Jedro

Sklep pritožbenega sodišča, s katerim je razveljavilo procesni sklep sodišča prve stopnje, obenem pa pojasnilo, naj nadaljuje postopek odločanja o glavni stvari, je po svojih učinkih enak sklepu, s katerim bi sklep sodišča prve stopnje spremenilo. Ker ima zato kvaliteto pravnomočnosti, je izpolnjen pogoj za vsebinsko presojo zahteve za varstvo zakonitosti.

Sodišče ima pooblastilo, da po uradni dolžnosti preveri pravilnost v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta. To pooblastilo ima celo tedaj, ko vrednost ni mogoče ugotoviti po objektivnih merilih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je določilo vrednost spornega predmeta na 52.414.200 SIT. Izreklo se je za stvarno nepristojno ter pojasnilo, da bo zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (Okrajnemu sodišču v Piranu) v nadaljnje odločanje. V razlogih je navedlo, da se mora sodišče pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta le, če je po naravi stvari mogoče z objektivnimi merili ugotoviti denarno vrednost zahtevka. Ker pa tožnik zahteva ugotovitev, da je lastnik spornih parcel, vrednosti zahtevka ne more predstavljati njihova prometna vrednost, pač pa je odločilno, kako svoj interes ovrednoti sama stranka. Ker njene ocene z objektivnimi merili ni mogoče preveriti, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za korigiranje tožnikove ocene vrednosti spornega predmeta.

Zoper ta sklep je vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Očitke je mogoče strniti v naslednje točke:

1. Pritožbeno sodišče je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje odločanje. Tak izrek je nerazumljiv, saj 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) določa, da v primeru razveljavitve sklepa sodišče druge stopnje vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Iz razlogov sklepa pritožbenega sodišča izhaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za korigiranje tožnikove ocene vrednosti zahtevka ter da je zato glede na vrednost zahtevka, kot ga je označil tožnik, pristojno okrajno sodišče. Izrek pritožbenega sodišča tako nasprotuje razlogom, saj ti utemeljujejo spremembo, ne pa razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je poleg ugotovitvenega zahtevka (da je lastnik parcel št. 250/2 in 250/3 k.o...) zahteval tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da zahteva (samo) ugotovitev, da je lastnik spornih parcel, je torej v nasprotju s tožbo.

4. Po mnenju pritožbenega sodišča lahko ravna sodišče po tretjem odstavku 44. člena ZPP le takrat, ko je mogoče z objektivnimi merili ugotoviti vrednost zahtevka. Razlogov o tem, katera so ta merila, pa pritožbeno sodišče ni navedlo.

Zaradi vseh teh pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je tožnik določil vrednost spornega predmeta. Zaključek pritožbenega sodišča, da te ocene ni mogoče preveriti, je v nasprotju s tretjim odstavkom 44. člena ZPP. V primeru, če tožnik v tožbi navede očitno prenizko ali očitno previsoko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Namen te določbe je v tem, da v primeru nedenarnega zahtevka stvarna pristojnost in pravica do revizije ni v celoti prepuščena tožniku. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je za vrednost spornega predmeta odločilno, kako je svoj interes v pravdi ovrednotil tožnik, ter da prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za korigiranje tožnikove ocene vrednosti spornega predmeta.

Tožnik je svoj pravni interes v tožbi sicer ocenil, vendar je tožena stranka tej oceni ugovarjala. Ker je tako nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti, se je moralo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem se je prepričalo na primeren način, saj je opravilo poizvedbe o vrsti zemljišča pri Občini ..., nato pa še pri sodnem izvedencu in cenilcu za gradbeništvo. Res je določilo tržno vrednost, vendar to ni v nasprotju z zakonom, saj je vprašljiv obstoj pravnega interesa brez ekonomskega. Tožnik bi se izenačevanju pravnega in ekonomskega interesa lahko izognil, če v tožbi ne bi prenizko ocenil vrednosti spornega predmeta. Bistvo pri določanju vrednosti spornega predmeta je v tem, da ima tožnik pravico, da svoj interes sam oceni s tem, ko v tožbi navede vrednost spornega predmeta. Njegov interes ni vedno enak ekonomskemu, vendar ne more biti poljuben. V tem primeru se tožnikova dispozicija umakne oceni sodišča. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko se je na primeren način prepričalo o vrednosti spornega predmeta in kot vrednost vzelo tržno vrednost nepremičnin. Ker ta presega 2.000.000 SIT, okrajno sodišče ni pristojno za sojenje v tem postopku.

