Jedro

Za podaljšanje ukrepov po ZPND ni nujno, da je bilo med njihovim trajanjem storjeno novo nasilno dejanje; odločilno je, ali okoliščine ob odločanju omogočajo sklep, da je nevarnost ponovitve nasilja prenehala oziroma da je bilo dosedanje obdobje ukrepov zadostno za zaščito žrtve. Podaljšanje ukrepov je utemeljeno, če glede na pretekla nasilna ravnanja, odnos povzročitelja do teh ravnanj in druge konkretne okoliščine še vedno obstaja verjetnost njihove ponovitve, pri čemer mora biti podaljšani ukrep sorazmeren z varstvom žrtve.

Varstvo premoženjskih in dednopravnih interesov je treba uveljavljati z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa z neposredno komunikacijo ali ravnanji, ki pri drugi osebi povzročajo strah, stres ali stisko. Postopek po ZPND ne sme postati morebitno sredstvo za varstvo predlagateljičinega položaja dedinje v zapuščinskem postopku. Preraščanje ukrepa v trajni ukrep pa lahko prepreči nasprotna udeleženka sama s popolnim upoštevanjem podaljšane prepovedi.

Izrek

I.Pritožbe se zavrnejo in se sklepi sodišča prve stopnje s 1. 8. 2026, s 4. 2. 2026 in z 22. 5. 2026 potrdijo.

II.Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Na predlog predlagateljice1 in (sedaj že pokojnega) A. A. je sodišče prve stopnje 27. 2. 2024 izdalo sklep, s katerim je nasprotni udeleženki2 za obdobje 12 mesecev prepovedalo približevati se stanovanju na naslovu B, in C, v obeh primerih na razdaljo 250 metrov ter navezovati stike s predlagateljico in A. A. na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb. Za primer kršitve je nasprotni udeleženki izreklo denarno kazen v višini 500 EUR.

2.Drugi predlagatelj A. A. je ... 1. 2025 umrl.

3.S sklepom z dne 25. 2. 2025 je sodišče na predlog predlagateljice nasprotni udeleženki za nadaljnjih 12 mesecev prepovedalo približevati se stanovanju na naslovu B, in C, v obeh primerih na razdaljo 250 metrov ter navezovati stike s predlagateljico na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb. Za primer kršitve je nasprotni udeleženki izreklo denarno kazen v višini 500 EUR.

4.Predlagateljica in nasprotna udeleženka sta dedinji A. A. Zapuščinski postopek teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II D .../2025.

O pritožbi zoper sklep z 8. 1. 2026

5.S tem sklepom je sodišče prve stopnje nasprotni udeleženki zaradi kršitve I. točke izreka sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani V N 227/2024 s 25. 2. 2025 v zvezi s sklepom istega sodišča V N 227/2025 s 27. 2. 2024 izreklo denarno kazen v znesku 500 EUR, ki jo je dolžna plačati v 15 dneh na ustrezen račun Okrožnega sodišča v Ljubljani in v istem roku o tem sodišču predložiti dokazilo (I. točka izreka). Opozorilo jo je, da bo v nasprotnem primeru kazen izterjalo po uradni dolžnosti (II. točka izreka), za primer ponovne kršitve prej navedenega sklepa pa določilo novo denarno kazen v višini 750 EUR (III. točka izreka).

