Jedro

Pritožba se utemeljeno ne strinja s tem, da je sodišče prve stopnje vsakemu od članov izvedenskega organa priznalo nagrado za pridobitev in proučevanje dodatne dokumentacije, saj je bil (lahko) zdravstveni karton tožnice pridobljen samo enkrat. Zaradi tega je izvedenski organ do nagrade po 2. točki prvega odstavka 38. člena Pravilnika v višini 102,00 EUR upravičen samo enkrat, ne pa dvakrat. Ker je v 3. točki prvega odstavka 37. člena Pravilnika zajeta nagrada za proučevanje dokumentacije v obsegu do 500 strani, je v nagradi za študij spisa po 37. členu Pravilnika za drugega člana izvedenskega organa že zajeta tudi nagrada za dokumentacijo, ki je del zdravstvenega kartona. Glede na navedeno je sodišče izvedenskemu organu neutemeljeno priznalo eno nagrado po 2. točki prvega odstavka 38. člena Pravilnika v višini 102,00 EUR vsakemu od članov, ne pa samo enemu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točke izrek spremeni tako, da se znesek 1.285,20 EUR nadomesti z zneskom 1.183,20 EUR, znesek 282,74 EUR z zneskom 260,30 EUR in znesek 1.567,94 EUR z zneskom 1.443,50 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze B. za izvedensko mnenje z dne 20. 8. 2020 priznalo nagrado in stroške v znesku 1.285,20 EUR in 22 % DDV v znesku 282,74 EUR, skupaj 1.567,94 EUR. Priznani znesek iz I. točke izreka je naložilo v plačilo toženi stranki v roku 15 dni od prejema elektronskega računa upravičenca. Hkrati je sklenilo, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče za oba člana izvedenskega organa poleg nagrade za študij spisa, ki skupaj z upravnim dosjejem obsega približno 210 strani, priznalo tudi nagrado za zbiranje in preučevanje dodatne dokumentacije od 100 do 200 strani na podlagi 38. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 84/2018, v nadaljevanju Pravilnik). Skladno s sodno prakso namreč nagrada za zbiranje in preučevanje dodatne dokumentacije po 38. členu Pravilnika pripada izvedencu zgolj v primeru, kadar sodni izvedenec sam pridobiva dodatno dokumentacijo. V danem primeru je sodišče sicer res naložilo pridobivanje dodatne medicinske dokumentacije izvedenskemu organu, vendar je potrebno izhajati iz dejstva, da je bil tožničin zdravstveni karton pridobljen za oba člana izvedenskega organa samo enkrat. Posledično bi se smela nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije po 38. členu Pravilnika priznati zgolj enkrat, pri odmeri druge nagrade, pa bi sodišče moralo priznati zgolj nagrado za študij spisa, upoštevajoč obseg tako sodnega spisa s prilogami, povečanega za obseg dodatne medicinske dokumentacije, ki je del zdravstvenega kartona. V zvezi s tem izrecno poudarja, da je izvedenski organ zahteval nagrado po 38. členu Pravilnika za študij dodatne dokumentacije za oba člana v razponu med 100 do 200 strani, ne da bi konkretiziral dejanski obseg medicinske dokumentacije v zdravstvenem kartonu. Vendar glede na obseg sodnega spisa s prilogami 210 strani, tudi maksimalni obseg medicinske dokumentacije, zajet v 2. točki prvega odstavka 38. člena Pravilnika, to je 200 strani, ne presega 500 strani. Ker je v postavki za študij spisa po 3. točki prvega odstavka 37. člena Pravilnika zajeta nagrada za proučevanje dokumentacije v obsegu do 500 strani, je v nagradi za študij spisa po 37. členu Pravilnika za drugega člana izvedenskega organa že zajeta nagrada tudi za dokumentacijo, ki je del zdravstvenega kartona. Glede na navedeno meni, da je sodišče izvedenskemu organu neutemeljeno priznalo eno nagrado po 2. točki prvega odstavka 38. člena Pravilnika. Tožena stranka prav tako nasprotuje priznavanju nagrade obema izvedencema za izdelavo zahtevnega pisnega mnenja. Izpostavlja, da kadar več izvedencev podpiše eno mnenje, nagrada za vse izvedence ne more biti enaka kot je v primerih, ko so v sodnem postopku postavljeni ločeni izvedenci, ki morajo vsak zase podati samostojno mnenje, vključno s prepisovanjem relevantnih podatkov iz dokumentacije ter povzemanjem statusa iz osebnega pregleda. Delo vseh izvedencev, tako tistih, ki sestavijo celotno pisno mnenje sami, kot tistih, ki v mnenju zgolj v zaključku ter obrazložitvi pridajo odstavek, ali pa tudi ne, kot v danem primeru, je ob takšnem stališču neupravičeno izenačeno. Zato tožena stranka ocenjuje, da bi sodišče pri odmeri nagrad za pisno izdelavo izvedenskega mnenja moralo skladno z določbo 42. člena Pravilnika, upoštevati to okoliščino kot drug dejavnik, ki lahko vpliva na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca, ter za izdelavo enotnega, enega pisnega mnenja, priznati zgolj eno nagrado za izdelavo zahtevnega mnenja. Nadalje tožena stranka meni, da je sodišče nepravilno in neutemeljeno priznalo tudi 61,20 EUR materialnih stroškov, saj so priznani brez oziroma v nasprotju s pravno podlago. To je tretji odstavek 15. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Ker pavšalnega priznavanja materialnih stroškov nov Pravilnik več ne omogoča, navedeno pomeni, da bi morali sodni izvedenci izrecno izkazati stroške, primeroma za porabljen papir, stroške fotokopiranja, tiskanja in poštne stroške. Pri tem pa ni mogoče zaključiti, da se materialni stroški za pripravo enotnega mnenja večajo v odstotku od odmerjene nagrade. Meni, da v konkretnem primeru dejanski stroški niso dosegli priznane višine 61,20 EUR, še manj pa je te stroške izvedenski organ opredeljeno specificiral in izkazal. Sodišče prve stopnje je določene stroške napačno ovrednotilo v višini, ki ustreza 5 % od prisojene nagrade. Višina materialnih stroškov 61,20 EUR ne more odražati stroškov za poštne storitve za pridobitev in vrnitev medicinske dokumentacije, pisarniškega materiala, papirja, kurirja, kar je sodišče glede na obrazložitev sklepa upoštevalo pri odmeri stroškov. Po oceni tožene stranke bi za te stroške bilo mogoče utemeljiti stroške v najvišjem znesku 40,00 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V zadevi je sporna višina denarne nagrade za opravljeno izvedensko delo in višina materialnih stroškov.

6. Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 249. členu ZPP in Pravilniku, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2019 dalje. Ta v prvem odstavku 49. člena določa, da imajo sodni izvedenci, cenilci in sodni tolmači pravico do povrnitve stroškov v sodnem postopku. Navedena določba Pravilnika tako odkazuje na Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik v PP).

7. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. V Ps 1438/2019 z dne 8. 7. 2020 postavilo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze B. za podajo izvedenskega mnenja. Med drugim mu je naložilo, da pri osebni zdravnici pridobi še tožničin zdravstveni karton.

8. Sodišče prve stopnje je izvedenskemu organu, v katerem sta sodelovala dva člana, za vsakega od njiju priznalo 153,00 EUR za študij spisa (od 200 do 500 strani) 102,00 EUR za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije – zdravstveni karton (od 100 do 200 strani), 51,00 EUR za manj zahteven kliničen pregled (do ene ure) ter 306,00 EUR za pisno izdelavo zahtevnega izvedenskega mnenja.

9. Pritožba se utemeljeno ne strinja s tem, da je sodišče prve stopnje vsakemu od članov izvedenskega organa priznalo nagrado za pridobitev in proučevanje dodatne dokumentacije, saj je bil (lahko) zdravstveni karton tožnice pridobljen samo enkrat. Zaradi tega je izvedenski organ do nagrade po 2. točki prvega odstavka 38. člena Pravilnika v višini 102,00 EUR upravičen samo enkrat, ne pa dvakrat. Ker je v 3. točki prvega odstavka 37. člena Pravilnika zajeta nagrada za proučevanje dokumentacije v obsegu do 500 strani, je v nagradi za študij spisa po 37. členu Pravilnika za drugega člana izvedenskega organa že zajeta tudi nagrada za dokumentacijo, ki je del zdravstvenega kartona. Glede na navedeno je sodišče izvedenskemu organu neutemeljeno priznalo eno nagrado po 2. točki prvega odstavka 38. člena Pravilnika v višini 102,00 EUR vsakemu od članov, ne pa samo enemu.

10. Neutemeljeno pa pritožba nasprotuje priznavanju nagrade obema izvedencema za izdelavo zahtevnega izvedenskega mnenja. Čeprav iz pisnega izvedenskega mnenja niso razvidna ločena mnenja, je vsak od izvedencev v sestavi izvedenskega organa iz svojega področja specialnosti podal svoje mnenje tako, da se v bistvenih elementih izvedensko mnenje, ko gre za enotno mnenje, kot v konkretnem primeru, podano v sestavi izvedenskega organa, ne razlikuje od mnenj, ki jih (ločeno) podajajo posamezni izvedenci. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je bila tožnica obravnavana s strani obeh članov in upoštevane težave iz obeh specialnosti. Namen imenovanja izvedenskega organa za podajo izvedenskega mnenja je ravno v enovitem mnenju in v celoviti obravnavi posameznika ter upoštevanju posameznih in vseh zdravstvenih težav obravnavane osebe, razvidnih tako iz listinske dokumentacije kot ugotovljenih na opravljenih osebnih pregledih.

11. Pritožba se glede materialnih stroškov utemeljeno sklicuje na tretji odstavek 15. člena Pravilnika v PP, ki med drugim določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom. Kot izhaja iz citirane določbe gre za pravico do povračila dejanskih materialnih stroškov in ne v pavšalnem znesku do največ 15 % nagrade, kot je bilo urejeno v 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami), ki je prenehal veljati z uveljavitvijo Pravilnika v PP. To pomeni, da Pravilnik v PP z novo ureditvijo zagotavlja priznavanje dejanskih materialnih stroškov, ti bi pa morali biti ustrezno specificirani.

12. Ne glede na vse navedeno pa v konkretnem primeru pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne. Tudi pritožba namreč zgolj pavšalno zatrjuje, da dejanski materialni stroški lahko znašajo kvečjemu 40,00 EUR, pri tem pa materialnih stroškov, ki naj bi nastali v konkretnem primeru, ne konkretizira oziroma jih ne specificira po posameznih postavkah. Edino v takem primeru bi pritožbeno sodišče utemeljenost zatrjevanih nižjih materialnih stroškov lahko preizkusilo.

13. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako kot je razvidno iz izreka.