Jedro

Predmet delitve so lahko le solastne nepremičnine (vseh udeleženih strani v postopku). Parc. št. x je v izključni lastni nasprotnih udeležencev (vsakega do ½), parc. št. y pa je v celoti last nasprotnega udeleženca, zato navedeni nepremičnini ne moreta biti predmet delitve. Kot skupni del zgradbe v etažni lastnini se upošteva zemljišče (v solastnini vseh etažnih lastnikov), na katerem stoji stavbe, ostale nepremičnine pa lahko predstavljajo skupni del le tedaj, če so v solastništvu vseh etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom razdelilo nepremično premoženje udeležencev postopka tako, kot je razvidno iz I. točke izreka sklepa. Predlagateljema A. B. in M B. je prvo sodišče naložilo, da izplačata nasprotnima udeležencema 369,86 EUR v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sklepa z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od dneva pravnomočnosti odločbe do dneva plačila (II. točka izreka). Sklenilo je še, da morajo predlagatelji izplačati nasprotnima udeležencema del skupnih stroškov postopka v znesku 401,14 EUR v roku 15 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Prvo sodišče je še odločilo, da je skica, predlog gradbene parcele, sestavni del tega sklepa (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujejo vsi udeleženci postopka. Predlagatelji uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da je splošni skupni del večstanovanjskega objekta št. 001 k.o. X., v solastnini samo predlagateljev, ne pa v skupni lastnini vseh etažnih lastnikov, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče v tem delu razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Predlagatelji navajajo, da navedeni splošni skupni del večstanovanjskega objekta v naravi predstavlja hodnik v prvem nadstropju oziroma posamezni del objekta št. 6 površine 7,20 m2. Prvo sodišče je za ta del odločilo, da se razdeli med vse etažne lastnike. Takšna odločitev je napačna, saj ta hodnik lahko predstavlja skupni prostor le za stanovanji, ki sta v lasti predlagateljev. Ta del uporabljajo izključno predlagatelji že vse od leta 1977. Nasprotna udeleženca imata dostop v prostore skozi svoj vhod in tega hodnika nista nikoli uporabljala. Nasprotna udeleženca sta za dostop do podstrešja uporabljala stopnice iz kleti. Izvedenka opravičuje predlog, da je ta hodnik splošni skupni del stavbe, z možnostjo dodatnega izhoda v primeru požara. V letu 2012 je bila opravljena premontaža števcev za elektriko na zunanji zid fasade, zato je možnost požara praktično izključena. V letu 1977, ko se je naredil prizidek in sta nasprotna udeleženca dobila svoj ločen vhod, se je vprašanje skupne uporabe navedenega hodnika rešilo in se od takrat dalje uporablja tako, da ga izključno uporabljajo le predlagatelji. Ker je sodišče določilo ta hodnik za splošni skupni del stavbe, lahko pride tudi do tega, da bodo vrata vhoda ostala odklenjena, kar pa pomeni, da lahko vsakdo vstopi v stanovanje predlagateljev, poleg tega pa bo zaradi tega prihajalo do novih sporov in konfliktov med udeleženci.

