Jedro

Sila v povezavi s kaznivim dejanjem posilstva pomeni uporabo moči nasproti drugi osebi zaradi prisiljenja ženske k spolnemu občevanju.

Zatrjevanje, da bi sodišče moralo skladno z določbo 4. odstavka 95. člena ZKP obsojenca ob pravilni uporabi zakona oprostiti plačila stroškov, saj je ta poročen, oče ml. otroka in brez zaposlitve, teh obsojenčevih premoženjskih razmer pa sodišče tudi naj ne bi ocenjevalo, pomeni po vsebini smiselno odrekanje pravilnosti odločitve, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka. Ker pri tem izhaja iz drugačnega vrednotenja okoliščin, zlasti obsojenčevih premoženjskih razmer, kot nižji sodišči, te pa so v prvostopenjski sodbi določno navedene in ocenjene kot ugodne, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi obsojenega D.M. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil D.M. (obsojenec) spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ in dveh kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena v zvezi z 22. členom KZ. Za dejanji pod točko I/1 in 2 sta mu bili določeni kazni 1 leto in 6 mesecev zapora ter 2 leti zapora, za dejanji pod točko II/1 in 2 pa za vsako po 1 leto zapora. Preklicana je bila pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 22.9.1998, v kateri je bila obsojencu za kaznivi dejanji tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ ter goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ določena enotna kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let. Nato je bila obsojencu izrečena enotna kazen 6 let zapora. Dolžan je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 200.000 SIT. Višje sodišče v Celju je zavrnilo pritožbe okrožne državne tožilke, obtoženega D.M. ter njegovega zagovornika kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtožencu pa naložilo v plačilo povprečnino 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojeni D.M. in njegov zagovornik. Obsojeni uveljavlja razloge po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zagovornik vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlaga, da vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je na obe zahtevi odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da ju vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeni. Navaja, da obsojenec ne pojasnjuje kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, pač pa zgolj povzema zakonsko besedilo citirane določbe, na takšne nekonkretizirane navedbe pa ni moč odgovoriti. Zahteva je nepopolna tudi v delu, kjer uveljavlja kršitve materialnega prava, sklicujoč se na navedbe v pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo. Obsojenec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav se sklicuje na kršitev kazenskega zakona, zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

V zvezi z zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec ugotavlja, da posledice uporabljene sile niso odločilno dejstvo pri kaznivem dejanju posilstva. Zato se zagovornik ne more sklicevati na kršitev zakona z navedbo, da v opisu dejanj ni opredeljena uporaba sile, ki naj bi jo utrpele posamezne odškodovanke. Zagovornik neresnično navaja, da v izreku sodbe ni opisan bistveni element sile. Napačno je tudi zagovornikovo pravno stališče, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba ukvarja le z verbalnimi dokazi, kaznivih dejanj posilstva pa se s pričami ne morejo dokazovati. Niso kršene pravice do obrambe, če sodišče po mnenju zagovornika ni prepričljivo zavrnilo večine predlaganih dokazov s strani obrambe. Zagovornik ne pojasnjuje, kako naj bi bil kršen 355. člen ZKP. Pomanjkljivosti v izvedenskem delu, ki jih vidi le on, obsojenčevemu zagovorniku ne uspe povezati s kakšno kršitvijo zakona, zato te navedbe pomenijo izključno izpodbijanje dejanske podlage sodbe, ki jo v okviru tega izrednega pravnega sredstva ni dopustno izpodbijati.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

