Jedro

Ker je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni zdravstveno sposoben opravljati del na delovnem mestu ročno šivanje pod pogoji, pod katerimi se to delo opravlja pri toženi stranki, oziroma da nima zdravstvenih sposobnosti za opravljanje takega dela, je bil pravilen zaključek, da tožnik na dela ročnega šivanja ni bil razporejen v skladu z zakonskimi zahtevami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 17.1.1995 in 19.4.1995 o razporeditvi tožnika iz delovnega mesta likanje I na delovno mesto ročna šivanja in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovemu zdravstvenemu stanju.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in bi zato o njegovih pravicah morali ponovno odločati organi ZPIZ. Ker je o novi pravici odločalo sodišče, je s tem kršilo 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločalo o nečem, kar ne sodi v sodno pristojnost. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožnik prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi pa le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodba odločala o nečem, kar ne bi spadalo v sodno pristojnost. Predmet odločanja je bila pravilnost uresničitve odločbe, s katero je bila pri tožniku ugotovljena invalidnost in so mu bile priznane določene omejitve, kar pomeni, da bi ga tožena stranka morala ustrezno razporediti. Odločanje v takem sporu pa je individualni delovni spor, ki spada v pristojnost delovnega sodišča. Zato v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo (3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Po določbi 48. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) ima delovni invalid pravico do razporeditve na delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost, pravico do prekvalifikacije ali dokvalifikacije, pravico do razporeditve na delovno mesto, za katero je usposobljen in pravico do ustreznega denarnega nadomestila. Po določbi prvega odstavka 139. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) so dolžne organizacije in delodajalci delovnega invalida II. ali III.

kategorije obdržati na delu in ga razporediti na drugo ustrezno delo. Pri tem pomeni delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost oziroma drugo ustrezno delo tako delo, ki ga delovni invalid lahko opravlja v skladu z odločitvijo pristojnih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Ker je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni zdravstveno sposoben opravljati del na delovnem mestu ročno šivanje pod pogoji, pod katerimi se to delo opravlja pri toženi stranki, oziroma da nima zdravstvenih sposobnosti za opravljanje takega dela, je bil pravilen zaključek, da tožnik na dela ročnega šivanja ni bil razporejen v skladu z zakonskimi zahtevami. Zato je bila posledica take ugotovitve pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje o razveljavitvi sklepov o razporeditvi, saj so bili ti sprejeti v nasprotju z veljavnimi predpisi.

Revizijsko sodišče še ugotavlja, da sta mnenji zdravnikov, ki sta podala mnenji v tem postopku, temeljili na zdravstvenem stanju tožnika, ki ga je ugotovila v svojem izvedenskem mnenju invalidska komisija v letu 1994, saj tožnik že po omejitvah, določenih v tem mnenju, za delo ročnega šivanja zdravstveno ni bil sposoben. Že takratno izvedensko mnenje je bilo, da tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, pri katerem so prisotni trajni in enakomerni gibi ter obremenitve leve zgornje okončine ter dviganje ali prenašanje bremen nad višino ramena. In prav tako delo se, kot je tudi razvidno iz opisa opravil in nalog, pojavlja pri delu ročno šivanje. To je bil razlog, da sta dva zdravnika ocenila, da to delo za tožnika ni primerno, ne pa poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, kar skuša dokazovati (čeprav za pravilno odločitev v tem sporu to niti ni bistveno) tožena stranka.

Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških odgovora na revizijo je sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.