno matično knjigo. Po mnenju tožnice je tožena stranka prezrla ugotovitev sodišča v navedenem zaplembenem postopku, da je Č.Č. dobila fanta od države, sodnik pa je leta 1946 zanesljivo imel podlago za takšen zapis, zato so ugotovitve državnega organa iz leta 1946, ki so imele za posledico priznanje lastninske pravice A.A. zavezujoče za državni organ v letu 2009. Ker je bil A.A. živa fizična oseba, ki mu je tedanja Ljudska republika Slovenija zaradi mladoletnosti zagotovila življenje pri rejnici ali posvojiteljici in mu priznavala domovinsko pravico ter pravico do premoženja, je po mnenju tožnice tudi Republika Slovenija dolžna priznati njegov obstoj, in sicer z vpisom njegovega rojstva v matično knjigo na podlagi preprostega dejstva, da ima vsakdo, ki je bil doma na sedanjem območju Republike Slovenije pravico, da sta njegovo rojstvo in smrt vpisana v knjigah, ki jih vodi država, morebitno drugačno stališče pa je v nasprotju z Zakonom o matičnem registru in ustavnim načelom pravne države. Tožnica sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije v smislu 33. člena ZUS-1 odloči tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se rojstvo A.A., rojenega leta 1931 neznanim staršem na sedanjem območju Republike Slovenije, državljana FLRJ in LRS, kateremu je Okrajno sodišče v Grosupljem v postopku Zp 443/46 priznalo lastninsko pravico do 1/3 na nepremičninah v vložku št. 1 k.o. ..., ker je bil posvojenec Č.Č., rojene ... 10. 1882, vpiše v matični register Upravne enote Ljubljana. Hkrati zahteva povrnitev stroškov, ki so tožnici nastali v upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi, za katero ocenjuje, da je pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Sodišču glede na navedeno predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba tožene stranke, ki je na podlagi pritožbe zaradi molka organa prve stopnje odločila o zahtevi tožnice za vpis rojstva A.A. v matični register na podlagi 15. člena Zakona o matičnem registru tako, da jo je zavrnila.

Zakon o matičnem registru v 15. členu (vpis matičnega dejstva, nastalega v izrednih okoliščinah) določa, da če zaradi izrednih okoliščin, ki jih ni bilo mogoče pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti, posamezno matično dejstvo ali podatki niso bili vpisani v matični register v skladu z določbami tega zakona, se vpis lahko izvrši na podlagi odločbe pristojnega organa. Zakonodajalec je z določbo 15. člena Zakona o matičnem registru tako določil, da se vpis matičnega dejstva lahko izvrši na podlagi odločbe pristojnega organa pod pogojem, če je matično dejstvo ali podatki niso bili vpisani v matični register v skladu z določbami tega zakona zaradi izrednih okoliščin, ki jih ni bilo mogoče pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti.

Ker Zakon o matičnem registru ne vsebuje posebnih postopkovnih določb glede postopanja upravnih organov v tovrstnih zadevah, se uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki med temeljnimi načeli postopka določa načelo materialne resnice (8. člen) po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (1. odstavek), na podlagi verjetno izkazanih dejstev pa lahko upravni organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (2. odstavek). Citirano določilo 8. člena ZUP torej določa dokazne standarde, na katere je vezan upravni organ pri odločanju v upravnih zadevah. Z določilom 1. odstavka 8. člena ZUP je torej zakonodajalec določil dokazni standard na stopnji gotovosti glede dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Nižji dokazni standard je le kot izjema določen v 2. odstavku 8. člena ZUP zgolj v primeru, če tako določa (poseben) zakon. Vendar pa Zakon o matičnem registru takega določila, ki bi v smislu 2. odstavka 8. člena ZUP predstavljal podlago za odločanje upravnega organa z nižjim dokaznim standardom v smislu 2. odstavka 8. člena ZUP zgolj na stopnji minimalne verjetnosti relevantnih dejstev ne vsebuje. Zato tožnica nima pravne podlage niti v določilih Zakona o matičnem registru, niti v določilih ZUP za stališče, ki ga smiselno uveljavlja v tožbi, da ji državni organi Republike Slovenije nedopustno odrekajo ugoditev zahtevi tožnice za vpis A.A. v rojstno matično knjigo Upravne enote Ljubljana zgolj na podlagi dejstva, da je sodnik leta 1946 pri vodenju postopka zaplembe premoženja D.D. pod opr. št. ZP 443/46 pri Okrajnem sodišču v Grosupljem priznal premoženjsko upravičenje A.A. in mu v skladu s tedaj veljavnim pravnim redom dodelil premoženje (izvzetje od zaplembe – ohišje). Na podlagi 15. člena Zakona o matičnem registru se lahko izvrši vpis rojstva osebe kot posameznega matičnega dejstva le pod pogojem, če le-to predhodno zaradi izrednih okoliščin v času nastanka ni bilo izvedeno z vpisom v matični register, kar je tožnici pravilno pojasnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnica pa, čeprav je na podlagi 1. in 2. odstavka 140. člena ZUP na njeni strani dokazno breme, ni v postopku pred odločitvijo tožene stranke niti v tožbi zatrjevala oziroma izkazovala, da rojstvo A.A. ni bilo vpisano v matičnih knjigah, temveč je navajala tako v postopku pred pristojnimi organi, kot tudi v tožbi zgolj to, da so bile neuspešne njene poizvedbe pri župnih upraviteljih na območju Blok in Notranjske za ugotovitev datuma in kraja rojstva A.A. na območju župnijskih uradov v Robu, Svetem Vidu, Cerknici, Grahovem, Blokah in Starem trgu in tudi preverjanje, opravljeno s strani Upravne enote Cerknica.

Glede na navedeno je tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer določila 15. člena Zakona o matičnem registru po presoji sodišča neutemeljen. Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta med tožnico in toženo stranko niti ni sporno.

Odločitev o tožbi vključuje tudi odločitev o zahtevku tožnice za povračilo stroškov postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia