Jedro

Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je prosilec ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel.

Tožnikove navedbe (neprimerna hrana v azilnem domu, nezadostna zdravniška oskrba in strah, da bi moral živeti v Republiki Hrvaški), do katerih se je toženka opredelila in jih dokazno ocenila, niso take narave in intenzitete, da bi se vzpostavila obveznost toženke preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema na Hrvaškem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega dostavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbe Dublin III

za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 18. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oz. v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). Toženka je odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 31. 1. 2025 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 20. 12. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Toženka je 18. 2. 2025 prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3.Toženka je povzela tožnikovo izjavo v osebnem razgovoru v bistvenem, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker tam ni živel v dobrih pogojih in ker Hrvaška ni bila njegova ciljna država. Ko je 18. 12. 2024 skupaj s prijateljem prvič prišel na Hrvaško, ju je naslednji dan ujela policija v Zagrebu na vlaku za Slovenijo. Policija ju je strpala v kombi in odpeljala na policijsko postajo, kjer so ju preiskali in zasegli njune stvari. Takrat je bil bolan in utrujen, saj je tri dni pešačil. Policijo sta vprašala, zakaj so ju zadržali in prosila, če ju lahko izpustijo, saj bi rada odšla naprej. Povedala sta, da ne želita oddati svojih prstnih odtisov na Hrvaškem in da ne želita zaprositi za mednarodno zaščito, saj želita naprej. Policija jima je odgovorila, da je to postopek, v nasprotnem primeru pa bosta dana v zapor za vedno. Prosil je za zdravila, ki mu jih niso želeli dati. Rekli so mu, da zdravniške pomoči ne bo dobil, če ne bo dal prstnih odtisov, zato se je odločil, da jih da. Povedali so mu, da bo po oddanih prstnih odtisih odpeljan v azilni dom, kjer bo dobil zdravniško oskrbo in bo lahko nadaljeval svojo pot, če to želi. Tožnik je povedal, da je še vedno bolan. V Republiki Hrvaški je bival približno tri tedne v azilnem domu, kjer je dobil tudi hrano, vendar meni, da premalo. Zaradi svoje bolezni in težav, ki jih ima z želodcem, ni mogel normalno jesti. V sobi ga je zeblo, ko pa je prosil za gretje, se ni zgodilo nič. Povedal je, da so živeli v slabih pogojih. V azilnem domu je imel tri obroke dnevno, za zajtrk in večerjo je običajno dobil kruh in kakšen namaz. V azilni dom je prišel bolan, prosil za zdravniško oskrbo, ki je ni dobil, zato meni, da mu zdravstvena oskrba ni bila zagotovljena. V azilnem domu se je obrnil na socialno delavko, ki ga je vprašala, kako se počuti in mu nato dala zdravila. Prosil jih je, če lahko naredijo kakšne preiskave, ker se je slabo počutil. Tožnik je najprej trdil, da ni imel omogočene zdravstvene oskrbe, kasneje pa pojasnil, da je v azilnem domu povedal socialni delavki, da se počuti slabo, ta pa ga je odpeljala v ambulanto, kjer so mu predpisali zdravila. Ker v ambulanti niso opravili pregleda in preiskav meni, da ni bil deležen zdravniške oskrbe, saj tudi zdravil, ki jih je prejel, ni jemal, ker je menil, da mu ne bodo pomagala. Sicer je dobil zdravilo za mišice, ker se mu noge tresejo, za težave z želodcem pa jemlje zdravila iz Ruande. Povedal je, da ima 25. 3. 2025 v Republiki Sloveniji pregled zaradi težav z mišicami in razbijanja srca. Republiko Hrvaško je zapustil, ker ni bila njegova ciljna država, hotel je priti v Republiko Slovenijo. Ob koncu razgovora je dodal, da ne razume, zakaj je Republika Hrvaška odgovorna za njegovo prošnjo, saj ni vedel, da je tam podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ko so vzeli njegove prstne odtise, mu niso povedali, zakaj jih daje in kaj točno to pomeni. Povedali so mu samo, da je to za podatkovno bazo. Prav tako ni imel nobenega tolmača, da bi zares razumel kaj je podpisal. Pojasnil je, da govori kirundi. Poleg tega govori tudi malo svahili, francosko in angleško, vendar meni, da ni suveren v teh jezikih.

4.Toženka je zavrnila tožnikove navedbe o prisilni oddaji prstnih odtisov in pojasnila, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Toženka je pojasnila, da iz EURODAC izhaja, da je bil tožnik v evidenco s strani Republike Hrvaške vnesen pod številko 1, kar pomeni, da je tam zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito oziroma je za to vsaj izrazil namen. Pojasnila je, da v primeru, da tožnik v Republiki Hrvaški ne bi zaprosil za priznanje mednarodne zaščite oziroma za to ne bi niti izrazil namena, zagotovo ne bi bil nastanjen v azilni dom, ampak bi ga hrvaška policija obravnavala kot tujca brez dovoljenja za prebivanje, gibanje pa bi mu bilo najverjetneje omejeno.

5.Toženka je povzela stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023, da "...v zvezi s trditvami pritožnika, da statusa prosilca za mednarodno zaščito ni pridobil prej kot s podajo prošnje v Republiki Sloveniji, Vrhovno sodišče dodaja, da z vidika odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve pritožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika - prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati". Toženka je poudarila, da so bile tožniku v Republiki Hrvaški dane vse možnosti, da bi postopek normalno začel, pa se po lastni volji za to ni odločil, saj v Republiki Hrvaški ni želel ostati, ker ta ni bila njegova ciljna država. Poudarila je, da se tožnik nahaja v postopku priznanja mednarodne zaščite, ki je namenjen osebam, ki zaščito dejansko potrebujejo in ni namenjen temu, da osebe lažje prehajajo meje med državami članicami, zato tožnikov argument, da Republika Hrvaška ni bila njegova ciljna država, po mnenju toženke ne predstavlja ovire za predajo. Toženka je v zvezi z zatrjevanim, da je še vedno bolan, ugotovila, da tožnik do izdaje sklepa ni predložil nikakršnega zdravniškega izvida, poleg tega pa iz tožnikovih navedb ne gre razbrati, da ne bi bil zmožen predaje Republiki Hrvaški. Toženka je pojasnila, da je tožnik sam prišel iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo, da bolečine očitno niso tako hude, glede na to, da ga nikakor niso ovirale pri poskusu prehajanja meja. Toženka je pojasnila, da bo tudi v Republiki Hrvaški deležen zdravstvene oskrbe v okviru pravic prosilcev za mednarodno zaščito v enakem obsegu kot v Republiki Sloveniji. Izpostavila je, da je tožnik že bil deležen zdravstvene obravnave v Republiki Hrvaški, saj je za svoje težave prejel zdravilo, ki pa ga po lastni presoji ni užival. Toženka je poudarila, da lastna presoja ne more biti enakovredna zdravniški, zato po oceni toženke v konkretnem primeru ni izkazano, da tožniku ni bila omogočena zdravstvena oskrba zato, ker niso želeli opraviti preiskav, kot je želel tožnik. Toženka je še navedla, da bi bile tožniku omogočene tudi laboratorijske raziskave, če bi to kot potrebno ocenil zdravnik in če bi tožnik ostal v Republiki Hrvaški, nastanjen v azilnem domu. Toženka ni prejela dokazila, da bi bil tožnik v Republiki Sloveniji naročen na kakšen pregled niti ni znal sam povedati na kakšen pregled oziroma h kakšnemu zdravniku gre. Toženka je pojasnila, da bo morebitna terapija tožniku omogočena tudi v Republiki Hrvaški. Toženka je zavrnila tožnikove navedbe glede hrane in pojasnila, da je imel tožnik v azilnem domu na voljo tri obroke hrane dnevno in da je treba upoštevati, da pri tako velikem številu nastanjenih oseb iz različnih delov sveta skoraj ni mogoče zagotoviti prehrane, ki bi ustrezala preferencam vseh nastanjenih oseb.