6.Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve ustavnih pravic in načela sorazmernosti. Navaja, da v dveh letih trajanja ukrepov sodišče ni razpisalo nobenega naroka, nikoli ni bila zaslišana, ni imela možnosti osebno pojasniti dejanskega stanja. Pravica do izjave ji ni bila zagotovljena, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Do navedb predlagateljice se je opredelila, sodišče jih ne bi smelo šteti za priznane. Večkrat je opozarjala na nezakonitost ukrepa, na odsotnost dokazov o nasilju ter na zlorabo ZPND. Sodišče se do njenih navedb ni vsebinsko opredeljevalo, ker je njeni pritožbi zoper sklep o uvedbi oziroma podaljšanju ukrepa zavrglo kot prepozni. Pri izreku denarne kazni je uporabilo domneve, ne da bi ji dalo možnost pojasniti namen, kontekst in dobro vero njenega ravnanja. Njeno pošiljanje zahtev institucijam v zvezi z zapuščino in ravnanjem skrbnice je samodejno kvalificiralo kot kršitev ukrepa. V času trajanja postopka je umrl njen oče, nastala je kolizija med ukrepom po ZPND in dednopravnim postopkom, ki poteka med predlagateljico (ugaslo skrbnico), D. A. in nasprotno udeleženko kot dedinjami. V avgustu 2025 jo je predlagateljica pred narokom povabila, da se osebno (torej s fizičnim stikom) sestaneta pri njenem odvetniku, kar pomeni, da ne gre za resnično doživljanje strahu. Zadeva je že od leta 2024 na Državnem tožilstvu, nasilje ni bilo ugotovljeno. Prepoved približevanja hiši, ki je predmet zapuščine, je poseg v njeno dedno in lastninsko pravico, onemogoča ji varstvo dedne mase in izvrševanje pravic zakonite dedinje. Njene navedbe, da je "ugasla skrbnica" njenega očeta predčasno spravila v grob, so resnične, poleg tega je bil oče upepeljen brez soglasja vseh otrok. Izrek denarne kazni je nesorazmeren, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in predstavlja represivno uporabo ZPND. Morebitno plačilo kazni bi bilo izvršeno izključno zaradi spoštovanja formalno veljavnega sklepa in ne pomeni priznanja kršitve, nasilja ali zakonitosti ukrepa.

7.Predlagateljica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

8.Pritožba ni utemeljena.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da pritožnica v dveh letih trajanja ukrepov ni imela možnosti osebno pojasniti dejanskega stanja in ji je s tem bila kršena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje je tako (prvotni) sklep o izreku ukrepov VN 227/2025 s 27. 2. 2024 kot sklep o podaljšanju ukrepov V N 227/2024 s 25. 2. 2025 izdalo na podlagi 22.d člena ZPND3 in glede obeh nasprotni udeleženki omogočilo vložitev ugovora v skladu z določbo tretjega odstavka 22.d člena ZPND4.

10.Ugovor zoper sklep s 27. 4. 2024 je sodišče prve stopnje kot prepoznega zavrglo s sklepom z 29. 7. 2024, ki je pravnomočen. Zoper sklep s 25. 5. 2025 je pritožnica vložila dve laični5 vlogi, ki ju je sodišče prve stopnje obravnavalo kot ugovora in ju zavrglo kot prepozna s sklepom s 1. 10. 2025. Tudi ta sklep je pravnomočen. Pritožnica je torej imela možnost sodelovanja v postopku, o navedbah v prepoznih ugovorih pa se sodišče prve stopnje niti ni moglo vsebinsko opredeliti.

11.Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri izreku denarne kazni uporabilo domneve, ne da bi nasprotni udeleženki dalo možnost pojasniti namen, kontekst in dobro vero njenega ravnanja. Predlog za kaznovanje z 10. 3. 2025 je bil nasprotni udeleženki vročen v odgovor, ki ga je vložila 17. 4. 2025 (red.
6), in v njem pojasnila svoje videnje zadeve. Ker v odgovoru ni nasprotovala trditvi predlagateljice, da ji je nasprotna udeleženka kljub prepovedi komuniciranja na daljavo 9. 3. 2025 poslala elektronsko sporočilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno to navedbo predlagateljice štelo za priznano (214. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND). Pritožbeno stališče, da je z elektronskim sporočilom nasprotna udeleženka le izvrševala pravice zakonite dedinje, je zmotno. Sporočilo (priloga A71) ni bilo naslovljeno na zapuščinsko sodišče, ampak na predlagateljico in na uslužbence CSD, ki nimajo nobene vloge v zapuščinskem postopku. Poleg tega iz vsebine sporočila ne izhajajo le njeni "zahtevki" v zvezi z zapuščino, ampak tudi ponoven očitek, da je predlagateljica njenega očeta spravila v predčasen grob.

