Jedro

ZOR v primerih nepravilne izpolnitve v poglavju, ki ureja prodajno pogodbo, daje kupcu jamčevalne zahtevke. S tem, ko je zakon določil, da ima kupec v primeru nepravilne izpolnitve jamčevalne sankcije, pa tudi ni upravičen do sankcij, ki jih določa ZOR za neizpolnitev pogodbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna vrniti prejeto kupnino v višini 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.09.2001 dalje in v višini 562.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 19.11.2002 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh in pod izvršbo ter ji povrniti stroške pravdnega postopka, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji, odmerjene v znesku 287.228,00 SIT in stroške pritožbenega postopka, odmerjene v znesku 91.422,00 SIT, vse v roku 15-ih dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka vrniti prejeto kupnino v višini 400.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.09.2001 dalje in v višini 562.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 19.11.2002 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh in pod izvršbo. Toženi stranki pa je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 117.136,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.02.2005 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, oziroma, da jo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Poudarja, da je že samo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da se tožeča stranka v tožbi ni nikoli sklicevala oziroma zatrjevala, da je prišlo do razveze oziroma razdrtja pogodbe iz razloga, kot ga je ugotovilo sodišče - zaradi ravnanja tožene stranke, da je tožniku preprečila nadaljnje razpolaganje z vozilom. Zato toženec meni, da je sodišče odločilo mimo tožbenega zahtevka tožnika. Tožeča stranka je trdila zgolj to, da je bila pogodba po zakonu razvezana, ker ji je tožena stranka prodala kamion, ki ni bil brezhiben in ki ni imel licenc. Glede teh navedb pa je sodišče ugotovilo, da ne dajejo zadostne podlage, da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Protispisna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka odtegnila tožeči stranki možnost razpolaganja z vozilom. Do rubeža vozila je prišlo šele 04.11.2002 in to v okviru izvršilnega postopka, kjer dolžnik - tožeča stranka - sploh ni podal nobenega ugovora zoper sklep o dovolitvi in dopolnitvi izvršbe. Končno je sodišče tudi razpolagalo s korespondenco med pooblaščencem dolžnika (tožnika) in toženo stranko, iz katere izhaja, da tožeča stranka sploh ni imela ne volje ne namena, da se uredi registracija vozila. V tem kontekstu se sodišče tudi ni opredelilo do dopisa tožeče stranke z dne 19.12.2001, ko jo je tožena pozvala, naj se oglasi zaradi ureditve prepisa vozila. Razlogi zakaj tožeča stranka ni želela opraviti prepisa pa so bili tudi pojasnjeni - tožeča stranka je imela visok davčni dolg in ni želela imeti premoženja na svoje ime. Tožena stranka je torej vseskozi ravnala tako, da svojo obveznost izpolni, s strani tožeče pa ni bilo nobenega odziva. Z rubežem je tožena stranka postopala šele takrat, ko je videla, da se tožeča ne odziva. Tožeča stranka pa je tudi uveljavljala plačilo odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT. Od uveljavljanja plačila tega zneska je odstopila šele na zadnjem naroku. Zato bi moralo sodišče pri odmeri stroškov to tudi upoštevati.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti, niti take kršitve postopka, na katere se v svoji pritožbi sklicuje tožena stranka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je po pogodbi o prodaji, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 20.09.2001 tožeča stranka od tožene kupila tovorno vozilo ter se zavezala zanj plačati kupnino v višini 12.500 DEM kar je v tolarski protivrednosti predstavljalo 1.400.000,00 SIT ter pripadajoči davek. Ob sklenitvi pogodbe je tožeča stranka prevzela tovorno vozilo, zanj izročila 400.000,00 SIT, za preostanek kupnine pa se je zavezala, da jo bo poravnala obročno, do februarja 2002. Kljub takemu dogovoru pa preostalih obrokov ni poravnala. V pozneje vodenem