Jedro

Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je toženka edina zakonita dedinja po pokojnem A. A. in je zato v skladu z 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) odgovorna za zapustnikove dolgove. Toženka namreč tekom postopka na prvi stopnji ni podala ugovora omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

V tej zvezi se toženka neutemeljeno sklicuje na ničnost aneksov št. I z dne 11. 8. 2011 in št. II z dne 16. 10. 2015, saj si je tožnica v 9. točki Dogovora z dne 3. 5. 2005 pridržala pravico, da v skladu s 17. členom Pravilnika o sprejemu, premestitvi in odpustu stanovalcev Doma upokojencev Ž. (priloga spisa A40) spremeni obseg in vrsto storitev za uporabnika, upoštevajoč njegovo stanje in potrebe, ki jih ugotovi Komisija v skladu z 29. členom Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (priloga spisa A41) tudi, če upravičenec noče skleniti pisnega aneksa k dogovoru. Tožnica lahko tako v skladu s četrtim odstavkom 29. člena navedenega Pravilnika izda tudi odločbo o premestitvi stanovalca v višji nivo oskrbe, saj mora, v skladu z 24. členom Pravilnika, spremljati uporabnikove potrebe in zaradi spremenjenih okoliščin uporabniku zagotoviti drugačen obseg ali drugo vrste storitve, in sicer ne glede na morebitno zavračanje ali odklanjanje oskrbe s strani uporabnika ali njegovih svojcev, ki na obseg oskrbe stanovalcev ne morejo imeti neposrednega vpliva. Morebitna pritožba zoper odločbo o namestitvi ali premestitvi pa ne zadrži izvršitve odločbe (96. člen ZSV). Takšne odločbe tožnica seveda ni izdala, kot to izpostavlja pritožba, saj je bila ničnost aneksov pravnomočno ugotovljena šele po smrti oskrbovanca A. A.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek 16.422,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 do plačila in pravdne stroške v znesku 8.280,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka I izreka), v presežku pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice za obdobje od 12. 1. 2016 do 13. 1. 2016 zavrnilo (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico.

Bistvo obsežne pritožbene graje je, da se je toženka s sporno Izjavo o (do)plačevanju oskrbnih stroškov za njenega očeta A. A. z dne 18. 12. 2000 (priloga spisa A2, v nadaljevanju: Izjavo) zavezala zgolj za plačevanje osnovne domske oskrbe, ki je veljala ob sprejemu imenovanega v dom in za morebitno povečanje cene te osnovne oskrbe, ne pa tudi za zvišanje nivoja oskrbe, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, ki je v ponovnem sojenju znova odločilo v korist tožnice, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj je navkljub sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 31/2022 z dne 7. 9. 2022 sporno izjavo ponovno štelo za jasno, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej zvezi pritožba dodaja, da je zakoniti zastopnik tožnice sam izpovedal, da obseg storitve, ki jo je imenovani potreboval, ob podpisu sporne Izjave sploh še ni bil znan, zato konsenz o bistvenih sestavinah pogodbe (predmetu pogodbe) med pravdnima (pogodbenima) strankama sploh ni bil dosežen, kar pomeni, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama sploh ni nastalo. Iz 34. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) namreč izhaja, da mora biti pogodbena obveznost vsaj določljiva, kar pa od podpisu sporne Izjave nedvomno ni bila, saj ob podpisu sporne Izjave sploh ni bilo jasno, ali bo dodatna oskrba sploh kdaj potrebna in če, kdaj bo ta trenutek nastopil ter kakšno ceno bo zanjo v tistem trenutno potrebno plačati. Posledično je sporna Izjava nična. Na ničnost pa bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 92. členom OZ paziti po uradni dolžnosti ter slednje upoštevati pri svoji odločitvi. Ker tega ni storilo je ponovno zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da toženka ni upravičena uveljavljati napak volje pri podpisu sporne Izjave, saj ni vložila izpodbojne tožbe. Slednje sicer drži, vendar sodišče prve stopnje spregleda, da gre v danem primeru dejansko za razlago spornih pogodbenih določil v skladu z 82. in 83. členom OZ, pri čemer navedeni zakonski določbi ne predvidevata