Jedro

Upnik je v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ poleg verjetnosti obstoja terjatve moral izkazati verjetno tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma v smislu tretjega odstavka 270. člena ZIZ te nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vendar pa, kot je razvidno iz podanega predloga za izdajo začasne odredbe upnice, upnica nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni zatrjevala, prav tako pa tudi ne pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, to je, da bi s predlagano začasno odredbo dolžnica utrpela le neznatno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnica je dolžna sama nositi nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz razloga, ker poleg verjetnosti obstoja terjatve ni podana tudi druga predpostavka, to je nevarnost, da bi bila lahko uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje upnica po svojem pooblaščencu ter smiselno predlaga njegovo spremembo v smeri dovolitve začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je dolžnica zaposlena, vendar je dolžničin delodajalec njen zakonski partner, s katerim je večkrat poskušala vzpostaviti stik, vendar ni bilo odziva, nazadnje je bilo z njim preko telefona dogovorjeno, da mu bo upnica posredovala sklep in pogodbo o obročnem odplačilu, ter se je zavezal, da bo dolg poravnal v dveh mesečnih obrokih, podpisana pogodba pa bo vrnjena upnici, vendar iz tega ni bilo nič. Poleg tega dolžnica nima odprtega računa, zato je tudi rubež bančnega dobroimetja v tem primeru onemogočen.

Pritožba ni utemeljena.

Uradni preizkus zadeve pokaže, da izvršilno sodišče pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona), na popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilne zaključke, ki jih zato v celoti povzema sodišče druge stopnje.

Izvršilno sodišče je pravilno ugotovilo, da sicer verjetnost obstoja terjatve je podana, ki pa je zgolj eden izmed dveh pogojev, ki morata biti kumulativno podana za utemeljitev začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v smislu zakonske določbe 270. člena ZIZ. Upnik je namreč v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ poleg verjetnosti obstoja terjatve moral izkazati verjetno tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma v smislu tretjega odstavka 270. člena ZIZ te nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vendar pa, kot je razvidno iz podanega predloga za izdajo začasne odredbe upnice, upnica nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni zatrjevala, prav tako pa tudi ne pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, to je, da bi s predlagano začasno odredbo dolžnica utrpela le neznatno škodo. Upnica zatrjuje zgolj to, da dolžnica vse do predlagane začasne odredbe svojega dolga, ki ga izterjuje v tem izvršilnem postopku, v katerem je sodišče predlagano izvršbo dovolilo s sklepom, ki je že pravnomočen, ni poravnala, kar pa nikakor ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje njene denarne terjatve. Zaradi neplačane in zapadle obveznosti namreč upnica svoj dolg izterjuje v tem postopku prisilne izvršbe s predlaganimi sredstvi izvršbe, to je plačo in drugimi stalnimi denarnimi prejemki oziroma z denarnimi sredstvi pri OPP, pri čemer je treba opozoriti, da ima upnica v primeru neuspešne izvršbe ob obstoju pogojev iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ seveda možnost predlagati tudi novo sredstvo izvršbe z rubežem premičnin. Sicer pa pritožbeni razlogi, ki jih navaja upnica o tem, da je vzpostavila stike z dolžničinim delodajalcem, predstavljajo pritožbeno novoto, ki v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v postopku na drugi stopnji ni upoštevna. V posledici navedenega je bilo potrebno dolžničino pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 1. točke 365. člena ZPP.

Upnica je dolžna sama nositi nastale ji stroške postopka s pritožbo, saj z njo ni uspela. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 15. člena ZIZ.