Jedro

Tožnik je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen tudi do nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Stroški prehrane med delom so stroški v zvezi z delom, tako da tožniku, ki v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni delal, niso mogli nastati. Iz tega razloga za to obdobje do povračila stroškov prehrane ni upravičen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. odstavku 1. točke izreka, v 2. odstavku 1. točke izreka (razen glede odločitve o tožbenem zahtevku za povrnitev stroškov prehrane med delom v višini 10 % povprečne plače v SRS v letih od 1978 do 1987 in plačilo odškodnine v višini najmanj šestih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih leta 1977) in v 2. točki izreka (odločitev o stroških postopka) ter se sodba sodišča prve stopnje v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 43.795,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 11. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki pa je tudi naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 2.493,38 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.

Tožeča stranka se z obširno pritožbo pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (2. odstavek točke 1 izreka sodbe). Najprej obširno povzema svoj 34 letni spor s toženo stranko. Ne strinja se z ravnanjem sodišča prve stopnje, ki je v tej zadevi postavilo kar pet izvedencev finančne stroke in končno upoštevalo mnenje četrtega postavljenega izvedenca B.R.. Z njegovim izvedenskim mnenjem se ne strinja. Navaja, da izvedenec ni pravilno izračunal zakonskih zamudnih obresti, uporabil je napačni korekcijski faktor, napačni tečaj za preračun valut med DEM in EUR, ker je upošteval tečaj 2,12 DEM, dejansko pa je bil ta 1,95583 DEM za 1 EUR. Vse te pomanjkljivosti so bile v škodo tožniku. Te svoje pritožbene navedbe tožnik utemeljuje s svojimi izračuni. Navaja, da sodišče prve stopnje izvedenca ni povabilo na narok, da bi lahko obrazložil svoje mnenje, s tem pa je bila tožniku odvzeta pravica, da mu postavlja vprašanja. Sodišče prve stopnje v izreku ni opredelilo posameznih osnov, ampak samo celoten znesek, tako da ga tožnik ne more preveriti. Tudi ni spoštovalo predhodne sodbe, ki je opredelila, da se mora plačati dolg z zakonitimi zamudnimi obrestmi, saj je za obdobje januar 2002 do oktober 2008 upoštevalo obresti le v višini cca 4.300 EUR ali dobrih 12 %. Ne strinja pa se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu je nastala, saj bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 184. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, če mu je nastala, po pravilih civilnega prava. Tako se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki je delavcu nastala s kršitvijo delavčevih pravic iz delovnega razmerja, te pa so bile tožniku kršene, kar izhaja iz pravnomočne sodbe opr. št. I Pd 505/96. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Meni, da je bila s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 505/96 tožniku prisojena samo pravica do plače in do pripadajočih prispevkov in davkov ter zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov plač, drugih pravic pa omenjena sodba tožniku ni prisojala. Iz tega razloga se je tožena upirala vsem zahtevkom tožnika, razen zahtevkom po izplačilu plač, davkov in prispevkov ter zakonskih zamudnih obresti v tem obdobju. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe ZOR o zastaranju terjatev in tudi določbe o pripoznavi dolga. Tožena stranka namreč s plačiloma dne 20. 8. 2003 in 3. 9. 2003 ni priznala obstoja zastaranih terjatev, niti ni pripoznala vseh tožbenih zahtevkov. Ker je sodišče razsojalo o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno, je storilo kršitev po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339 člena ZPP, saj ima sodba, kar se tiče pravilnosti izvedenskih mnenj takšne pomanjkljivosti, da se tožniku prisojeni znesek ne da preizkusiti. Sodišču očita tudi kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker obstoji nasprotje med tem, kar se navaja o izvedenskih ugotovitvah izvedenca B.R. in izvedenke A.Č.. Tožena stranka se je namreč z mnenjem izvedenke A.Č. strinjala, imela je le pripombo na izračun dohodnine. Toženka pa je imela tudi bistveno pripombo tudi na mnenje izvedenca R. in sicer, da je v svojem mnenju upošteval pripombe na mnenje izvedenke A.Č., ki jih je podal neki A.D.. Te je svojevoljno posredoval sodišču tožnik. Teh pripomb toženka sploh ni prejela. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izvedenskega mnenja A.Č. in v čem je pravilnejše izvedensko mnenje B.R.. Sodišče prve stopnje izvedencem s sklepom tudi ni določno naložilo, katere preračune naj opravijo in za katere posamične denarne zneske oziroma pravice, zato sta izvedenca pač opravila izračune za tiste tožbene zahtevke, ki so se jima zdeli utemeljeni in tako odločala o temeljih tožbenih zahtevkov. Tožena stranka opozarja, da izvedenec R. ni upošteval določb 347. in 376. člena OZ. Tožniku bi tako šle le obresti za tri leta nazaj, saj so obresti pred tem že zastarale, prav tako pa sodišče tudi ni upoštevalo, da so glede na veljavnost 376. člena OZ v času od 1. 1. 