6.Toženka je ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Toženka je poudarila, da je tožnik v konkretnem primeru od Republike Hrvaške v odgovoru na prošnjo za sprejem prosilca prejel tudi individualno zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo njegova prošnja obravnavana v razumnem roku in, da bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi. Tožnik bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško imel možnost podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, če bo to seveda želel. Toženka je ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III, ki se v državi uporablja neposredno. Toženka je pojasnila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško in odločila, da se bo pristojni organ v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovoril o njegovi predaji, ki bo potekala na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Toženka je na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 zavrgla Prošnjo, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

7.Toženka je na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III odločila, da se bo predaja izvedla skladno z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške, kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od pozitivnega odgovora Republike Hrvaške za sprejem prosilca, to je od 18. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. V primeru, da prosilec samovoljno zapusti prostore azilnega doma, se lahko ta rok, skladno z drugo točko 29. člena Dublinske uredbe, podaljša na 18 mesecev.

Tožnikove navedbe

8.Tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev v ponoven postopek.

9.Tožnik se ne strinja z dejansko presojo toženke, ki je navedbe tožnika o slabi zdravstveni oskrbi na Hrvaškem in omejitvijo dostopa zdravstvene pomoči, povezala zgolj z 31. členom Uredbe Dublin III, ki določa izmenjavo bistvenih informacij pred izvedbo predaje ter 32. členom, ki določa izmenjavo zdravstvenih podatkov pred izvedbo predaje. Tožnik očita, da je dokazna ocena toženke, da do izdaje sklepa ni predložil nikakršnega zdravstvenega izvida in da zaradi tega ne bi bil zmožen predaje Hrvaški in da ga bolečine niso ovirale pri prehodu meje, pomanjkljiva. Meni, da takšno razlogovanje ni primerno. Tožnik ponavlja, da je na razgovoru povedal, da je bil bolan že v Republiki Hrvaški, kjer so pogojevali njegovo zdravljenje z odhodom v azilni dom in da zdravstvene oskrbe ni bil deležen, čeprav je zanjo zaprosil. Dobil je le zdravila, ki mu jih je dala socialna delavka za njegove težave z želodcem, ki so dokazane, kot trdi, tudi s potrdilom zdravnika (A. medical center), ki ga prilaga. Tožnik ponavlja, da je že na osebnem razgovoru izpovedal, da morda zaradi jezikovne bariere ni razumel, da mora predložiti dokaze o svojem zdravstvenem stanju. Zato le-tega prilaga šele s to tožbo. Navedbe toženke, da je tožnik za svoje težave prejel zdravilo, ki ga ni želel jemati in da lastna presoja ne more biti enaka zdravniški, po tožnikovem mnenju ni z ničemer podprta, saj toženka ne more vedeti, da je tožnika pregledal zdravnik in mu predpisal zdravilo, ki ga tožnik ni želel jemati. Tožnik povzema svojo izpoved, da ga je obravnavala samo socialna delavka oziroma delavec, ne pa tudi zdravnik, saj pregleda ni imel, zato je tudi štel, da zdravniške pomoči ni dobil. Tožnik meni, da je iz navedbe toženke, da je jasno, da bi bile tožniku omogočene laboratorijske preiskave, če bi to kot potrebno ocenil zdravnik, dokazujejo, da tožnika ni pregledal zdravnik, temveč je dobil le zdravila s strani socialnega delavca. Tožnik poudarja, da je bil na Hrvaškem tri tedne in v tem času ni bil deležen ustreznega zdravniškega pregleda, čeprav je zanj zaprosil, zato je mogoče sklepati, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti, in sicer take, ki opravičujejo domnevo, da bo tožnik v primeru vrnitve v R Hrvaško izpostavljen nevarnosti, da bo Hrvaška z njim nečloveško oziroma ponižujoče ravnala oziroma ga vrnila v BiH ali Srbijo, kot del verižnih deportacij. Tožnik meni, da individualno zagotovilo, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in, da bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi, sam po sebi ne utemeljuje pravilnosti odločitve toženke, ki bi glede na izjave, ne oziraje se na procesno aktivnost le-tega, informacije morala preveriti tudi po uradni dolžnosti. Meni, da bi morala toženka od Hrvaške zahtevati, da ji nujno pošlje potreben dodatne podatke in informacije glede razmer, v katerih bo tožnik obravnavan v tej državi, zato da se odvrne vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4.člena Listine EU oziroma izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika, za kar bi tožena stranka morala pretehtati tudi uporabo diskrecijske klavzule iz 17(1) člena Dublinske uredbe. Tožnik v tej zvezi navaja, da je nemško, upravno sodišče v Munchen-u, februarja 2024 sprejelo odločitev, M 10 K 23.50597, da se ustavijo vračanja na Hrvaško v skladu z Uredbo Dublin III, saj obstaja resna grožnja, da bi bili prosilci za azil vrnjeni v BIH ali Srbijo, kot del verižnih deportacij.