12.Tudi pritožbena navedba, da je predlagateljica pritožnico povabila na sestanek z odvetnikom, kar pomeni, da njen strah ni resničen, na pravilnost izpodbijanega sklepa nima nobenega vpliva. Pravno pomembno je le dejstvo, da je z 9. 3. 2025 predlagateljici poslanim elektronskim sporočilom pritožnica kršila prepoved iz sklepa s 25. 2. 2025.

O pritožbi zoper sklep s 4. 2. 2026

13.S tem sklepom je sodišče prve stopnje kot prepoznega zavrglo ugovor nasprotne udeleženke s 6. 1. 2026, vloženega zoper sklep V N 227/2024 s 25. 2. 2025.

14.Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila nasprotna udeleženka zaradi bistvene kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava (ZPND). Navaja, da ni šlo za ugovor zoper prvotni sklep o izreku ukrepa, ampak za zahtevo za odpravo (ukinitev) ukrepa prepovedi približevanja zaradi nezakonitega procesiranja, zaradi odsotnosti naroka in kontradiktornosti in zaradi nedokazane ogroženosti oziroma nasilja. Takšna zahteva pravno sodi po 22.d člen ZPND, za to pravno sredstvo zakon ne določa 8 dnevnega roka, lahko se vloži kadarkoli med trajanjem ukrepa. Sodnica je vlogo samovoljno prekvalificirala. Sodišče ni presojalo, ali ukrep še temelji na aktualni ogroženosti, ali je bil postopek zakonit, ali je bila zagotovljena kontradiktornost, ali je bil izveden narok, ali je bila ogroženost dokazana, ali je ukrep še sorazmeren. Posledično gre za kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter 6. in 8. člena EKČP.

15.Predlagateljica v odgovoru na pritožbo opozarja, da je pritožba nerazumljiva in predlaga njeno zavrnitev.

16.Pritožba ni utemeljena.

17.Sodišče prve stopnje je vlogo nasprotne udeleženke s 6. 1. 2026 z naslovom "zahteva za odpravo prepovedi približevanja" glede na njeno vsebino6 pravilno obravnavalo kot ugovor zoper sklep s 25. 2. 2025. Pritožbeno stališče, da ne gre za ugovor po 22.a členu ZPND, ampak za pravno sredstvo po 22.d členu ZPND je, kot pravilno opozarja že predlagateljica v odgovoru na pritožbo, glede na vsebino navedenih členov nerazumljivo. Ker je bil pritožnici sklep s 25. 2. 2025 vročen 27. 2. 2025, česar ne izpodbija, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je 8 dnevni rok za ugovor potekel 7. 3. 2025, ugovor, vložen 6. 1. 2026, pa prepozen, pravilna. Vsebinskih navedb v prepozni vlogi pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obravnavati.

O pritožbi zoper sklep z 22. 5. 2026

18.S tem sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep V N 227/2024 z 9. 2. 2026.

19.Zoper sklep se je pravočasno pritožila nasprotna udeleženka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravice do poštenega postopka iz 6. člena EKČP, kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP in nesorazmernega posega v pravice nasprotne udeleženke po 8. členu EKČP.