vložitve nikakršne tožbe, zato lahko toženka nejasnost pogodbenih določil uveljavlja tudi z ugovorom zoper tožbeni zahtevek. Ob tem pritožba dodaja, da se je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicevalo na 84. člen OZ, pri tem pa spregledalo, da se le – ta uporablja v primeru razlage spornih določil, kadar pri sestavi pogodbe aktivno sodelujeta obe pogodbeni stranki, v primeru, ko gre za podpis vnaprej natisnjene izjave, pa je potrebno uporabiti 83. člen OZ. Nenazadnje pa sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo zakaj naj bi bile vzajemne dajatve pravdnih strank v pravičnem razmerju, kar ponovno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je sodišče prve stopnje navkljub ničnosti aneksov št. I z dne 11. 8. 2011 in št. II z dne 16. 10. 2015 zmotno presodilo, da je tožnica vse storitve iz naslova oskrbe II in III dejansko opravila, saj se je pri tem neutemeljeno oprlo na neverodostojne in pristranske izjave prič, ki jih je predlagala tožnica, čeprav iz evidenc v Predajni knjigi izhaja, da je tožnica dodatno oskrbo izvajala neustrezno. K temu pritožba še dodaja, da bi tožnica v skladu s Pravilnikom o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (v nadaljevanju: Pravilnikom) res lahko sama izdala odločbo o premestitvi oziroma spremembi nivoja oskrbe, vendar bi takšno odločbo morala izdati po pravilih upravnega postopka, zato bi se toženka zoper njo lahko pritožila, pritožbeni postopek pa bi več kot verjetno pokazal neutemeljenost tožničine odločitve. Nenazadnje pritožba navaja še, da toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževanega zneska niti kot dedinja po pokojnem očetu, saj v skladu z 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) dedič odgovarja za zapustnikove dolgove le do višine podedovanega premoženja, pri čemer pa iz sklepa o dedovanju jasno izhaja, da pokojni ni zapustil nobene zapuščine in da toženka posledično ni ničesar dedovala. Nazadnje pritožba izpodbija še višino prisojenega zneska in navaja, da je toženka dokazala plačilo osnovne domske oskrbe, ostala je neplačana le dodatna oskrba ter morda kakšen manjši znesek osnovne oskrbe, česar sodišče prve stopnje ni preračunalo, zato se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti, kar ponovno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu pravdnih stroškov upoštevati, da odvetniška točka od dne 19. 3. 2019 dalje znaša 0,60 EUR.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča, in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pritožbeno nesporno je, da je toženkin oče A. A. dne 20. 12. 2000 vložil vlogo za sprejem v institucionalno varstvo pri tožnici, pri čemer je slednja z Odločbo št. 55 z dne 5. 1. 2001 (priloga spisa A42) njegovi vlogi ugodila in odločila, da se imenovani sprejme v Dom upokojencev Ž. z dnem 8. 1. 2001. Vlogi za sprejem v institucionalno varstvo je imenovani priložil tudi notarsko overjeno Izjavo toženke o plačevanju oziroma doplačevanju oskrbnih stroškov v Domu upokojencev Ž. z dne 18. 12. 2000, za katero je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. II Ips 31/2022 z dne 7. 9. 2022 potrdilo, da predstavlja toženkino lastno civilnopravno zavezo in tako vzpostavlja samostojno obligacijskopravno razmerje med pravdnima (pogodbenima) strankama. Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu izpostavilo še, da je sporna Izjava toženke, ki glasi: "_Podpisani(a) B. B. izjavljam, da bom plačeval(a) oskrbnino v Domu Ž. za A. A., roj. 8. 4. 1933 v X., s stanovanjem Z.16, občina V., do vsakega 15. v mesecu. Izjavljam, da soglašam oziroma sem seznanjen(a) s ceno oskrbe na dan sprejema v dom in da bom plačeval(a) vsako povišanje cene oskrbe v domu._" ni jasna, kot sta to v prvotnem sojenju menili sodišči prve in druge stopnje ter da je pri njeni razlagi potrebno upoštevati tudi razlagalni pravili iz drugega odstavka 82. člena in 83. člena OZ, pri čemer je citirano Izjavo mogoče razumeti tudi na način, da se "_vsako povišanje cene oskrbe v domu_" nanaša le na povišanje cene oskrbe, veljavne v času sprejema oskrbovanca v dom, ne pa tudi na povišanje cene zaradi dodatne oskrbe1 (36. točka obrazložitve sklepa).

