Jedro

V smislu določbe 1. odstavka 68. člena ZUP (1986) gre za nepopolno vlogo, če so listine, ki jih zahteva zakon, vlogi priložene v tujem jeziku, brez overjenega prevoda v uradni jezik; takšnih listin namreč pristojni organ ne more uporabiti, ker mora poslovati v uradnem jeziku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1507/2000-7 z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.6.2000. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Upravne enote Š. pri C. z dne 14.1.2000, s katerim je bila na podlagi 2. odstavka 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavržena njegova zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 50 in 122 k.o. P. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Tožbeni ugovori so neutemeljeni, ker izhaja iz podatkov upravnih spisov, da je bil tožnik dvakrat pozvan k dopolnitvi zahteve, in sicer dne 25.9.1992 in 15.9.1997. Oba poziva vsebujeta opozorilo v smislu 2. odstavka 68. člena ZUP/86. Tožnik je v zmoti, ko meni, da vloga, kateri so priložene listine v tujem jeziku brez overjenega prevoda, ne more veljati za nepopolno vlogo. Pristojni organ namreč takšnih listin ne more uporabiti, namen določb 68. člena ZUP/86 pa je, da se postopki uvedejo in vodijo le na podlagi vlog, ki so razumljive in popolne. Katere listine so v denacionalizacijskem postopku tako pomembne, da brez njih ni mogoče uvesti in voditi postopka je določeno v 62. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92, 13/93, 24/95, 20/97, 23/97, 65/98, 76/98, 66/2000, 66/2000, v nadaljevanju ZDen). Tožnik tudi ne zanika, da vseh listin, navedenih v 62. členu ZDen, ni predložil v uradnem jeziku. Za navedbo, da naj bi se uradna oseba organa prve stopnje zavezala priskrbeti prevode, tožnik ne predlaga dokazov. Takšna tožbena navedba pa je tudi protispisna, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi obstajal tak dogovor. Na takšen dogovor se tožnik tudi ni skliceval v svojem dopisu, ki ga je organ prve stopnje prejel dne 11.11.1997. V tem dopisu je sicer prosil za podaljšanje roka zaradi težav pri zbiranju manjkajočih listin, vendar odtlej ni vloge dopolnil niti z eno od manjkajočih listin, upravnega organa pa tudi ni obvestil o razlogih za zadržanje.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v nov postopek. Zatrjuje, da poziva organa prve stopnje ne vsebujeta opozorila v smislu določbe 2. odstavka 68. člena ZUP/86. Ker rok za dopolnitev zahteve oziroma za predložitev overjenih prevodov ni zakonski rok, ki se ne bi mogel podaljšati, bi mu organ prve stopnje lahko določil nov rok. Še zlasti zato, ker se je uradna oseba organa prve stopnje sama zavezala, da bo poskrbela za prevode, pa tega ni storila. Za razjasnitev zadeve bi zato sodišče prve stopnje moralo zaslišati uradno osebo organa prve stopnje in njegovega pooblaščenca.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Iz upravnih spisov izhaja, da se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na razloge, s katerimi je tožena stranka pritrdila organu prve stopnje, ki je zavrgel zahtevo kot nepopolno vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, ker le te tožnik tudi po dveh pozivih ni dopolnil z vsemi listinami, ki jih določa 62. člen ZDen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je organ prve stopnje tožnika z dopisoma z dne 25.9.1992 in dne 15.9.1997 pravilno pozval k odpravi pomanjkljivosti. Ker navedena dopisa vsebujeta sporočilo, v čem je vloga pomanjkljiva in v kakšnem roku naj jo tožnik dopolni in opozorilo v smislu 2. odstavka 68. člena ZUP/86, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi navedena dopisa ne bila pravilna.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v smislu določbe 1. odstavka 68. člena ZUP/86 za nepopolno vlogo, če so listine, ki jih zahteva zakon, vlogi priložene v tujem jeziku, brez overjenega prevoda v uradni jezik. Takšnih listin namreč pristojni organ ne more uporabiti, ker mora poslovati v uradnem jeziku. Tožnik pa je v zmoti, ko meni, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je njegova vloga nepopolna zgolj iz razloga, ker tujim listinam ni priložen njihov overjen prevod. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je bil tožnik pozvan tudi k predložitvi listin, ki jih izdajajo organi Republike Slovenije, in sicer k predložitvi potrdila o državljanstvu za upravičenca in zemljiškokatarstrskih podatkov. In kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tožnik tudi teh manjkajočih listin ni predložil, upravnega organa pa tudi ni obvestil o razlogih za zadržanje.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi organ prve stopnje lahko podaljšal rok za odpravo pomanjkljivosti. Glede na podatke upravnih spisov namreč pritožbeno sodišče meni, da je bil tožniku dan primeren rok. Po podatkih upravnih spisov je tožnik vložil zahtevo dne 8.4.1992, organ prve stopnje pa ga je že z dopisom z dne 13.4.1992 obvestil, da njegova vloga ne vsebuje vseh podatkov niti ji niso priložene vse listine iz 62. člena ZDen oziroma, da mora za dokazovanje posameznih dejstev priložiti še overjene prevode dokumentov, ki so v nemškem jeziku. Po tem obvestilu pa mu je poslal še dva poziva z opozorilom na posledice v smislu 2. odstavka 68. člena ZUP/86. Tožnikova vloga je bila zavržena s sklepom z dne 14.1.2000, torej po preteku več kot dveh let po drugem pozivu in po sporočilu tožnika, ki ga je organ prve stopnje prejel dne 11.11.1997, da zaradi težav pri zbiranju manjkajočih listin vloge ne more dopolniti v roku 30 dni.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka upravnega spora, ko ni zaslišalo uradne osebe organa prve stopnje in tožnikovega pooblaščenca. Iz upravnih spisov izhaja, da je pravilna navedba sodišča prve stopnje, da se tožnik pred organom prve stopnje ni skliceval na to, da naj bi se njegova uradna oseba zavezala sam priskrbeti ustrezne prevode tujih listin. Iz tožbe pa izhaja, da tožnik takšnega zaslišanja tudi ni predlagal. Pa tudi sicer takšno zaslišanje v obravnavanem primeru ne bi bilo smiselno, saj ne bi v ničemer prispevalo k razjasnitvi zadeve. Iz upravnih spisov in odločbe organa prve stopnje namreč izhaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je predložitev tujih listin brez overjenega prevoda v uradni jezik samo ena izmed pomanjkljivosti, zaradi katerih tožnikove vloge ni bilo mogoče obravnavati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.