20.V obsežni pritožbi uvodoma ponudi forenzično analizo sklepa, ki vključuje tudi tabelarne prikaze forenzičnih napak sklepa in sodišča. V bistvenem očita, da je sklep navidezno obsežen, vsebinsko pa prazen; da sodišče ne ugotovi nobenega konkretnega novega in dokazanega nasilnega dejanja nasprotne udeleženke, ki naj bi po več kot dveh letih utemeljevalo nadaljevanje najstrožjih omejevalnih ukrepov; da sodišče ne loči med dednopravnim sporom in nasiljem po ZPND; da sodišče ne presodi sorazmernosti ukrepa; da upošteva predvsem strah predlagateljice, ne pa dokazov; da sodišče ne obravnava predlaganega sestanka; da sklep vsebinsko ni prepričljiv; da se ukrep normalizira kot trajno stanje; da ne presodi ugovora, da je postopek po ZPND postal instrument pritiska v drugem postopku oziroma ne presodi zlorabe postopka; da sklep ne vsebuje samostojne, konkretne in preverljive dokazne presoje in le nadaljuje predhodne narative o ogroženosti, pri čemer dednopravno komunikacijo in zakonito uveljavljanje premoženjskih interesov nedopustno pretvarja v dokaz nasilja po ZPND; da je sodišče prezrlo bistveno okoliščino, da je predlagateljica sama predlagala srečanje z nasprotno udeleženko v pisarni svojega odvetnika, česar ne bi storila, če bi bila tako ogrožena, kot zatrjuje; da iz listin izhaja, da je bila komunikacija med strankama povezana z zapuščinskim postopkom; da izpodbijani sklep temelji tudi na vlogi predlagateljice z 11. 5. 2026 glede katere pritožnici ni bila dana možnost izjave; da sodišče ni dokazno ocenilo dejstva, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani (ODT) s sklepom Kt/.../2023 zavrglo kazensko ovadbo predlagateljice zoper pritožnico, "ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenka storila naznanjeni kaznivi dejanji" in da je ODT je tudi v sklepu Kt/.../2026 s 6. 5. 2026 zavrglo dodatne očitke predlagateljice in ponovno ugotovilo, da ni podan utemeljen sum za kazenski pregon. Iz sklepov ODT izhaja, da očitki predlagateljice niso bilo potrjeni z objektivnimi in preverljivimi dejstvi, ampak so bili ocenjeni kot njena subjektivna interpretacija ravnanj nasprotne udeleženke, kar je za postopek po ZPND bistveno.

21.V odgovoru na pritožbo predlagateljica predlaga, da se pritožba kot nerazumljiva zavrže oziroma zavrne kot neutemeljena.

22.Pritožba ni utemeljena.

23.Po določbi četrtega odstavka 19. člena ZPND lahko žrtev poda predlog za podaljšanje trajanja izrečenega ukrepa pred iztekom roka, za katerega je bil ukrep izrečen. Sodišče lahko trajanje ukrepa podaljša večkrat, vendar vsakokrat za največ 12 mesecev, če ta zakon ne določa drugače.

24.Predpostavk, ki utemeljujejo podaljšanje ukrepov, zakon izrecno ne določa. Upoštevaje namen zakona se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da za izrek podaljšanja ni odločilno, ali je bilo storjeno novo nasilno ravnanje, ampak je potrebna ocena, ali je prvo obdobje zadostovalo za zaščito žrtve. Podaljšanje je zato lahko utemeljeno tudi v primeru, ko se med trajanjem ukrepov ni spremenilo nič bistvenega, kar bi žrtvi zagotavljalo, da do nasilnih ravnanj ne bo več prihajalo.7 Podaljšanje je vedno na mestu, če dejanske okoliščine ob odločanju o podaljšanju veljavnosti izrečenih ukrepov ne dajejo podlage za sklepanje, da do ponovitve nasilja ne bo več prihajalo.8

I.Že zaradi navedenega ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotovilo nobenega konkretnega novega in dokazanega nasilnega dejanja nasprotne udeleženke. Nenazadnje pa to tudi ni res, saj je sodišče prve stopnje nasilno dejanje, storjeno po podaljšanju izrečenih ukrepov, ugotovilo v 22. točki obrazložitve. Gre za že omenjeno elektronsko sporočilo z 9. 3. 2025, zaradi katerega je bila nasprotni udeleženki tudi izrečena denarna kazen.

