Jedro

Tudi očitna kršitev materialnega zakona ne predstavlja zakonskega razloga za izrek ničnosti odločbe, če taka kršitev v materialnem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v LR Sloveniji nima določbe, ki bi za nepravilno uporabo tega zakona določala ničnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Župnijski urad je dne 31.8.1990 poslal skupščini občine vlogo s katero, glede po letu 1946 podržavljenega premoženja, uveljavlja vrnitev določenih nepremičnin za ostale nepremičnine pa odškodnino. Na podlagi te vloge je sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja izdal odločbo, s katero je, iz razloga po 5. točki 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), izrekel za nično del odločbe Komisije za agrarno reformo poverjeništva za kmetijstvo pri Okrajnem izvršilnem ljudskem odboru ... z dne 14.5.1949, s katero je bilo Župni cerkvi ... razlaščeno kmetijsko zemljišče - parcele št. 648/1, 648/2 in 648/3. Po stališču prvostopnega organa so bile predmetne parcele v času razlastitve stavbno zemljišče (pokopališče) in ne kmetijsko zemljišče, zaradi česar teh parcel ni bilo dovoljeno razlastiti na podlagi 9. člena zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v LR Sloveniji (Uradni list LRS, št. 10/48).

Zoper odločbo prvostopnega organa sta se (z eno vlogo) pritožili občina, zastopana po javnem pravobranilstvu ... in javno pravobranilstvo v ... Tožena stranka je z odločbo z dne 26.11.1992 pod 1.) ugodila pritožbi občine in odpravila odločbo prvostopnega organa, pod 2.) odstopila vlogo župnijskega urada z dne 31.8.1990 upravnemu organu občine, pristojnemu za stanovanjske zadeve (da šteje to vlogo kot zahtevo za denacionalizacijo). O pritožbi drugega pritožnika Javnega pravobranilstva v ... tožena stranka ni odločila. Zoper odločbo tožene stranke je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da so bile parcele št. 648/1, 648/2 in 648/3 že v času razlastitve stavbno zemljišče in da zato organ, ki je leta 1949 izdal odločbo o razlastitvi teh parcel, za takšno odločitev ni imel nobene pravne podlage v zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. Prvostopni organ je ravnal pravilno, ko je vlogo tožeče stranke štel kot predlog za izrek ničnosti. Odločba prvostopnega organa je zakonita, napačna in nezakonita pa je odločba tožene stranke. O ničnosti ne govori le določba 5. točke 267. člena ZUP. Izpodbijana odločba tudi ne pove ničesar o pritožbi, ki jo je vložil drugi pritožnik javno pravobranilstvo. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in odloči, da sta pritožbi občine in javnega pravobranilstva v neutemeljeni in potrdi odločbo prvostopnega organa, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, ni pa odgovorila na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče sprejema kot pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tudi če je bilo tožeči stranki leta 1949, na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, razlaščeno nekmetijsko zemljišče in je torej bil ta zakon nepravilno uprabljen, prvostopni organ ni imel zakonske podlage, da je to razlastitev izrekel za nično. Tudi očitna kršitev materialnega zakona - ki je sicer lahko, ob določenih pogojih, zakonski razlog za razveljavitev dokončne odločbe v upravnem postopku po nadzorstveni pravici (2. odstavek 263. člena ZUP) - namreč ne predstavlja zakonskega razloga za izrek ničnosti odločbe, če taka kršitev ni v materialnem zakonu izrecno določena kot razlog za ničnost (5. točka 267. člena ZUP). Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, nima določbe, ki bi za nepravilno uporabo tega zakona določala ničnost. Zato prvostopni organ ni mogel izreči odločbe o razlastitvi za nično iz razloga po 5. točki 267. člena ZUP, tudi če bi lahko vlogo tožeče stranke z dne 31.8.199o štel kot predlog za izrek ničnosti te odločbe. Po mnenju sodišča pa v konkretni zadevi tudi ni podan noben drugi zakonski razlog iz točke 1 do 4 267. člena ZUP za izrek ničnosti odločbe o razlastitvi.

Res je, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ničesar ne pove o pritožbi drugega pritožnika Javnega pravobranilstva v .... Ker o tej pritožbi drugostopni organ sploh ni odločil, bi lahko zaradi molka organa, ob pogojih iz 1. odstavka 26. člena zakona o upravnih sporih, upravni spor sprožila le prizadeta stranka - javno pravobranilstvo. S takim postopkom, oziroma opustitvijo tožene stranke pa niso bile kršene pravice tožeče stranke glede na to, da je bila pritožba javnega pravobranilstva vložena v škodo tožeče stranke.

Iz vseh navedenih razlogov je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke zakonita in zato tožeča stranka s tožbo ni mogla uspeti. Svojo odločitev je sodišče oprlo na določbo 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Navedeni zakon kot tudi določbe ZUP, je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).