Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da procesna predpostavka za pregon obdolženca ni izpolnjena, ker se v spisovnem gradivu ne nahaja oškodovankino pisno pooblastilo sinu kot dejanskemu uporabniku oškodovankinega vozila, ki ga je poškodoval obdolženec, za vložitev predloga za pregon. V kolikor je bilo sodišče v dvomu o obstoju predloga oškodovanke kot procesne predpostavke za pregon, bi moralo to vprašanje pred uvedbo kazenskega postopka razjasniti, nato pa v nadaljevanju ustrezno postopati glede na svoje ugotovitve, torej bodisi z zavrženjem obtožnega predloga bodisi z njegovo vročitvijo strankam postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 29. 6. 2020 zoper obdolženega A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila okrajna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da „pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločitev.“

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ob opravi predhodnega preizkusa obtožnega predloga, vloženega zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki se preganja na predlog (tretji odstavek istega člena), ugotovilo, da je bil kazenski pregon začet brez potrebnega predloga oškodovanca za pregon. Obtožni predlog je zato z izpodbijanim sklepom zavrglo (prvi odstavek 437. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP).

5. Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da lahko poleg oškodovanca predlog za pregon vloži tudi druga oseba, ki jo za to pooblasti oškodovanec, vendar je zavzelo napačno stališče, da se za pooblastilo zahteva določena obličnost. 6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z obravnavanim kaznivim dejanjem oškodovana B. B., lastnica osebnega vozila X. Oškodovankino osebno vozilo je v času obravnavanega dogodka, ko je prišlo do njegovega poškodovanja, vozil sin oškodovanke C. C., ki je neposredno po dogodku na policiji zoper obdolženca podal kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon. Predloga za pregon torej ni podala oškodovanka sama, ampak je to storil njen sin, ki je bil v kritičnem času dejanski uporabnik oškodovankinega vozila.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah, na kateri se v pritožbi pravilno sklicuje državna tožilka, že zavzelo stališče, da lahko predlog za pregon poda oškodovanec sam, za vložitev ovadbe oziroma predloga pa lahko pooblasti tudi drugo osebo, kar lahko stori tudi na povsem neformalen način (ustno, neposredno ali po telefonu, s pisno prošnjo, lahko tudi s konkludentnimi dejanji). Odločilno pri tem je, da je oškodovanec svojo voljo, naj se storilec kaznivega dejanja kazensko preganja in da to njegovo odločitev prenese pristojnemu organu druga oseba, nedvomno izrazil (glej sodbi VS RS I Ips 363/2008 z dne 27. 11. 2008 in I Ips 211/2007 z dne 25. 10. 2007).

8. Upoštevaje citirano ustaljeno sodno prakso so utemeljene pritožbene navedbe državne tožilke, da je smel predlog za pregon v konkretni zadevi podati tudi sin oškodovanke C. C. kot dejanski uporabnik vozila, ki ga je oškodovanka za to pooblastila na neformalen način. Kot lastnica je prepustila vozilo sinu v uporabo, hkrati pa tudi vse odločitve v zvezi s tem (tako tudi sodba VS RS I Ips 363/2008 z dne 27. 11. 2008, v kateri je Vrhovno sodišče obravnavalo primerljivo zadevo), v predkazenskem postopku pa je, kot utemeljeno izpostavlja državna tožilka, sinu izročila tudi račun za popravilo vozila, izstavljen na njeno ime, ki ga je slednji nato predložil policiji v dopolnitev kazenske ovadbe. Ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je razmerje mama – sin bližnje družinsko razmerje, kjer med družinskimi člani načeloma obstajata tesna povezanost in zaupnost, pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je oškodovanka z zgoraj navedenimi konkludentnimi dejanji jasno in nedvomno izrazila svojo voljo, naj se storilec kaznivega dejanja, s katerim je bila oškodovana, kazensko preganja, ter da naj njeno odločitev pristojnemu organu prenese njen sin.

9. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zmotno zaključilo, da procesna predpostavka za pregon obdolženca ni izpolnjena, ker se v spisovnem gradivu ne nahaja oškodovankino pisno pooblastilo sinu za vložitev predloga za pregon. Ob tem še dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, kolikor je bilo v dvomu o obstoju procesne predpostavke za pregon, to vprašanje pred uvedbo kazenskega postopka razjasniti (na primer z dopisom oškodovanki, naj se o tem nedvomno izjasni), nato pa v nadaljevanju ustrezno postopati glede na svoje ugotovitve, torej bodisi z zavrženjem obtožnega predloga bodisi z njegovo vročitvijo strankam postopka.

10. Ker so pritožbene navedbe državne tožilke utemeljene, je sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep ni pritožbe.