10.Toženki očita, da glede na navedbe tožnika (ki z odrekanjem ustrezne medicinske oskrbe kažejo na ponižujoče in nečloveško ravnanje s tožnikom na Hrvaškem) ni ugotavljala, obstoj zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih podatkov o razmerah na Hrvaškem v zvezi s sistemskimi ali splošnimi pomanjkljivostmi, ki zadevajo določeno skupino ljudi, ki so razvidne tudi iz mednarodnih sodnih odločb in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, zaradi svojega zmotnega stališča, da izjave tožnika ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

11.Tožnik je na naroku še navedel, da je iz izvida, ki je v prilogi A3 razvidno, da ima tožnik razjede na želodcu, kar dokazujejo tudi dietni obroki s strani azilnega doma v Ljubljani, kar je običajna terapija za to diagnozo. Navaja, da iz izvidov psihiatra B., izhaja, da ima tožnik psihične težave, kar dokazuje, da tožnik v Republiki Hrvaški ni bil pravilno zdravniško oskrbljen. Tožnik prevoda ne more predložiti, ker je rok absolutno prekratek, da nima denarja za prevod, država stroškov prevoda ne krije, zato prevoda ne more predložiti. Tožnik še navaja, da dr. B. ni ugotavljal ali obstaja ovira za predajo tožnika Hrvaški. Meni, da bi morala Slovenija opraviti diagnostiko v zvezi z dietno prehrano, kar je tudi srž trditev tožnika cel postopek.