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sporne Izjave v ponovnem sojenju ni znova štelo za jasne, kot to neutemeljeno navaja pritožba, ampak je utemeljeno sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, da je bilo s sporno Izjavo z dne 18. 12. 2000 vzpostavljeno samostojno pravno razmerje med pravdnima strankama in ob tem pravilno presodilo, da je izjavo, upoštevajoč, da je bila sestavljena na obrazcu, ki ga je sestavila tožnica, potrebno razlagati v korist toženke, kot to določa 83. člen OZ2. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je toženka s sporno Izjavo zavezala plačati le domsko oskrbo I, ki je bila dogovorjena ob sprejemu oskrbovanca v dom in je zato v skladu s splošnim načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ) iz 9. člena OZ (dolžnost izpolnitve obveznosti), dolžna izpolniti svoje pogodbene obveznosti, kar pomeni, da sporna Izjava obvezuje toženko za oskrbovanca plačati le osnovno domsko oskrbo in povišanje slednje. S 4. točko Dogovora je bilo namreč dogovorjeno, da se cene storitev institucionalnega varstva usklajujejo v skladu s Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev, pri čemer je oskrbovanec soglašal, da bo po seznanitvi s spremembo plačeval vsakokratno spremenjeno ceno. Tekom dosedanjega postopka je že bilo ugotovljeno, da je bila toženka seznanjena s citiranim Dogovorom3 in vsakokratno spremembo cene za oskrbo I, saj je tožnica vsakokratno spremembo cen storitev institucionalnega varstva objavila na svoji oglasni deski. Nenazadnje pa toženka tožbeni zahtevek iz naslova plačila osnovne domske oskrbe I tudi izrecno priznava, zato so vse nadaljnje pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

8. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da so vse pritožbene navedbe v smeri, da je sporna Izjava nična, ker predmet pogodbene obveznosti v času njenega podpisa ni bil določen oziroma določljiv, neutemeljene, saj toženka teh trditev ni podala do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je bil predmet pogodbene obveznosti v času podpisa sporne Izjave nedvomno določen oziroma vsaj določljiv (drugi odstavek 34. člena OZ), saj je sporna Izjava vsebovala podatke, s katerimi ga je bilo mogoče določiti (prvi odstavek 38. člena OZ). Iz notarsko overjene Izjave je namreč razvidno, da je toženka z njenim podpisom izrecno izjavila, da "_je seznanjena s ceno oskrbe na dan sprejema v dom in da z njo soglaša ter da bo plačevala vsako povišanje cene oskrbe v domu_". Res je, da je bila sporna Izjava podpisana še preden je bil oskrbovanec dejansko sprejet v dom, vendar je bil tudi Dogovor, na podlagi katerega je bil oskrbovanec z dnem 28. 4. 2005 dejansko vključen v institucionalno varstvo tožnice toženki vročen, iz njega pa je jasno razvidna tudi cena dnevne oskrbe I. Posledično je bila toženka nedvomno seznanjena s ceno osnovne institucionalne oskrbe na dan sprejema njenega očeta v dom. Sporna izjava je namreč z dnem podpisa res vzpostavila samostojno pravno razmerje med pravdnima (pogodbenima) strankama, vendar so se pravice in dolžnosti iz tega pravnega razmerja začele uresničevati šele s sprejemom oskrbovanca v dom, torej s sklenitvijo Dogovora, s katerim je bila toženka seznanjena, posledično pa tudi s predmetom svoje pogodbene obveznosti (ceno dnevne oskrbe I). Sporna Izjava tako ni nična (35. člen v zvezi z 92. členom OZ), zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevajoč navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da toženka ni vložila tožbe s katero bi zaradi napak volje izpodbijala veljavnost sporne Izjave (94. člen OZ), so vse nadaljnje pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

