Jedro

Vrednost izpodbijanega dela sodbe je odvisna od določene vrednosti spornega predmeta in od razmerja med spornim ter uveljavljanim delom tožbenega zahtevka.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je trisobno stanovanje v Grosupljem v izmeri 73,46 m2 s pripadajočo kletjo in solastninskim deležem na skupnih prostorih, objektih in napravah hiše ter pripadajočem funkcionalnem zemljišču, skupno premoženje tožnika in toženke, pri čemer znaša tožnikov delež 20/100, toženkin pa 80/100. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, uveljavljal revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal spremembo izpodbijane sodbe z ugotovitvijo tožnikovega 50/100 deleža, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tudi toženka in sicer proti delu, v katerem je bila pritožba tožene stranke zavrnjena in potrjena prvostopenjska sodba v obsodilnem delu. Uveljavljala je revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožnikovega tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. RS št. 26/99-2/2004) sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo nasprotne stranke in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija tožeče stranke je prepozna, revizija tožene stranke pa ni dovoljena.

Po prvem odstavku 367. člena ZPP je rok za vložitev revizije 30 dni od vročitve prepisa drugostopenjske sodbe. Pooblaščenka tožeče stranke je prejela drugostopenjsko sodbo dne 15.12.2004 in vložila revizijo priporočeno po pošti dne 15.1.2005. Rok 30 dni za vložitev revizije je potekel v petek dne 14.1.2005. Iz navedenega je razvidno, da je bila revizija tožeče stranke vložena po preteku roka, torej prepozno, tako revizijo pa je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavrglo.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Ker se tožbeni zahtevek ni nanašal na denarni znesek, je izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Tožnik je v tožbi navedel, da je skupno premoženje strank stanovanje v Grosupljem, njegov delež pa znaša 1/4. Vrednost spornega predmeta je ocenil na 8.763,14 EUR oziroma takrat 2.100.000 SIT. Med postopkom je tožbeni zahtevek spremenil tako, da je zahteval ugotovitev njegovega deleža na stanovanju do 1/2, ne da bi spremenil prvotno vrednost spornega predmeta. Ob spremembi tožbe obravnavanja vrednosti spornega predmeta ni zahtevala niti toženka. Ko je torej zahtevek za priznanje deleža na skupnem premoženju do 1/2 (50/100) ocenjen na 8.763,14 EUR (prej 2.100.000 SIT), je treba ugotoviti, kolikšno vrednost predstavlja izpodbijani del pravnomočne sodbe. Tožniku je prisojen 20/100 delež, kar toženka v reviziji v celoti izpodbija. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe se tako presoja po razmerju med delom tožbenega zahtevka, ki je sporen v revizijskem postopku in tožbenim zahtevkom (primerjaj pravno mnenje VS RS, pravna mnenja 2/2002, stran 7). Navedena vrednost se izrazi v deležu v obliki ulomka ali odstotka od ocenjene vrednosti spornega predmeta. V obravnavanem primeru je v toženkini reviziji razmerje med spornim delom zahtevka in celotnim zahtevkom 20/50 oziroma 40 %. Ta odstotek od navedene vrednosti spornega predmeta 8.763,14 EUR (prej 2.100.000 SIT) pomeni 3.505,26 EUR (prej 840.000 SIT), kar ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Toženkina revizija tako ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavrglo.

Vsaka stranka mora kriti svoje stroške revizijskega postopka. Nobena s svojo revizijo ni uspela, tožnikovega odgovora na nedovoljeno revizijo nasprotne stranke pa ni mogoče šteti kot potrebnega, stroškov zanj pa ne kot potrebnih stroškov.