II.Okoliščine obravnavane zadeve tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetno, da bi nasprotna udeleženka brez podaljšanja ukrepov s psihičnim nasiljem nad predlagateljico nadaljevala in se ji približevala. Povedano drugače, nobenih okoliščin ni, ki bi dajale podlago za sklepanje, da do ponovitve (psihičnega) nasilja ne bo več prihajalo. Nasprotna udeleženka se namreč še vedno ne zaveda nesprejemljivosti svojih ravnanj, ki jih je za preteklo obdobje sodišče prve stopnje obširno navedlo v 20., 21. in 22. točki obrazložitve. Velika verjetnost je, da bo s predlagateljico po uvedbi zapuščinskega postopka še vedno neposredno komunicirala, saj tudi poslano elektronsko sporočilo predlagateljici tolmači (le) kot "dednopravno komunikacijo". Na tem mestu je treba zavrniti pritožbeni očitek, da sodišče ne loči med dednopravnim sporom in nasiljem po ZPND, saj nasprotno izhaja iz 24. točke obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da zahteve nasprotne udeleženke, da se mora predlagateljica izseliti iz stanovanja pokojnega drugega predlagatelja, ne predstavljajo nasilja, ampak legitimno pravico nasprotne udeleženke, da varuje svoje premoženjske interese. Z elektronskim sporočilom z 9. 3. 2025, ki je bilo naslovljeno na CSD in predlagateljico, teh interesov, kot je bilo že navedeno, nasprotna udeleženka ni varovala. S podaljšanjem ukrepa ji to tudi ne bo preprečeno, ker ji je prepovedana le neposredna komunikacija s predlagateljico in komunikacija z uporabo komunikacijske tehnologije. Predlagateljica ima v zapuščinskem postopku pooblaščenca, ki mu bo zapuščinsko sodišče vročalo vse vloge nasprotne udeleženke.

III.Sodišče prve stopnje je dovolj verjetno ugotovilo tudi, da se predlagateljica še vedno boji nasprotne udeleženke in se počuti ogroženo, stisko predlagateljice je sodišče prve stopnje zaznalo celo na naroku za obravnavanje ugovora. Ni res, da je sodišče prve stopnje upoštevalo predvsem strah predlagateljice, ne pa dokazov. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje upoštevalo pretekla nasilna ravnanja nasprotne udeleženke, njeno nekritičnost do njih in verjetnost, da s takšnimi ravnanji ne bo prenehala. Na naroku je najprej zanikala pošiljanje elektronskega sporočila z 9. 3. 2025, nato pa povedala, da bo v primeru, da ukrepi ne bi bili več v veljavi, prišla na naslov B, kjer prebiva predlagateljica.

IV.Nadalje ni res, da je sodišče prve stopnje prezrlo okoliščino, da je predlagateljica v okviru zapuščinskega postopka sama predlagala srečanje z nasprotno udeleženko, kar ne bi storila, če bi bila res tako ogrožena, kot trdi. O tej okoliščini se je sodišče prve stopnje opredelilo v 25. točki obrazložitve, in sicer, da na podlagi s strani odvetnika predlagateljice podanega predloga za sporazumno rešitev premoženjskih vprašanj po smrti A. A in vabila na sestanek pri odvetniku, ni mogoče sklepati, da se predlagateljica ne počuti ogrožene. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa torej ne izhaja, da bi temeljil tudi na vlogi predlagateljice z 11. 5. 2026, zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje to vlogo vsebinsko uporabilo pri določanju, ne da bi jo prej vročilo nasprotni udeleženki, neutemeljen. Enako velja za očitek, da je sodišče prve stopnje sledilo naknadnim pojasnilom predlagateljice.

V.Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da sta v pritožbi navedena sklepa ODT pomembna razbremenilna dokaza. Obstoj kaznivega dejanja ni pogoj za izrek ukrepov po ZPND, poleg tega pa sklicevanje na dokumente ODT, ki jih je nasprotna udeleženka pridobila 5. 6. 2026, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

VI.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo vsebinsko presoji psihološkega mnenja doc. dr. E. E., s katerim je nasprotna udeleženka skušala dokazati, da ni nasilna oseba. Sodišče prve stopnje ga je pravilno upoštevalo le kot del trditvene podlage nasprotne udeleženke, ker je bilo pridobljeno po naročilu nasprotne udeleženke in ne na podlagi sklepa sodišča.