Trditve toženke

12.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

13.Kot neutemeljen zavrača očitek, da naj bi tožnikove navedbe o slabi zdravstveni oskrbi v Republiki Hrvaški in omejitvijo dostopa zdravstvene pomoči povezala zgolj z 31. in 32. členom Uredbe Dublin III. Toženka poudarja, da je dejanska opredelitev do tožnikovih navedb razvidna na strani 4 izpodbijanega sklepa. Toženka se do celotnega odstavka v tožbi ne more opredeliti, saj ta niti ni dokončan. Toženka vztraja pri svoji dokazni oceni in obrazložitvi. Toženka izpostavlja, da so v tožbi nekatera dejstva navedena drugače, kot pa je izpovedal tožnik na osebnem razgovoru. Glede zdravil, ki jih je prejel v Republiki Hrvaški, v tožbi trdi, da jih je dobil s strani socialne delavke, v osebnem razgovoru pa, da je socialni delavki zgolj povedal, da se slabo počuti, ta pa ga je napotila v ambulanto, kjer je prejel zdravila, za katera se je odločil, da jih ne bo jemal. Toženka dodaja, da je predložen izvid A. z dne 12. 9. 2024, tožbena novota in poziva pristojno sodišče, da ga kot takšnega ne upošteva, saj ga tožnik nikoli v postopku ni predložil toženki. Na osebnem razgovoru je izpostavil, da naj bi imel v Republiki Sloveniji zdravniški pregled 25. 3. 2025, vendar pa toženki izvida iz tega pregleda ni dostavil. Izvid, na katerega se sklicuje tožnik nikakor ni ne iz Republike Slovenije niti iz 25. 3. 2025. Toženka ugovarja, da izvid ni preveden. Zavrača tožbeni očitek glede jezikovne bariere tožnika. Izpostavlja, da tožnik v Prošnji ni navedel nobenih zdravstvenih težav, zapisnik je lastnoročno podpisal in nanj ni imel nobenih pripomb, od pristojnega organa Republike Hrvaške je prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. Poleg tega, je v konkretnem primeru dobila tudi individualno zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo Prošnja obravnavana v razumnem roku in, da bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi, kar vsekakor potrjuje pravilnost odločitve tožene stranke.

14.Toženka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up- 919/23-20 z 23. 11. 2023, ki je zavrnilo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, kjer je bilo sporno vprašanje, ali zaradi ravnanja hrvaške policije na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino obstaja ovira za predajo pritožnika iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III. Ker Vrhovno sodišče ni kršilo 18., 22. in 23. člena Ustave, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo. V postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški kakorkoli oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Tožena stranka izpostavlja, da nemška sodba št. M10K 23.50597 z 22. 2. 2024, ki jo je v tožbi navedel tožnik ni prevedena, zato se toženka do same vsebine ne more opredeliti. Ne glede na to pa poudarja, da se sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, nanašajo na konkretne individualne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Zvezna republika Nemčija je namreč v obdobju od 1. 1. 2023 do 31. 12. 2024 v Republiko Hrvaško predala 514 prosilcev. Toženka poudarja, da je svojo odločitev oprla na veljavno nacionalno zakonodajo, zakonodajo Evropske unije ter uveljavljeno sodno prakso, aktivno je sodelovala s tožnikom pri dokazovanju njegovih navedb ter se pri odločitvi oprla na aktualne, objektivne, zanesljive ter natančne in celovite vire iz katerih bi lahko izhajalo, da Republika Hrvaška zanj ni varna država.

15.Toženka je na naroku navedla, da bi o tožnikovi potrebi po dietni prehrani toženka obvestila Republiko Hrvaški, ki bi tožniku zagotovila ustrezno dieto. Meni, da je iz dveh predloženih dokazil dr. B. sicer razvidna določena stiska tožnika, vendar iz teh poročil ne izhaja, da bi pri tožniku zaradi njegovega stanja obstajala kakršnakoli prepreka za predajo. Dodaja, da stroške prevoda priloge A3 lahko zahteva njegova svetovalka v okviru priglašenega stroškovnika.

O sodni presoji

16.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga od od A1 do A3, od B1 do B4, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-330/2025 ter tožnika zaslišalo.

17.Sodišče ni zaslišalo dr. B., ki ga je tožnik predlagal v dokaz, da dr. B. ni ugotavljal ali obstaja ovira za predajo tožnika Republiki Hrvaški. Iz izvidov dr. B. namreč to jasno izhaja in dodatno dokazovanje ni bilo potrebno.

Tožba ni utemeljena.

18.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje za mednarodno zaščito, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

19.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

20.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno niti, da je bil tožnik 20. 12. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki je 18. 2. 2025 toženko obvestila, da Republika Hrvaška v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca. Ta določa, da je odgovorna država članica po Uredbi Dublin III zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 Uredbe Dublin III ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. Toženka je, upoštevajoč povzeto, tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove Prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

21.Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023 že zavzelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če tožnik prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ne bi vložil, bi bil vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Tožnik ima v Republiki Hrvaški položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Republiak Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Republika Hrvaška je dolžna na podlagi Uredbe Dublin III spoštovati tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka.