3. Nasprotna udeleženca uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagata, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navajata, da je predmet tega postopka delitev solastnine, ne pa „razdelitev nepremičnega premoženja“, kot je to navedeno na začetku I. točke izreka sklepa. Ves čas postopka je šlo za delitev solastnine, ne pa za „razdelitev premoženja“, kar je jasno razvidno iz vseh vlog udeležencev postopka in sodnih zapisnikov o narokih. Izključna lastnina posameznih strank ni bila predmet tega postopka. Napadeni sklep ne more brez soglasja nasprotnih udeležencev spreminjati izvršene darilne pogodbe med nasprotnima udeležencema ter A. in J. B. z dne 28.6.1977 in pogodbe o etažiranju stanovanjske hiše, o daritvi in medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov z dne 5.12.1977. Prvo sodišče je zato napačno odločilo, da so nepremičnini parc. št. 154/35 in parc. št. 154/38 ter etažna lastnina stanovanjske hiše s prizidkom, kar je v izključni lasti nasprotnih udeležencev, lahko predmet tega postopka. Predlagatelji ne morejo postati solastniki nepremičnin, ki se ne delijo med udeleženci. Tudi predlagatelji niso predlagali kaj takega. Iz njihovega predloga izhaja, da naj parc. št. 154/35 (prej parc. št. 3398) ostane v lasti M.B.. I. B. je postal samo lastnik stanovanja v visokem pritličju ter solastnik skupnih delov stavbe in solastnik parc. št. 154/20 do 2/6. Po izpodbijanem sklepu pa mu gre tudi del parc. št. 154/34, del parc. št. 154/35, del parc. št. 154/38, del parc. št. 154/3 in del parc. št. 882/8. Če nekdo dobi več kot mu gre, so ostali brez dvoma prikrajšani. Izpodbijani sklep je nekritično prepisan „predlog fizične delitve nepremičnin v solasti nepravdnih strank“ sodne cenilke D. T. Skica izvedenke, ki je sestavni del sklepa, vsebuje tudi 1,5 m širok pas zemljišča, v katerem sta kot lastnika vpisana nasprotna udeleženca, vendar pa izrek sklepa sploh ne omenja tega pasu zemljišča. V tem delu se sklep ne more preizkusiti. Sporna je tudi delitev dejanske solastnine med udeleženci. Nesorazmerna je delitev pomožnega objekta 002. Shramba v pritličju s površino 14,76 m2 ni predmet solastnine, ampak je izključna solastnina nasprotnih udeležencev. Po spornem sklepu gre nasprotnima udeležencema samo podstrešni del objekta, pritlični del objekta pa gre v celoti predlagateljem, čeprav je I. B. le uporabnik, ne pa solastnik. Še posebej sporna je delitev garažnega objekta 002 s tremi prostori. Pri tem ne gre za delitev celotnega objekta, saj stoji del severne garaže na parc. št. 154/35, ki je v izključni lasti M. B. Deli se le preostanek garažnega objekta, to pa samo med A. B. in M.B., ker sta solastnika vsak do ½. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da srednje garaže ni možno fizično razdeliti tako, da se po sredini garaže postavi zid. Srednji in južni garažni boks že desetletja služita izključno obrtni dejavnosti najprej A.B., od leta 2006 dalje pa še dopolnilni popoldanski obrti D. B. Le nasprotna udeleženca uporabljata že ves čas severni garažni boks za garažiranje svojega vozila. Neutemeljen je argument o visokih stroških zazidave vrat srednje garaže ter vmesnega zidu, saj so ti stroški tako nizki, da je nasprotni udeleženec že ves čas pripravljen to opraviti na lastne stroške. Če prezidava srednjega boksa ne bi bila mogoča, naj se srednji garažni boks dodeli nasprotnima udeležencema, saj imata v lasti več kot polovico garažnega objekta. V dednem dogovoru je bila dogovorjena osebna uporaba prostorov garaže, ki pa lahko preneha, če jih A.B. preneha uporabljati. S tem dednim dogovorom ni bila dogovorjena nobena stvarna služnost ali druga pravica, ki bi omogočala, da lahko en uporabnik mimo drugega solastnika odloča, ali bo tretji lahko uporabljal garažo namesto njega. Med solastnikoma garaž ni bila nikoli dogovorjena možnost, da lahko A.B. predmetne prostore