9. Pasivna legitimacija toženke za plačilo osnovne domske oskrbe I je tako podana na podlagi sporne Izjave z dne 18. 12. 2000, pasivna legitimacija za plačilo dodatne domske oskrbe II in III pa na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. II D 183/2017 z dne 23. 1. 2018 (priloga spisa B101). Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je toženka edina zakonita dedinja po pokojnem A. A. in je zato v skladu z 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) odgovorna za zapustnikove dolgove. Toženka namreč tekom postopka na prvi stopnji ni podala ugovora omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto4 (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. V tej zvezi se toženka neutemeljeno sklicuje na ničnost aneksov št. I z dne 11. 8. 2011 in št. II z dne 16. 10. 2015, saj si je tožnica v 9. točki Dogovora z dne 3. 5. 2005 pridržala pravico, da v skladu s 17. členom Pravilnika o sprejemu, premestitvi in odpustu stanovalcev Doma upokojencev Ž. (priloga spisa A40) spremeni obseg in vrsto storitev za uporabnika, upoštevajoč njegovo stanje in potrebe, ki jih ugotovi Komisija v skladu z 29. členom Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (priloga spisa A41) tudi, če upravičenec noče skleniti pisnega aneksa k dogovoru. Tožnica lahko tako v skladu s četrtim odstavkom 29. člena navedenega Pravilnika izda tudi odločbo o premestitvi stanovalca v višji nivo oskrbe, saj mora, v skladu z 24. členom Pravilnika, spremljati uporabnikove potrebe in zaradi spremenjenih okoliščin uporabniku zagotoviti drugačen obseg ali drugo vrste storitve, in sicer ne glede na morebitno zavračanje ali odklanjanje oskrbe s strani uporabnika ali njegovih svojcev, ki na obseg oskrbe stanovalcev ne morejo imeti neposrednega vpliva. Morebitna pritožba zoper odločbo o namestitvi ali premestitvi pa ne zadrži izvršitve odločbe (96. člen ZSV). Takšne odločbe tožnica seveda ni izdala, kot to izpostavlja pritožba, saj je bila ničnost aneksov pravnomočno ugotovljena šele po smrti oskrbovanca A. A., in sicer s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 232/2019 z dne 21. 5. 2019. Res je, kot to izpostavlja pritožba, da bi morala tožnica takšno odločbo izdati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, zaradi česar bi se toženka zoper takšno odločbo lahko pritožila, vendar toženka v tej zvezi ne ponudi niti trditev niti dokazov, s katerimi bi izkazala, da bi s pritožbo v upravnem sporu uspela, temveč zgolj pavšalno navaja, da tožnica (v vtoževanem obdobju) ni opravila vseh storitev iz naslova oskrbe II in III, kar pa ne drži. 11. Sodišče druge stopnje je namreč že v sklepu opr. št. I Cp 693/2022 z dne 6. 12. 2022 pojasnilo, da je toženkin oče v vtoževanem obdobju od meseca januarja 2014 do meseca oktobra 2015 nedvomno potreboval dodatno oskrbo II in od dne 16. 