izvršilnem postopku, ki ga je toženec vodil zoper tožnika zaradi poplačila še dolgovane kupnine pa je ta dne 25.03.2002 dosegel še poplačilo zneska 562.786,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je imelo vozilo, ki je bilo predmet pogodbe, veljavno prometno dovoljenje, ki bi poteklo 15.12.2001, da sta se stranki dogovorili, da bosta prepis lastništva vozila opravili po izteku prometnega dovoljenja, da je tožnik vozilo prevzel z napakami, saj ob prevzemu ni bilo tehnično brezhibno, da pa je toženčevo izpolnitev, ne glede na vse pomanjkljivosti, sprejel in napakam sploh ni ugovarjal. Sam je namreč povedal, da je vozilo prevzel takšno, kot je bilo in z njim tudi opravljal prevoze. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je imel vse možnosti za uveljavljanje jamčevalnih sankcij, ki pa jih sploh ni izkoristil. Njegova za neizpolnitev tudi v dodatnem roku in zaradi tega do nastopa dejanskega stanu iz zatrjevanja, da naj bi šlo za primer toženčeve neizpolnitve v dogovorjenem roku ter 124. oziroma 125.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje niso z ničemer izkazana. Razdrtja pogodbe tudi nikoli ni zatrjeval oziroma se nanj skliceval. Ob takih dejanskih ugotovitvah pa so po oceni pritožbenega sodišča nerazumljivi in tudi nesprejemljivi pravni zaključki sodišča prve stopnje, da je bila pogodba, sklenjena med strankama, razdrta. Pravdni stranki sta namreč sklenili pogodbo o prodaji, ki je urejena v določilih 454. do 551.čl. takrat veljavnega ZOR. Tožena stranka je svojo obveznost po pogodbi izpolnila, saj je kupcu - tožeči stranki izročila predmet pogodbe tako da je ta z njim prosto razpolagal. Pogodbo je tožena stranka izpolnila, čeprav je imela njena izpolnitev po ugotovitvah sodišča prve stopnje stvarne napake, ki pa jim tožnik sploh ni ugovarjal. Pri tem pa sta pravdni stranki v sklenjeni pogodbi celo omejili prodajalčevo odgovornost za stvarne napake po določilih 486.čl. ZOR. ZOR v primerih nepravilne izpolnitve v poglavju, ki ureja prodajno pogodbo daje kupcu jamčevalne zahtevke. S tem, ko je zakon določil, da ima kupec v primeru nepravilne izpolnitve jamčevalne sankcije pa tudi ni upravičen do sankcij, ki jih določa ZOR za neizpolnitev pogodbe. Izpolnitev tožene stranke je bila opravljena, toda nepravilno. Iz navedenega pa sledi, da tudi do razdrtja med strankama sklenjene pogodbe iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ni moglo priti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tudi nesprejemljivo razlogovanje sodišča prve stopnje, da naj bi toženec tožniku onemogočil nadaljnje razpolaganje s spornim vozilom in tako s konkludentnim dejanjem izrazil svojo voljo, naj se pogodba razveže. Rubež vozila je bil namreč posledica dejstva, da tožnik svojih obveznosti iz prodajne pogodbe ni izpolnil, zaradi česar je bil toženec primoran uveljavljati izpolnitev pogodbe v prisilni izvršbi. Da pa je bilo v tej poseženo po vozilu, ki je bilo predmet pogodbe, je zgolj posledica dejstva, da očitno drugega premoženja tožnik ni imel. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zaključuje, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je skladno z določili 4. tč. 1.odst. 358.čl. ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo.

Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z 2.odst. 165.čl. v zvezi s 1.odst. 154.čl. ZPP odločilo o pravdnih stroških. Te mora plačati tožeča stranka toženi, pri čemer so tako stroški postopka na prvi stopnji, kot stroški postopka na drugi stopnji odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Tarifo sodnih taks. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišča za zastopanje pred sodiščem prve stopnje toženi stranki priznalo 1900 točk, 2% na račun materialnih stroškov do 1000 točk ter 1% od 900 točk, 20% DDV, sodno takso za odgovor na tožbo v višini 32.000,00 SIT ter potne stroške stranke v višini 600,00 SIT. Skupno torej 287.228,00 SIT. V okviru stroškov pritožbenega postopka pa je sodišče toženi stranki priznalo 425 točk za zastopanje, 2% materialnih stroškov, 20% DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 34.200,00 SIT.