Vrhovno državno tožilstvo predlaga, naj vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje temu sodišču. Tožnik je odgovoril na zahtevo pri čemer opozarja, da je taka razlaga tretjega odstavka 44. člena ZPP, kot jo uveljavlja zahteva, v nasprotju s sodno prakso, da "vprašanje pristojnosti sodišča pa tudi ni nastalo v konkretnem primeru že iz razloga, ker je okrožno sodišče pristojno v vsakem primeru le v taksativno naštetih primerih, v ostalih pa le glede na to, če vrednost premoženjskopravnega zahtevka presega 2.000.000 SIT. Vsebina spora v konkretni zadevi ni vrednost parcel, ampak lastnina le teh". Tožnik nato nadaljuje, da ker "ta ni ovrednotena, in je zato pravica tožnika, da določi vrednost spora v tožbi". Tožnik meni, da je "malo katera nepremičnina vredna manj kot dva milijona in bi po tej logiki vsi spori glede lastništva nepremičnin bili v pristojnosti okrožnih sodišč". Po njegovem bi bil to popoln nesmisel. Zahteva je utemeljena.

1. O dovoljenosti zahteve Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, obenem pa pojasnilo, naj sodišče prve stopnje nadaljuje postopek odločanja o glavni stvari. Vrhovno sodišče zato razume sklep pritožbenega sodišča kot razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje (o določitvi vrednosti spornega predmeta in o stvarni nepristojnosti) brez vračanja zadeve v nov postopek odločanja o vrednosti spornega predmeta in stvarni pristojnosti (več o tem v 2.1. - k 1. točki in k 2. točki). Iz razlogov sklepa pritožbenega sodišča nedvoumno izhaja, da je ta postopek (postopek preverjanja vrednosti spornega predmeta in postopek preverjanja stvarne pristojnosti) končan, ter da zato sodišče prve stopnje ne sme (več) posegati v tožnikovo avtonomijo, da z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi (dokončno) opredeli vrednost spornega predmeta (oziroma, da "je odločilno, kako svoj interes v pravdi ovrednoti sama stranka ..." ter da "zato prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za korigiranje tožnikove ocene vrednosti spornega predmeta..."/prim. tretji odstavek na drugi strani sklepa pritožbenega sodišča/). Sklep pritožbenega sodišča je zato za sodišče prve stopnje zavezujoč v mejah svoje pravnomočnosti. To pomeni, da na podlagi istih okoliščin ne sme več preverjati vrednosti spornega predmeta in se na tej (isti) podlagi izrekati za stvarno nepristojno. Po svojih učinkih je tako razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča enak sklepu, s katerim bi pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo in izreklo, da znaša vrednost spornega predmeta toliko, kot je tožnik navedel v tožbi, ter da je za sojenje pristojno okrajno sodišče. Ker ima zato sklep pritožbenega sodišča kvaliteto pravnomočnosti, je izpolnjen pogoj za vsebinsko presojo zahteve: Državno tožilstvo jo namreč lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo (prim. prvi odstavek 385. člena ZPP).