22.Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejeli stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pravilna je ugotovitev toženke, da navedenega za Republiko Hrvaško tožnik ni izkazal.

23.Sodišče ugotavlja, da se je do vseh v tožbi večinoma ponovljenih navedb opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine tožnik utemeljuje, kot že povzeto: (i) zaradi zanj neprimerne hrane; (ii) zaradi nezadostne zdravniške oskrbe, ko je bil na Hrvaškem (trdi, da v treh tednih ni bil deležen ustreznega zdravniškega pregleda); in (iii) da bo zdravniška oskrba v primeru predaje nezadostna, zaradi česar naj bi bil izpostavljen nevarnosti, da bo Hrvaška z njim nečloveško oziroma ponižujoče ravnala V tožbi prvič sicer še navede, da naj bi bila sistemska pomanjkljivost tudi bojazen vrnitve v BIH ali Srbijo, česar niti ne potrdi zaslišan v tem upravnem sporu, zato so te navedbe po presoji sodišča nedokazane. Prepričljivo je toženka zavrnila navedbe tožnika, da ovir za predajo ne dokazuje tožnikova navedba o (nezadostni) zdravniški oskrbi v azilnem domu na Hrvaškem. Zaslišan v tem upravnem sporu izpove, da je v azilnem domu v Republiki Hrvaški zahteval zdravnika, ki ga ni pregledal, socialna delavka pa mu je dala zdravila, ki jih ni užil, ker so mu dali Panadol, ki je proti bolečinam in meni, da ni pravo zdravilo zanj. Tako dejansko stanje, upoštevajoč, da je bil tožnik v azilnem domu v Republiki Hrvaški le približno 3 tedne, tudi po presoji sodišča niso sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (3. člen Uredbe Dublin III). Po presoji sodišča je pravilno toženka zavrnila tožnikovo pričakovanje, da bi moral dobiti drugačna od predpisanih zdravil in tožnikova zahteva po zdravniškem pregledu v azilnem domu v Republiki Hrvaški. Ni namreč sporno, da je tožnik v Republiki Hrvaški dobil tablete, ki jih ni vzel, da je bil tožnik v azilnem domu (le) 3 tedne, da po prejemu tablet ni zahteval več zdravniškega pregleda, da zdravnika po tem niti ni več iskal, zato je tudi po presoji sodišča pravilna dokazna ocena toženke, da tožnik ovir za predajo ni dokazal. Sodišče še dodaja, da ni sporno, da tožnik ni odšel zaradi nezadostne zdravstvene oskrbe ampak zato, ker je želel v Slovenijo in ker v Republiki Hrvaški ni želel ostati, ker ni bila ciljna država, kot pove sam. Na podlagi izvida priloge A3 (ugovor prekluzije ni utemeljen, ker je tožnik navedel opravičljiv razlog, da je prilogo predložil šele v tem upravnem sporu), sodišče šteje za dokazano, da so 12. 9. 2024 v Ugandi ugotovili, da ima tožnik nakazano stanje želodčnih razjed. Glede na to, da težav z želodcem nima več (od kar je v Sloveniji), kot pove zaslišan, in da ne prejema terapije za želodec, razen dietno prehrano v azilnem domu v Ljubljani, je dokazna ocena toženke, da želodčne težave tožnika niso ovira za predajo tožnika, tudi po presoji sodišča pravilna in prepričljiva. Sodišče sprejema stisko tožnika, ki se je kazala tudi na zaslišanju v tem upravnem sporu (tožnik je večkrat zajokal), ki pa tudi po presoji sodišča ne dokazuje ovir za tožnikovo predajo. Ni sporno, da tožnika obravnava dr. B. zaradi določenih psihičnih težav. Psihične težave oziroma stiska tožnika in tožnikov strah, kot je izpovedal, da bi moral nazaj v Republiko Hrvaško in tam živeti, upoštevaje, da psihične težave v azilnem domu v Republiki Hrvaški niso bile razlog, da je prosil za zdravnika, kot izpove na glavni obravnavni, upoštevajoč, da sedaj nima več težav, ker ima zagotovljenega psihologa, glede na vrsto terapije, ki očitno zadošča, tudi po presoji sodišča niso ovira za predajo tožnika. Tožnik ne prereka individualnega zagotovila Republike Hrvaške in navedbe toženke, da bo o potrebi po dietni prehrani obvestila Republiko Hrvaško. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, se je toženka opredelila do vseh navedb in dokazov tožnika in jih tudi vse dokazno ocenila (kot take, ki ne dokazujejo razlogov, da Republika Hrvaška ne bi bila odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodne zaščito). Sodišče pojasnjuje, da drugačna dokazna ocena od pričakovane s strani tožnika, ne pomeni, da se toženka ne bi opredelila do navedb in dokazov, kot je mogoče povzeti tožnika. Sodišče še enkrat poudarja, da se tožnik nahaja v postopku zaradi prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil tako v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški. Sodišče ugotavlja, da se je toženka opredelila do vseh navedb in dokazov tožnika ter upoštevala vse individualne okoliščine tožnika in tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ni razlogov, da za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bi bila odgovorna Republika Hrvaška, ki je odgovornost tudi sprejela.