10. 2015 do meseca decembra 2015 še dodatno oskrbo III, ki mu jo je tožnica v potrebnem obsegu tudi nudila. Iz izvedenskega mnenja pridobljenega v pravdnem postopku zaradi ugotavljanja ničnosti predmetnih aneksov namreč nesporno izhaja, da je A. A. po več možganskih kapeh leta 2000 trpel zaradi naprednega dementnega stanja ter organsko motene osebnosti in vedenja, pri čemer se je njegovo zdravstveno stanje, zaradi številnih internističnih obolenj, visokega krvnega pritiska, popuščanja srca, slabokrvnosti, sladkorne bolezni, disfunkcije po možganski kapi in hude slabovidnosti zaradi starostne mrene postopoma samo slabšalo. Slednje potrjuje tudi izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje ZPIZ z dne 24. 5. 2016 iz katerega izhaja, da je imenovani že od 11. 10. 2011 dalje zaradi težje pokretnosti potreboval pomoč pri večini osnovnih življenjskih potreb (prilogi spisa B13, B39). Da je tožnica oskrbovancu dejansko nudila potrebno oskrbo II in III5 pa so skladno potrdile priče, ki so bile v neposrednem stiku z imenovanim in za njega tudi lastnoročno skrbele, in sicer Č. Č. (medicinska sestra), D. D. (socialna delavka), E. E. (socialna delavka) in F. F. (vodja delovne enote). Sodišče druge stopnje v verodostojnost izpovedb imenovanih prič ne dvomi, saj so skladne z zapisi iz predajne knjige, v kateri so zabeleženi bistveni poteki oskrbe in ugotovitve osebja (priloga spisa A62).

12. Nenazadnje pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je toženka v dopisu z dne 2. 11. 2015 (priloga spisa A8) sama navedla, da vtoževana terjatev še danes obstaja in da bo v najkrajšem možnem času plačala vse zapadle obveznosti oziroma nastali dolg iz naslova institucionalnega varstva za svojega očeta.

13. Posledično toženka neutemeljeno izpodbija tudi višino prisojenega zneska, saj zgolj pavšalno navaja, "_da je dokazala plačilo osnovne domske oskrbe in da je ostala neplačana le dodatna oskrba ter morda kakšen manjši znesek osnovne oskrbe_". Nasprotno pa je tožnica višino tožbenega zahtevka izkazala s predložitvijo 23 specificiranih računov, ki so izstavljeni v skladu s Pravilnikom o metodologij za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev, Pravilnikom o zaračunavanju storitev tožnice, na podlagi ugotovljenih potreb oskrbovanca in na podlagi cenikov tožnice z dne 1. 3. 2013 in 1. 3. 2015. V skladu z navedenimi listinami in podzakonskimi predpisi cena oskrbe II znaša 23,25 EUR oziroma od 1. 3. 2015 dalje 23,58 EUR na dan, cena oskrbe III pa 28,38 EUR na dan, kot je to obširneje pojasnilo že sodišče prve stopnje. Upoštevajoč navedeno in dejstvi, da doplačili6 za balkon v znesku 0,77 EUR oziroma od 1. 3. 2015 dalje 0,80 EUR ter za hladilnik v znesku 0,20 EUR na dan nista pritožbeno sporni ter da je tožnica predložila obračun zapadlih in neporavnanih obveznosti (priloga spisa A68), kateremu je toženka zgolj pavšalno nasprotovala7, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati še 16.422,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 dalje do plačila in ni storilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj se izpodbijano sodbo v tem delu da preizkusiti.