2. O (ne)utemeljenosti zahteve

2.1. O očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: K 1. točki: Zahteva ima sicer prav, da zakonski tekst 3. točke 365. člena ZPP določa, da v primeru, ko pritožbeno sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje, zadevo (po potrebi) vrne v nov postopek (in ne v nadaljnje odločanje). Zadeva se namreč vrne v nov postopek tedaj, ko je treba zaradi storjenih procesnih napak postopek, v katerem je bil izdan razveljavljen sklep, v celoti ali delno ponoviti. Kadar pa gre za položaj, ko po mnenju pritožbenega sodišča razveljavljenega sklepa sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo izdati (tak je konkreten primer, ko po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za preverjanje pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta in zato tudi ne za izdajo kakršnegakoli sklepa o takšni ali drugačni vrednosti spornega predmeta), pritožbeno sodišče zadeve ne vrne v nov postopek (ker sodišče razveljavljenega sklepa sploh ne bi smelo izdati, zadeve tudi ni mogoče vračati v postopek ponovne izdaje sklepa /v nov postopek/). V taki situaciji pritožbeno sodišče izpodbijani sklep zgolj razveljavi, laično rečeno, "spravi s sveta". Seveda pa to ne pomeni, da se postopek odločanja o glavni stvari ne bi nadaljeval. Pravdni postopek teče (nemoteno) naprej, le (incedentalnega) postopka izdaje razveljavljenega sklepa ni treba ponoviti.

S tem, ko je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in "zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje odločanje", ne pa "v nov postopek", je pravzaprav ravnalo v skladu s tretjo točko 365. člena ZPP. Sklep sodišča prve stopnje je razveljavilo in pojasnilo, naj sodišče prve stopnje nadaljuje postopek odločanja o glavni stvari. To pojasnilo sicer ni bilo potrebno (po mnenju zakonodajalca namreč sodišču prve stopnje ni treba posebej pojasnjevati, naj v takih primerih nadaljuje meritorni postopek), vendar tudi ni v nasprotju s 3. točko 365. člena ZPP (bistveno je, da se zadeva ne vrne v nov postopek, t.j. v vnovičen postopek ugotavljanja oziroma preverjanja vrednosti spornega predmeta in stvarne pristojnosti) in še manj nerazumljivo. Logično je namreč, da pritožbeno sodišče zadevo (spis) vrne (pošlje nazaj) sodišču prve stopnje, in povsem razumljivo je, da mora to sodišče potem nadaljevati postopek odločanja o tožbenem zahtevku.

Tako oblikovanje izrekov je tudi pogosto v praksi višjih sodišč, pa tudi v praksi vrhovnega sodišča (op1).

K 2. točki: Po stališču pritožbenega sodišča "prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za korigiranje tožnikove ocene vrednosti spornega predmeta ...". To z drugimi besedami pomeni, da pritožbeno sodišče sklepa o določitvi (takšne ali drugačne vrednosti spornega predmeta) sploh ne bi smelo izdati. Kot je pojasnjeno v prejšnji točki, je zato v takih primerih nujna razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje brez vračanja zadeve v nov postopek. Pritožbeno sodišče je tudi tako ravnalo. Ob predpostavki (ki pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, napačna), da sodišče ni imelo kontrolnega pooblastila iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, je zato sklep o razveljavitvi sklepa o določitvi vrednosti spora in o stvarni nepristojnosti procesno logičen in konzistenten.

K 3. točki: Zahteva ima sicer prav, ko opozarja, da tožnik ne zahteva samo ugotovitve, da je lastnik spornih parcel, pač pa da uveljavlja tudi dajatveni zahtevek (zahteva tudi izdajo zemljiškoknjižnega dovolila). Pritožbeno sodišče je ta zahtevek sicer spregledalo, vendar to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi z zahtevo izpodbijanega sklepa so namreč kljub temu jasni, razumljivi in nedvoumni. Nepopolna ugotovitev (tudi procesnopravnega) dejanskega stanja praviloma nima za posledico nerazumljivosti, nejasnosti ali dvoumnosti razlogov.