VII.Sodišču prve stopnje se ni bilo treba opredeliti niti do psihološkega mnenja mag. F. F., iz katerega naj bi izhajalo, da je bila mladoletna G. G. (hči nasprotne udeleženke) ob obiskih dedka (pokojnega drugega predlagatelja) izpostavljena ravnjam skrbnice (predlagateljice) z elementi fizičnega in psihičnega nasilja. Pritožbeno sodišče ne glede na (ne)relevantnost tega dokaza s tem v zvezi pojasnjuje le, da sodna praksa v postopkih po ZPND dopušča nižji dokazni standard, zaradi česar sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov udeležencev postopka, izvesti mora tiste, na podlagi katerih bo ob upoštevanju nižjega standarda materialne resnice možno dokazno oceniti utemeljenost predloga. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje o utemeljenosti predloga prepričalo že na podlagi drugih listinskih dokazov in zaslišanja udeleženk.

VIII.Nazadnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje nedopustno diskreditiralo vloge nasprotne udeleženke zaradi njihovega obsega in uporabe umetne inteligence. Gre za številne obsežne vloge, ki jih je nasprotna udeleženka vložila po naroku s 14. 4. 2026 in so naštete v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožnica je očitno prezrla, da sodišče prve stopnje teh vlog ni povzemalo in se do njih ni opredeljevalo, ker se je nasprotna udeleženka v njih opredeljevala in predlagala dokaze, ki se ne nanašajo na navedbe v vlogah, v zvezi s katerimi je na naroku 14. 4. 2024 dopustilo možnost izjave, ne pa zaradi obsežnosti in uporabe umetne inteligence. Upravičeno pa je nasprotno udeleženko opozorilo, da ima v postopku odvetnika in naj z njegovo pomočjo sodišču posreduje le vsebine, ki so relevantne za presojo.

Sklepno

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v nobenem od izpodbijanih sklepov ni zagrešilo nobene od v pritožbah uveljavljenih kršitev pravil postopka oziroma ustavnih in konvencijskih pravic, da je popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Svoje odločitve je ustrezno obrazložilo. Tudi načelo sorazmernosti je bilo pri podaljšanju ukrepa ustrezno upoštevano. Nasprotni udeleženki je še naprej prepovedano le neposredno komuniciranje s predlagateljico, tudi na daljavo, in približevanje predlagateljici. Poseg v pravice nasprotne udeleženke pravice ni prekomeren, varstvo svojih premoženjskih interesov v zapuščinskem postopku bo lahko neovirano uveljavljala, le vloge bo morala naslavljati na zapuščinsko sodišče oziroma pooblaščenca predlagateljice in ne na predlagateljico. Pravice v zvezi z nepremičnino, ki je predmet zapuščinskega postopka po pokojnem drugem predlagatelju, bo morala uveljavljati v okviru institutov dednega prava, ne pa z grožnjami in zahtevami, naslovljenimi neposredno na predlagateljico, ki jo spravljajo v stres in stisko. Na pritožbeni očitek, da je postopek po ZPND postal instrument pritiska v zapuščinskem postopku oziroma da sodišče ni presodilo zlorabe postopka, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je podaljšanje ukrepa posledica ravnanj nasprotne udeleženke in da zlorabe pravice v okoliščinah konkretnega primera tudi pritožbeno sodišče zaenkrat ni zaznalo. Tudi predlagateljica pa se mora zavedati, da postopek po ZPND ne sme postati morebitno sredstvo za varstvo njenega položaja dedinje v zapuščinskem postopku. Preraščanje ukrepa v trajni ukrep pa lahko prepreči pritožnica sama s popolnim upoštevanjem podaljšane prepovedi.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbe zavrnilo in izpodbijane sklepe potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

Stroški pritožbenega postopka

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. in 155. členu ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND. Glede na vsebino pritožb odgovori na pritožbo niso bili potreben strošek postopka.