Jedro

Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb, vendar pa v primeru poizvedb ne gre za stroške vsakršnih poizvedb temveč le za tiste poizvedbe, ki so potrebne za izvršbo. Za konkretno izvršbo niso bile potrebne poizvedbe, na katere se sklicuje upnik, saj upnik na njihovi podlagi ni podal nikakršnega predloga, katerega namen bi bilo upnikovo poplačilo, zato tudi niso bili potrebni stroški, ki so z njimi nastali.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

2. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za priznanje nadaljnjih izvršilnih stroškov, priglašenih v vlogi z dne 19. 2. 2016. 2. Zoper sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga ugoditev pritožbi in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da priglašeni stroški niso bili potrebni za izvršbo. Sodišče zmotno ugotavlja, da bi upnik moral najprej predlagati razširitev na dolžnikove nepremičnine. Podatki o lastništvu nepremičnin niso prosto dosegljivi, zato je bila oprava poizvedbe pri zemljiški knjigi glede vpisanih nepremičnin nujno potrebna. Šele ko upnik prejme podatke o nepremičninah, lahko predlaga razširitev na nepremičnine, stroški pa so enaki ne glede na rezultat poizvedbe. Upnik ima na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ pravico zahtevati od dolžnika povračilo stroškov, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb. Prav tako je bila potrebna poizvedba glede lastništva motornih vozil. Izvršilne stroške krije najprej upnik, kar je zanj dodatno breme. Angažiranje izvršitelja prav tako pomeni dodatno finančno breme za upnika, ni pa nujno, da bo upnik te stroške dobil povrnjene. Zato mora imeti upnik pravico, da vnaprej preveri, ali mu predlog za izvršbo z rubežem premičnin sploh koristi. S tem upnik tudi prepreči nastanek stroškov z neuspešnimi rubeži, kar je skladno z načelom ekonomičnosti postopka. Ne drži tudi navedba sodišča, da izvršba na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, ni mogoča. Stroški za poizvedbo na GURS so prav tako enaki ne glede na rezultat. Upnik je tudi predložil vsa potrebna dokazila v zvezi z opravljenimi poizvedbami in jih priglasil skladno z Odvetniško tarifo v višini 200 točk za vsako poizvedbo, saj gre za neocenljivo zadevo in po naravi za upravne postopke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče uvodoma ugotovilo, da upnik po vložitvi predloga za izvršbo ni predlagal razširitve izvršbe z novim sredstvom, da so bili priglašeni stroški nepotrebni za izvršbo, pa je pojasnilo še z dodatnimi razlogi. Ker je dolžnik upniku dolžan povrniti le tiste stroške, ki so potrebni za izvršbo, je zahtevo za povrnitev stroškov zavrnilo. Iz upnikove priglasitve nadaljnjih stroškov z dne 19. 2. 2016 izhaja, da je upnik opravil tri poizvedbe po dolžnikovem premoženju, pri čemer upnik ni niti zatrjeval njihove uspešnosti, niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi upnik na podlagi opravljenih poizvedb predlagal izvršbo z novimi izvršilnimi sredstvi.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Skladno s petim odstavkom 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb. Vendar pa tudi po presoji višjega sodišča v primeru poizvedb ne gre za stroške vsakršnih poizvedb temveč le za tiste poizvedbe, ki so potrebne za izvršbo. Navedeno izhaja iz samega besedila citirane določbe – ni namreč mogoče šteti, da je upniku mogoče priznati tudi stroške poizvedb, ki za izvršbo niso bile potrebne. Drugačna razlaga bi nasprotovala načelu potrebnosti izvršilnih stroškov v izvršilnem postopku oziroma samemu kontekstu dela določbe, ki govori o stroških poizvedb, t.j. delu določbe petega odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da je dolžniku mogoče v plačilo naložiti le potrebne stroške. Za konkretno izvršbo niso bile potrebne poizvedbe, na katere se sklicuje upnik, saj upnik na njihovi podlagi ni podal nikakršnega predloga, katerega namen bi bilo upnikovo poplačilo, kar je sicer cilj izvršilnega postopka, zato objektivno gledano z njimi povezani stroški za izvršbo niso bili potrebni.

7. Glede na takšno materialno pravno podlago in dejansko stanje na pravilnost odločitve ne morejo vplivati upnikove navedbe o tem, da so stroški, ki mu nastanejo s poizvedbami enaki, ne glede na njihov rezultat, ter da naj bi upnik glede izvršbe na nepremičnine s tem preprečil nastanek še večjih stroškov, ki jih morebiti ne bi dobil povrnjenih. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo upnikov predlog za povrnitev stroškov poizvedb, je upnikova pritožba neutemeljena, in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).