2002 do maja 2007 obresti nehale teči, ko so dosegle glavnico. Protivi pa se tudi začetku teka zakonskih zamudnih obresti, saj je izvedenec izračunal glavnico in zamudne obresti na dan 1. 11. 2008. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov tako na prvi stopnji kot tudi pritožbenih stroškov oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik upravičen do izplačila zneska 43.795,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 11. 2008 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo. Tožnik je vtoževal izplačilo plač za obdobje od 28. 9. 1977 do 11. 5. 1987, dodatek za delovno dobo v tem obdobju, plačilo poslovnega uspeha v višini 100 % osnovne plače po odločbi o razporeditvi iz leta 1974, prehrano med delom v višini 10 % povprečne plače v SRS v letih od 1978 do 1987, regres za letni dopust za obdobje od 1978 do 1987 v višini 60 do 70 % povprečne plače v SRS, plačilo neizkoriščenega letnega dopusta v višini 100 % majske plače za leta 1978 do 1987, jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe v višini objavljene povprečne plače v SRS julija 1981, odpravnino v višini trikratnika povprečne plače v povprečju zadnjih treh mesecev maja 1987 in odškodnino v višini najmanj šestih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela leta 1977, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov tega postopka. Tožnikov tožbeni zahtevek temelji na pravnomočni sodbi opr. št. I Pd 505/96 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1362/2002, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožniku pri toženi stranki delovno razmerje nezakonito prenehalo. Tožniku so bile priznane pa so mu bile pravice iz delovnega razmerja v času od 28. 9. 1977 do 11. 5. 1987, to je pravica do plače, ki bi jo prejel, če bi delal, s poplačilom vseh prispevkov in davkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je to pravnomočno sodbo pravilno štelo kot temelj v tem sporu postavljenega tožbenega zahtevka. Postavilo je več izvedencev in pridobilo dve izvedenski mnenji ter pri odločitvi upoštevalo zadnje izdelano izvedensko mnenje, t.j. mnenje izvedenca finančne stroke B.R., univ. dipl. oec.. Tožena stranka je tožniku v letu 2003 in sicer 20. 8. 2003 in 3. 9. 2003 plačala znesek 48.049,54 EUR in znesek 15.038,83 EUR iz naslova plač v spornem obdobju, regresov za letni dopust, jubilejne nagrade, odpravnine, zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov plač in stroškov prvega sodnega postopka. Izvedenec je ta dva zneska odštel od zakonskih zamudnih obresti, ki so se tožniku natekle do dnevov plačila, pri čemer je za dolgovane zneske uporabil devizno klavzulo v DEM, za zamudne obresti v obdobju od 1. 1. 2002 do 31. 10. 2008 pa obračun depozitnih obresti v EUR in korekcijo zaradi že obračunanih TOM. Na podlagi tega je ugotovil, da tožena stranka tožniku iz naslova plač, dodatka za delovno dobo, regresov za letni dopust in jubilejne nagrade dolguje na dan 31. 10. 2008 glavnico v višini 42.491,42 EUR in obresti v višini 1.304,43 EUR. Tako je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo znesek 43.795,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo, pri čemer iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožniku znesek odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne pripada, ker tožnik ni izkazal obstoja vseh štirih predpostavk odškodninske odgovornosti. Upravičen tudi ni do pavšalnega povračila stroškov od leta 1977 do 2005, ker jih ni specificiral, ne pripadata pa mu tudi povračilo stroškov prehrane med delom in nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, ker tožnik v tem obdobju ni delal. Utemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti škodo, ki mu jo je povzročil. Tožeča se sicer napačno sklicuje na 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), saj ta v spornem obdobju od 1977 do 1987 ni veljal. Je pa v tem obdobju veljavni Zakon o združenem delu (ZZD, Ur. l. SFRJ, Št. 53/76 in nadalj.) v 208. členu vseboval podobno določilo, saj je določal, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, ima pravico zahtevati od temeljne organizacije odškodnino po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. I Pd 505/96 je tožnik upravičen do vseh denarnih zahtevkov, ki jih zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja od tožene stranke v obdobju od 28. 9. 1977 do 11. 5. 1987, ko se je upokojil, ni prejel. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ta sodba predstavlja temelj za v tem sporu postavljeni tožbeni zahtevek tožnika, zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da gre za pravnomočno razsojeno stvar neutemeljene.

Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik do nadomestila za neizkoriščen letni dopust v spornem obdobju ni upravičen, ker ni delal. Takšen zaključek sodišča prve stopnje ni utemeljen. Tožnik bi v primeru, če mu tožena stranka ne bi nezakonito odpovedala delovnega razmerja, letni dopust v spornem obdobju lahko koristil, tako pa ga zaradi nezakonitega ravnanje tožene stranke ni mogel in je upravičen do nadomestila oziroma odškodnine za neizkoriščen dopust v spornem obdobju, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja tožnik.