24.Neutemeljeno je tudi tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preveriti informacije, da v primeru vrnitve, tožniku ne bo kršena prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Sodišče ugotavlja, da je tožnikove navedbe toženka dokazno ocenila in se do njih opredelila. Glede na že obrazloženo, pa tudi po presoji sodišča tožnikove navedbe (neprimerna hrana v azilnem domu, nezadostna zdravniška oskrba in strah, da bi moral živeti v Republiki Hrvaški), do katerih se je toženka opredelila in jih dokazno ocenila, niso take narave in intenzitete, da bi se vzpostavila obveznost toženke preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 42/2024 s 13. 3. 2024).

25.Sodišče še ugotavlja, da tožnik niti ne zatrjuje, da Republika Hrvaška ne bi izpolnila katere od obveznosti iz 18. člena Uredbe Dublin III. Odgovorna država članica po Uredbi Dublin III je namreč zavezana, da: (a) pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici; (b) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (c) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (d) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU (vse 18. člen Uredbe Dublin III).

26.V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka, obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Povzete navedbe, ki jih je tožnik navedel v dokaz sistemskih pomanjkljivosti in ponovil v tožbi, je pravilno in celovito zavrnila že toženka v izpodbijanem sklepu in ugotovila, da ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški. Tožnik večinoma navedbe iz upravnega postopka le ponavlja, čemur upravni spor ni namenjen. Sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena toženke popolna, prepričljiva in celovita. Na tem mestu sodišče še pojasnjuje, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijanim sklepom, tožbe, s katero izpodbija ta sklep, ne utemeljuje. Tudi po presoji sodišča, je na podlagi obrazloženega pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Republika Hrvaška je na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, odgovorna država članice za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Pravilno je že toženka tožniku pojasnila, da si ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III. Za tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je odgovorna država članica Republika Hrvaška. Sodišče še pojasnjuje, da je Republika Hrvaška glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila. Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil ali bo vložil (ponovno) prošnjo v Republiki Hrvaški ali ne.

27.Sodišče se do preostalih trditev in dokazov strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

28.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijan sklep pravilen in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

3V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

4Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

5Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

6C-411/10 (88. točka).

7Prav tam, 94. točka.

8Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

9Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

10Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

11Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2, 3/2-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.