1. K zahtevi obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče po pravnomočno končanem kazenskem postopku izpodbijati pravnomočno sodbo ali postopek, ki je tekel pred njo, le zaradi kršitev materialnega in procesnega prava. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker naj bi bil po njegovem mnenju kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se preganja, kaznivo dejanje. Vendar pa te kršitve z ničemer ne obrazloži, pač pa v nasprotju z zakonom izpodbija zgolj dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Tako v obrazložitvi zahteve med drugim navaja, da kaznivih dejanj ni storil; izpodbija verodostojnost oškodovank s poudarjanjem nelogičnosti in razlik v njihovih izpovedbah; opozarja na vlogo priče S.H., ki po njegovem mnenju ni oseba, vredna zaupanja, saj je partner S.D. in naj bi vplival na prijave ostalih oškodovank, tako, da gre po obsojenčevem mnenju za "zrežirano predstavo"; navaja pa tudi, da ni nobenih materialnih dokazov oziroma zdravniške dokumentacije o posledicah sile, ki naj bi jo uporabil proti oškodovankam. V zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji pa vložnik zahteve še dodaja, da je s S.D. prišlo do spolnega odnosa prostovoljno, saj je do njega gojila simpatije in z njim koketirala; da z N.H. ni nikoli počel spolnih praktik, kot se mu očita; da se je z oškodovanko J.P. le poljubljal in objemal in da je šlo v tem primeru za medsebojno privlačnost, kar naj bi potrdila priča M.V.; v primeru poskusa posilstva J.H. pa naj bi po zatrjevanju vložnika zahteve šlo za prostovoljni odstop. Zaključuje, da vse navedeno nakazuje na resen dvom, "da so bila njegova srečanja z oškodovankami tudi kazniva dejanja".

Iz takšne obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti sledi, da se obsojenec očitno ne strinja z dokazno oceno in zaključki pravnomočne sodbe, torej oporeka pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zato vrhovno sodišče teh obsojenčevih navedb iz že navedenih razlogov ni moglo upoštevati.

Obsojenec se sklicuje tudi na kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Pri tem zgolj povzema del citirane zakonske norme, ki obsega več možnih kršitev postopka, ne da bi zatrjevane kršitve tudi utemeljil. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik zahteve sklicuje (1. odstavka 424. člena ZKP), kar pomeni, da jih tudi konkretizira in obrazloži. Zato vrhovno sodišče utemeljenosti takšnih posplošenih trditev o procesnih kršitvah ni preizkušalo. Kriterijev citirane določbe tudi ne izpolnjuje vložnikovo sklicevanje na "kršitve materialnega prava in procesnih pravil, ki sta jih z zagovornikom precizno opredelila v pritožbah". Zato zahteva tudi v tem delu ni bila preizkušena.

2. K zahtevi zagovornika obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče v pravnomočni sodbi "zagrešilo kršitev kazenskega zakona, ker v opisu vseh štirih kaznivih dejanj ni označena oziroma opredeljena uporaba sile" kot bistveni element kaznivega dejanja posilstva.

Sila v povezavi s kaznivim dejanjem posilstva pomeni uporabo moči nasproti drugi osebi zaradi prisiljenja ženske k spolnemu občevanju. Po pregledu opisov posameznih kaznivih dejanj je moč ugotoviti, da je zakonski znak prisiljenja konkretiziran z navedbo številnih in posebnih okoliščin ter dejstev, ki so sodišču omogočala dokazovanje uporabe sile. Med drugim je navedeno, da je obsojenec posamezno oškodovanko prijemal ali držal za obe ali za eno roko, jo porinil na tla, slačil na silo, blokiral odpor oškodovanke s težo telesa, potisnil oškodovanko v ležeč položaj, ji nasilno dajal noge narazen itd. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo smiselno uveljavlja zagovornik, tako ni podana, saj je v opisih kaznivih dejanj (točka I/1 in 2 ter točka II/1 in 2 uporaba sile (zakonski znak prisiljenja) primerno konkretizirana z navedbo dejstev in okoliščin.

Neutemeljeno je tudi zagovornikovo posplošeno sklicevanje na kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodba naj ne bi imela nobenih razlogov glede uporabe sile. V obsežni obrazložitvi prvostopenjske sodbe (30. strani) so pri vsakem posameznem kaznivim dejanju navedeni razlogi tudi glede tega odločilnega dejstva.