14. Nazadnje sodišče druge stopnje v okviru pritožbene graje še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje stroške pravdnega postopka odmerilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, odločitve pa ni v izreku izpodbijane sodbe. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da postane pravnomočen in izvršljiv le izrek sodbe, sodišče druge stopnje pa o stroških pravdnega postopka ne more odločiti s predmetno sodbo, saj bi s tem odločilo v škodo pravdne stranke, ki se je edina pritožila (359. člen ZPP), zaradi navedenega se sodišče druge stopnje ne bo spuščalo v presojo pritožbene graje glede pravilne odmere stroškov postopka na prvi stopnji.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

17. Tožnica v odgovoru na pritožbo zgolj ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zatrjevana dejstva, zato je dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj so slednji nepotrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1A. A. je namreč s tožnico dne 3. 5. 2005 sklenil Dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitev institucionalnega varstva (v nadaljevanju: Dogovor), s katerim je bilo dogovorjeno, da bo tožnica oskrbovancu od 28. 4. 2005 dalje zagotavljala Oskrbo I z enoposteljno sobo z lastnimi sanitarijami in balkonom, z dietno prehrano in hladilnikom kot dodatno opremo, pri čemer oskrbnina skupaj znaša tedanjih 3.300,00 SIT na dan (13,77 EUR/dan). Tako dogovorjena oskrba je bila nato z aneksoma št. I z dne 11. 8. 2011 in št. II z dne 16. 10. 2015 povišana v oskrbo II oziroma III, pri čemer sta bila oba navedena aneksa s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 232/2019 z dne 21. 5. 2019 ugotovljena kot nična. 2 Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe storilo očitno pisno pomoto, saj je citiralo določilo 83. člena OZ, ob tem pa pomotoma navedlo, da citirano določa 84. člen OZ. Sodišče prve stopnje tako ni storilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravnega postopka, saj svoje odločitve ni oprlo na določila 84. člena OZ, kot to neutemeljeno navaja pritožba. 3 Iz odredbe o vročitvi Dogovora namreč izhaja, da je bil slednji vročen tudi toženki. 4 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 329/2005 z dne 26. 4. 2007 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 4587/2008 z dne 21. 4. 2009. 5 Pravilnik o zaračunavanju storitev Doma Ž. (priloga spisa A38) določa tudi obseg aktivnosti in storitev iz posamezne ravni oskrbe II oziroma III, pri čemer je za uvrstitev stanovalca v posamezno raven oskrbe dovolj, da slednji potrebuje najmanj dve aktivnosti oziroma storitvi iz posamezne ravni oskrbe, kot to podrobneje izhaja iz 5. člena in 6. člena Pravilnika. Posledično so neutemeljene vse pritožbene navedbe v smeri, da je tožnica neutemeljeno zaračunavala celotni nivo oskrbe II oziroma III, češ da toženkin oče ni potreboval vseh aktivnosti oziroma storitev iz posameznega nivoja oskrbe, saj iz predajne knjige in skladnih izpovedb imenovanih prič izhaja, da je A. A. potreboval bistveno več aktivnosti in storitev iz posamezne ravni oskrbe, kot zgolj dve. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da se je zdravstveno stanje A. A. občasno (za dan ali dva) res nekoliko izboljšalo, kar potrjuje tudi dnevna evidenca iz predajne knjige, kar pa še ne pomeni, da imenovani na mesečni ravni ni potreboval nudene pomoči in oskrbe. 6 A. A. je v skladu z 19. členom Pravilnika o zaračunavanju storitev naročil tudi dodatne storitve, ki niso zajete s posamezno ravnjo oskrbe, kot to podrobneje izhaja iz obeh obrazcev za naročilo dodatnih storitev z dne 1. 1. 2011 in dne 16. 2. 2011 (priloga spisa A43). Slednje je tožnica na vtoževanih računih pravilno prikazala ločeno od storitev oskrbe, kot to zahteva 40. člen citiranega pravilnika. 7 Tožnica je v skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ z delnimi plačili toženke upravičeno poravnavala obveznosti, kot so te zapadle v plačilo, saj toženka z dopisom z dne 24. 8. 2016 (priloga spisa B49) ni podala izrecne izjave o vračunavanju.