celo oddaja svojemu sinu D. B. Sodišče enostransko razlaga posledice oporoke z dne 22.7.1999 in pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 6.3.2001, ki pa so nepomembne za razdružitev solastnine. Sodišče brez utemeljenih razlogov razglaša, da je predlagatelj izkazal večji interes od nasprotnega udeleženca (15. točka napadenega sklepa). A. B. zlorablja svojo solastninsko pravico in dedni dogovor, saj brez soglasja ostalih solastnikov oddaja solastnino (dva garažna boksa in prostor pred garažami). S takšnim ravnanjem A.B. ne izkazuje večjega interesa pri dodelitvi srednjega garažnega boksa. Večji interes izkazujeta nasprotna udeleženca, saj imata največji solastninski delež na nepremičnini in edina uporabljata garažo v skladu z njenim namenom – za garažiranje avtomobila. Napačni so tudi vsi izračuni sodišča v II. in III. točki izpodbijanega sklepa. Sodišče sploh ne obrazloži izračuna zneska 369,86 EUR, ki naj bi pomenil prikrajšanje solastninskega deleža nasprotnih udeležencev, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Obe udeleženi strani v odgovorih na pritožbi zavračata pritožbene navedbe nasprotne strani in smiselno predlagata njuni zavrnitvi.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Udeleženci postopka, zlasti predlagatelji, so s svojimi predlogi in navedbami povzročili precejšnjo zmedo v zadevi, čemur prvo sodišče (tudi z vidika materialnoprocesnega vodstva) ni posvetilo ustrezne pozornosti. Predlagatelji so opredelili predlog kot vlogo zaradi delitve solastnine, pri čemer so v predlogu podajali tudi navedbe, ki se tičejo medsebojnih razmerij etažnih lastnikov. Na podlagi pogodbe o etažiranju stanovanjske hiše, o daritvi in medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov z dne 5.12.1977 je bila vzpostavljena etažna lastnina v stanovanjski hiši na parc. 2938/1 (sedaj parc. št. 154/37), pri čemer so etažni lastniki tedaj uredili tudi določena medsebojna razmerja. Če tedaj niso v celoti uredili medsebojnih razmerij, lahko vsak etažni lastnik predlaga njihovo ureditev (v preostalem delu) v nepravdnem postopku (tretji odstavek 270. člena SPZ), saj med udeleženci očitno ni prišlo do sklenitve (nove) pogodbe v zakonskem roku (prvi odstavek 270. člena SPZ). Predlagatelji v tej smeri niso jasno oblikovali svojega predloga. Prvo sodišče je očitno štelo, da gre zgolj za predlog za delitev solastnine, vendar pa je s svojim sklepom odločilo „širše“, tudi o vprašanjih, ki se tičejo medsebojnih razmerij etažnih lastnikov (npr. določitev splošnih skupnih delov v objektu, opredelitev nepremičnin kot skupnih delov). Prvo sodišče je pri tem prekoračilo predlog delitve, pri določitvi je zmotno uporabilo materialno pravo, storilo pa je tudi očitano bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Predmet delitve so lahko le solastne nepremičnine (vseh udeleženih strani v postopku). Parc. št. 2938/1 (sedaj parc. št. 154/37) je v izključni lastni nasprotnih udeležencev (vsakega do ½), parc. št. 3398 (sedaj parc. št. 154/35) pa je v celoti last nasprotnega udeleženca, zato navedeni nepremičnini ne moreta biti predmet delitve. Kot skupni del zgradbe v etažni lastnini se upošteva zemljišče (v solastnini vseh etažnih lastnikov), na katerem stoji stavba (tretji odstavek 105. člena SPZ), ostale nepremičnine pa lahko predstavljajo skupni del le tedaj, če so v solastništvu vseh etažnih lastnikov. Nasprotna udeleženca sta sicer v pripravljalni vlogi z dne 22.11.2010 podala izjavo (ki je sicer nerazumljiva oziroma nejasna), da „se strinjata, da spada prizidek nasprotnih udeležencev na parc. št. 2938/2 k stanovanjski stavbi na parc. št. 2938/1 in se zato temu ustrezno na novo določijo deleži posameznih etažnih lastnikov“, vendar pa te izjave ni mogoče razumeti tako, kot da se parc. št. 2938/2 (sedaj parc. št. 154/38) „določi“ kot solastnina vseh udeležencev oziroma etažnih lastnikov.

8. Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem, da sklep nima razlogov o odločitvi iz II. točke izreka, ki je zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je izrek nerazumljiv v IV. točki izreka, saj ni določno opredeljen. Ni navedeno, katera in čigava skica (ki tudi ni datirana) je sestavni del sklepa. Izrek je glede delitve posameznih parcel prav tako nedoločen in zato neizvršljiv. Prvo sodišče je opredelilo v I. točki sklepa, da posamezni udeleženci prevzamejo dele parc. 154/32 in 154/3 ter navedlo njihove površine, pri čemer je tako ravnalo glede na soglasje udeležencev na naroku 20.2.2013, da se teh zemljišč ne parcelira. Prvo sodišče ne bi smelo slediti temu soglasju udeležencev in bi moralo o delitvi teh nepremičnin odločiti tako, da bi sklep o delitvi omogočal ustrezne vpise v zemljiško knjigo. Delitev teh nepremičnin v naravi je treba izvesti tako, da udeleženci pridobijo dele teh nepremičnin kot zaključene celote, izpodbijani sklep pa vsebuje nedoločene dele parcel, ki nimajo lastnih (novih) parcelnih številk. Sklep v teh delih zato ni zemljiškoknjižno izvedljiv, saj ne omogoča ustreznih zemljiškoknjižnih vpisov. V listini (kar je tudi sklep sodišča o delitvi nepremičnin), ki je podlaga za glavni vpis (vknjižba lastninske pravice), mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (prvi odstavek 31. člena ZZK-1). Identifikacijski znak zemljiške parcele je identifikacijska oznaka, kot je vpisana v zemljiškem katastru (4. točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1). Identifikacijska oznaka parcele je oznaka parcele v povezavi s šifro katastrske občine (parcelna številka – prvi odstavek 18. člena ZEN).

9. Nasprotna udeleženca glede na doslej obrazloženo utemeljeno grajata odločitev prvega sodišča, da I.B pridobi solastninski delež do 3001/10000 na parc. št. 154/34, 154/35, 154/38, 154/3 in 882/8. I. B. ni solastnik teh nepremičnin, zato ni podlage, da bi to postal v postopku njihove delitve na podlagi izpodbijanega sklepa.

10. Pomožni objekt (parc. št. 154/33) je solastnina predlagateljev in nasprotnih udeležencev in sicer I. B. do 2/6, njegovih staršev do 2/6 in nasprotnih udeležencev do 2/6. Dedni dogovor ni urejal lastništva tega objekta, ampak le način njegove uporabe (5. točka dednega dogovora). Shramba v pritličju (000) v izmeri 14,76 m2 zato ni izključna last nasprotnih udeležencev. Ob tem, da bi ta shramba pripadla nasprotnima udeležencema, bi bila delitev preostalega dela (preostalo pritličje v izmeri 29,50 m2 predlagateljem, podstrešje pa vsem trem stranem, vsaki do 1/3) v skladu s solastninskimi deleži vseh udeležencev.

11. Predlagatelji so trdili, da je sporni hodnik v visokem pritličju samo njihova last, vendar pa tega niso izkazali (v tem pogledu je pravno nepomembna trditev predlagateljev o njihovi izključni uporabi tega hodnika v preteklih letih). Glede delitve garažnega objekta je pravno neupoštevna trditev nasprotnih udeležencev, da je možno srednjo garažo fizično razdeliti z določenimi posegi, ki sta jih pripravljena sama financirati. Solastna stvar se deli v stanju, v kakršnem se nahaja. Za takšno delitev garaže, kot jo predlagata nasprotna udeleženca, bi moralo obstajati soglasje vseh solastnikov, ki ga v tem primeru ni. Velikost solastninskih deležev ni odločilna. Pomembnejši kriterij delitve je upravičen interes, ki ga izkaže posamezni solastnik (drugi odstavek 70. člena SPZ). Glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča v zvezi z izkazovanjem upravičenega interesa pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti zaključka prvega sodišča (določila dednega dogovora sicer niso odločilna za vprašanje delitve garažnega objekta v naravi), da sta predlagatelja A. B. In M. B. izkazala „močnejši“ interes, da v naravi pridobita v last srednjo in južno garažo. 12. Glede na materialnopravno napačno izhodišče prvega sodišča o delitvi posameznih nepremičnin in s tem povezano nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistvene kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo sklep prvega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo odločanje (354. in 355. člen ZPP). Glede na dosedanjo obrazložitev posebni napotki prvemu sodišču niso potrebni.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).