Z navajanjem okoliščin, ki naj bi potrjevale, da obtožba glede J.P. ni na mestu in da je ta oškodovanka "prostovoljno sodelovala", da je oškodovanka S.D. prostovoljno pristala na spolni odnos, da so oškodovanke navajale, da obdolženec ni bil grob, da ni nobenega materialnega dokaza za spolno nasilje, ki se zaradi specifike teh kaznivih dejanj ne more dokazovati zgolj s pričami, da sodišče ni pojasnilo, kako lahko pride do spolne združitve, ko naj bi oškodovanka v osebnem avtomobilu sedela, da bi sodba morala zavzeti stališče do spreminjajočih in deloma nasprotujočih si izpovedb oškodovanke H.N. ipd. S takšnimi navedbami zagovornik izraža nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki nižjih sodišč, torej izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Zaradi že navedenih razlogov o procesnih pravilih, ki jih mora upoštevati vložnik zahteve, če želi z izrednim pravnim sredstvom doseči pričakovani izid (1. odstavek 424. člena ZKP), vrhovno sodišče ni moglo upoštevati oziroma preizkusiti zagovornikovih posplošenih in z ničemer izkazanih trditev "o kršitvi pravice do obrambe kot ene temeljnih pravic obdolženca v kazenskem postopku", o kršitvah 329. člena ZKP, 355. člena ZKP, da sodišče do mnogih navedb obrambe ni zavzelo nobenega stališča in enako tudi sodišče druge stopnje, da sodišče ni bilo prepričljivo pri zavrnitvi večine dokaznih predlogov obrambe ipd.

Vložnik zahteve ne pojasni, zakaj naj bi "pripomoglo k nezakonitosti sodbe" dejstvo, da je sodišče v postopku odredilo izvedenstvo dveh strokovnjakov: psihiatra, ki je podal strokovno mnenje v zvezi z mladoletnimi oškodovankami, in psihologa, ki je izdelal izvedensko mnenje glede obsojenca. Že sodišče druge stopnje je takšne neargumentirane ugovore obrambe zavrnilo kot neutemeljene in pravilno pojasnilo, da postavitev dveh izvedencev z različnim obsegom izvedenskega dela ne more biti nezakonito (sodba, stran 5). Zlasti še, ker gre za izvedenstvo z različnih strokovnih področij.

Zagovornik ne utemeljuje "kršitev procesnega zakona", na katero se sicer sklicuje, pač pa ponovno oporeka popolnosti in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja v pravnomočni sodbi, s tem, ko navaja: da izvedenca nista imela enakih meril; da je izvedenec psiholog ocenil ne le obsojenčevo osebnost, pač pa tudi njegov odnos do J.P.; da je izvedenec celo izrecno podvomil v neprostovoljni odnos med njima; da je sodišče dalo izvedenskim mnenjem večji pomen kot ostalim dokazom; da so v mnenju izvedenca dr. M. podana precejšnja nasprotja oziroma pomanjkljivosti in da obstaja dvom v pravilnost njegovega mnenja, tudi zato, ker spisa očitno ni v celoti prebral, klinična psihologinja, ki je sodelovala pri izvedenstvu psihiatra, pa ni imela pomembnejših izkušenj na tem področju. Tudi takšnih navedb v okviru tega izrednega pravnega sredstva vrhovno sodišče iz že navedenih razlogov ni moglo upoštevati.

Zagovornik v zvezi z odločitvijo o stroških kazenskega postopka uveljavlja tudi kršitev 1. odstavka 95. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje obsojenca obsodilo na plačilo stroškov kazenskega postopka, čeprav bi ga po njegovem mnenju moralo skladno z določbo 4. odstavka 95. člena ZKP ob pravilni uporabi zakona oprostiti plačila teh stroškov, saj je obsojenec poročen, oče ml. otroka in brez zaposlitve, teh obsojenčevih premoženjskih razmer pa sodišče tudi naj ne bi ocenjevalo. Čeprav se zagovornik sklicuje na nezakonitost odločbe o stroških odločbe kazenskega postopka, po vsebini smiselno odreka pravilnost odločitvi, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka, pri tem pa izhaja iz drugačnega vrednotenja okoliščin, zlasti obsojenčevih premoženjskih razmer, kot nižji sodišči, ki so v prvostopenjski sodbi določno navedene in ocenjene kot ugodne. Zato tudi s takšnimi navedbami, ki sodijo med ugovore dejanske, ne pa pravne narave, vložnik zahteve ni mogel uspeti.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Obsojenec je skladno z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.