K 4. točki: Razumljiva in preverljiva, a pravno napačna izpeljava določenih (pravnih) stališč ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če je pravno stališče napačno, je sodbo mogoče preizkusiti (drugače pritožbeno sodišče sploh ne bi moglo ugotoviti, da je stališče napačno - sodbe namreč sploh ne bi moglo preizkusiti). S stališča popolnosti in razumljivosti razlogov zato zadošča tudi navedba, da sodišče lahko postopa po četrtem odstavku 44. člena ZPP le takrat, "če je mogoče po naravi stvari z objektivnimi merili ugotoviti denarno vrednost zahtevka". Nepravilnost pravnega stališča torej ne pomeni, da je zato obrazložitev nerazumljiva ali pomanjkljiva. Sicer pa (pravno) stališče, da pri ugotovitvenih zahtevkih vrednosti spornega predmeta ni mogoče ugotoviti po objektivnih merilih (kar bi potem lahko pomenilo, da je odločilna tožnikova navedba vrednosti) tudi ni povsem osamljeno (op2).

2.2. O očitku nepravilne uporabe določb tretjega odstavka 44. člena ZPP.

K 5. točki: Od vrednosti spornega predmeta je odvisna uporaba pravil o stvarni pristojnosti, o pravici do revizije in drugih postopkovnih pravil, ki so kogentne narave. Zato je logično, da so kogentne tudi določbe o vrednosti spornega predmeta. To velja tudi za drugi odstavek 44. člena ZPP. Čeprav je pri nedenarnih zahtevkih odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ima sodišče korekturno pooblastilo (ki ga ne more izključiti niti soglasna dispozicija obeh strank /tretji odstavek 44. člena/). Določbe o stvarni pristojnosti, pravici do revizije, o uporabi pravil o postopku v sporih majhne vrednosti, o pogojih za izdajo nedokumentarnega plačilnega naloga in o možnosti, da odvetnika v gospodarskih sporih nadomešča odvetniški pripravnik, namreč niso dispozitivne narave v tem smislu, da bi stranke s svojim razpolaganjem lahko izključile njihovo uporabo (op3). Sodišče ima zato pooblastilo, da po uradni dolžnosti preveri pravilnost navedene vrednosti spornega predmeta. To pooblastilo ima celo tedaj, ko vrednosti ni mogoče ugotoviti po objektivnih merilih, saj to še ne pomeni, da je ni mogoče preveriti. V skrajnem primeru lahko namreč uporabi tudi prosti preudarek (216. člen ZPP) (op4).

Zahteva zato utemeljeno opozarja na zmotnost stališča pritožbenega sodišča, da je za vrednost spornega predmeta odločilno, kako je svoj interes v pravdi ovrednotil tožnik. Vrhovno sodišče ji je zato ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo obravnavati pritožbene trditve, da vrednost spornega predmeta ni pravilno ugotovljena (češ, da bi moralo sodišče upoštevati z občinskim odlokom določeno ceno, ki znaša okoli 17.000 SIT za m2).

3. O stroških odgovora na zahtevo Vrhovno sodišče je zavrnilo tožnikov predlog za povrnitev stroškov odgovora na zahtevo. Odgovor je namreč nejasen in nerazumljiv in zato procesno neuporaben (iz tožnikovih navedb vrhovno sodišče ni moglo razbrati drugega, kot da tožnik nasprotuje stališčem zahteve glede tolmačenja določb tretjega odstavka 44. člena ZPP). Ker je razen tega zahteva utemeljena, tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov za odgovor (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Opomba 1: Prim. sklepe VS II Ips 405/92 z dne 6.1.1993, III Ips 43/93 z dne 3.6.1993, II Ips 90/94 z dne 10.2.1994, II Ips 601/2002 z dne 27.3.2003 in številne druge.

Opomba 2: Tako npr. Triva, Belajec, Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 1986, str. 206. Opomba 3: Prim. Dika, Vrijednost predmeta spora u parničnom postupku, Informator, 1998, št. 4602 - 4603, str. 17. Opomba 4: Prim. Dika, ibidem, str. 17,18.