Sodišče prve stopnje pa se v sodbi ni opredelilo glede zahtevka za plačilo za poslovni uspeh. Iz sodbe se sicer da razbrati, da je ta zahtevek zavrnilo, vendar pa ni navedlo razlogov za takšno odločitev. Tako je pritožba tožeče stranke v tem delu utemeljena.

Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo stroškov prehrane med delom. Stroški prehrane med delom so stroški v zvezi z delom in tožniku, ki v spornem obdobju ni delal, niso mogli nastati. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek po plačilu odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker v spornem obdobju instituta pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni bilo, bi moral tožnik svoj zahtevek v tem delu opredeliti kot odškodninski zahtevek skladno s splošnimi pogoji civilnega prava. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje ta zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Utemeljeno opozarja tožena stranka na napake v izračunu zamudnih obresti v izvedenskem mnenju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec pri svojem izračunu uporabil pravilno osnovo po predloženih plačilnih listah, ob upoštevanju števila ur mesečne prisotnosti dveh primerljivih delavk, kar je sicer storila že izvedenka ekonomske stroke A.Č. univ. dipl. ekon. v svojem izvedenskem mnenju, je pa uporabil devizno klavzulo v DEM, ki je ne bi smel. Izvedenec bi moral zakonske zamudne obresti obračunati od zneskov v nacionalni valuti, ki je veljala v tem obdobju. V zakonskih zamudnih obrestih je upoštevana tako inflacija kot tudi revalorizacija in izvedenec za uporabo devizne klavzule v DEM ni imel pravne podlage. Poleg tega pa bi moral plačilo tožene stranke upoštevati tako, da bi od glavnic, ki tožniku za sporno obdobje pripadajo, moral odšteti glavnice, ki jih je tožena stranka tožniku plačala v letu 2003 in od morebitnih razlik neplačanih zneskov glavnic obračunati zakonske zamudne obresti do 1. 1. 2002. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04-25 objavljene v Uradnem listu RS, št. 28/2006, s katero je Ustavno sodišče RS razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), v kolikor se 277. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) še naprej uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, namreč izhaja, da velja pravilo, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, tudi za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da za zakonske zamudne obresti, ki jih je tožniku v letu 2003 plačala tožena stranka, odločitev Ustavnega sodišča RS ne velja. Napačno pa je stališče pritožbe, da bi tožniku šle zakonske zamudne obresti le za tri leta nazaj, ker so obresti pred tem že zastarale. Glede na to, da je tožnik v pravnomočno zaključeni zadevi opr. št. I Pd 505/96 zahteval tudi zakonske zamudne obresti, so mu bile le te prisojene z dne 18. 12. 2002 pravnomočno sodbo. Ker pa je tožnik tožbo za izplačilo denarnega zahtevka v tej zadevi vložil dne 11. 5. 2005, zakonske zamudne obresti niso zastarale, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo poslovnega uspeha v spornem obdobju. Ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih v pritožbi zatrjuje tožena stranka, pa ni zagrešilo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust v spornem obdobju. Prav tako je izvedenec napačno izračunal znesek prikrajšanja tožnika z uporabo devizne klavzule v DEM, napačno upošteval plačilo tožene stranke in ga odštel od zapadlih obresti, namesto da bi plačilo glavnic odštel od glavnic, ki jih je tožniku dolgovala tožena stranka in na morebitno razliko izračunal zakonske zamudne obresti do 1. 1. 2002 skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke v celoti in delno pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo v 1. odstavku 1. točke izreka in v odločitvi o stroških postopka, delno pa v 2. odstavku točke 1 izreka (razen glede tožbenega zahtevka za povrnitev stroškov prehrane med delom v višini 10 % povprečne plače v SRS v letih od 1977 do 1987 in plačilo odškodnine v višini najmanj šestih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih leta 1977) ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 154. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del 2. odstavka točke 1 izreka (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek tako, da bo izvedensko mnenje dopolnilo in odpravilo zgoraj navedene kršitve. Pred tem se bo moralo opredeliti, do kolikšne osnove za višino nadomestila za neizkoriščen letni dopust je tožnik upravičen in ali je upravičen do izplačila poslovnega uspeha v spornem obdobju.

Če pritožbeno sodišče na seji ali na obravnavi spozna, da je potrebno za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva in dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, ko sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni pravilno ugotovilo prikrajšanja tožnika. Če bi pritožbeno sodišče povsem na novo ugotavljalo dejansko stanje, ki ga sodišča prve stopnje ni ugotavljalo, ne bi šlo le za odpravo pomanjkljivosti, ampak za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.