Jedro

Okoliščina, ki jo tožnik zatrjuje v pritožbi, da je bil zgolj prevoznik (spornega uvoženega sladkorja), ki je bil dolžan ravnati po navodilih naročnika prevoza in špediterja, za odločitev v zadevi ni relevantna, saj je bil na podlagi 1. odstavka 389. člena CZ/76 tožniku carinski dolg naložen v plačilo kot storilcu prekrška iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ/76 (in prav storilec prekrška je glede na določbo 2. odstavka 389. člena CZ/76 prvi zavezanec za plačilo, nepošteni posestnik blaga pa subsidiarni), ta okoliščina kot relevantna pa izhaja, kot navaja že prvostopna odločba, iz pravnomočne odločbe o prekršku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo, opr. št. U ... z dne 24. 4. 2003 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper v uvodu navedeno odločbo tožene stranke. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. I Up ... z dne 16. 12. 2004 ugodilo, sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A., št. ... z dne 14. 1. 1998, s katero je le-ta tožeči stranki v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, naložila v plačilo za uvoženo blago 22.138 kg kristalnega sladkorja v valutni vrednosti 20.947,50 DEM oziroma 1.662.545,00 SIT uvozne dajatve v skupnem znesku 1.078.944,00 SIT.

Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni carinski organ tožniku v postopku, uvedenem na podlagi pravnomočne odločbe Carinarnice A., št. ... z dne 13. 9. 1995, s katero sta bila tožnik in njegova odgovorna oseba spoznana za odgovorna za prekršek iz 11. točke 1. odstavka 370. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 s spremembami in dopolnitvami, dalje: CZ/76), ker uvoženega sladkorja, ki je bil predmet tranzitnega postopka, nista predala namembni carinski izpostavi, utemeljeno naložil v plačilo uvozne dajatve, vendar se je pri tem nepravilno oprl na določbe CZ/76, moral pa bi uporabiti novi Carinski zakon (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, dalje: CZ/95), saj je bil carinski postopek začet z dopisom tožniku o uvedbi postopka obračuna carinskega dolga z dne 16. 12. 1997, ko je bil že v uporabi navedeni novi CZ/95. Pravno podlago za naložitev carinskega dolga tako predstavlja določba 154. člena CZ/95, saj gre za dolg, ki je nastal zaradi nezakonitega ravnanja z blagom, in sicer neupravičene odstranitve blaga izpod carinskega nadzora v smislu 145. člena CZ/95, ki kot carinske dolžnike šteje tudi osebe, ki so odstranile blago izpod carinskega nadzora ali so pri tem sodelovale, ravno tožnik pa šteje med take osebe.

Tožena stranka dalje navaja, da je, ker je prvostopni carinski organ vsebinsko pravilno odločil, njegovo odločbo spremenila le v toliko, da je navedla pravilno materialno podlago za sicer pravilni obračun carinskih dajatev, saj je namreč tako po starem CZ/76, ki ga je uporabil prvostopni carinski organ, kot po novem CZ/95, za obračun treba uporabiti predpise, veljavne v času nastanka carinskega dolga, to pa je 2. 6. 1994, kar ni sporno. Tožena stranka kot neutemeljen zavrne pritožbeni ugovor, da bi kot carinskemu dolžniku carinski dolg moral biti naložen špediciji A., ter navaja, da bi špedicija štela za carinskega dolžnika, če bi carinski dolg nastal zaradi neizpolnitve katere od dolžnosti iz 146. člena CZ/95, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, ker je carinski dolg nastal zaradi odstranitve blaga, zavezanega plačilu carine, izpod carinskega nadzora. V takem primeru je po določbi 145. člena CZ/95 carinski dolžnik oseba, ki je blago odstranila izpod carinskega nadzora ali pri tem sodelovala, tožnik pa je bil s pravnomočno odločbo o carinskem prekršku spoznan za odgovornega odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, torej je pravilno določen kot carinski dolžnik. Po mnenju tožene stranke je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da je bil zgolj prevoznik uvoženega blaga ter da je moral ravnati po navodilih, kajti za odgovornega za prekršek odstranitve blaga izpod carinskega nadzora je s pravnomočno odločbo o prekršku bil spoznan, torej je po njenem mnenju vedel, da ravna nepravilno, ko razvaža blago pod carinskim nadzorom.

Tudi pritožbeni ugovor, da naj bi carinarnica soglašala z naknadnim potrjevanjem carinskih dokumentov, tožena stranka zavrne in navaja, da mora carinski organ o vsaki poenostavitvi postopka, ki jo dovoli, izdati odločbo, taka odločba pa v obravnavanem primeru ni bila izdana.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razlogov ničnosti. Navaja, da je tožena stranka ob tem, ko je spremenila pravno podlago, prezrla, da je odločala v zadevi Carinarnica A. kot krajevno nepristojni organ, čeprav bi kot krajevno pristojna morala odločati Carinarnica B., kajti blago je bilo v B. odstranjeno izpod carinskega nadzora. Tožena stranka bi se bila pri tem dolžna ravnati po svoji praksi, saj Ustava RS v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred državnimi organi. Ustavno zagotovilo enakega varstva pravic pa strankam jamči tudi kontradiktoren postopek, v katerem jim mora biti zagotovljena pravica sodelovanja in izjavljanja pred odločitvijo v zadevi ter izdana v skladu s pravili postopka obrazložena odločba. Pri tem se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča RS št. U 622/99, U 623/99 in druge, v katerih je Upravno sodišče RS odpravilo odločbe Carinske uprave in zavzelo pravno mnenje, da je Carinska uprava storila bistveno kršitev postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, ker stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Tožnik zatrjuje, da okoliščin v smislu prvega odstavka 151.c člena CZ/95 ni povzročil. Ker so končni kupci blaga znani, meni, da so po 171. členu CZ/95 oni odgovorni za carinski dolg. Po mnenju tožnika tožena stranka nima prav, ko zatrjuje, da sta 202. člen CZ/76 in 145. člen CZ/95 kompatibilna, kajti po 145. členu CZ/95 je obvezen ugotovitveni postopek, tega pa tožena stranka ni izvedla in je kršila temeljno načelo zaslišanja stranke. Obrazložitev izpodbijane odločbe, ki navaja, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, je v nasprotju z izrekom, ki navaja, da blago ni bilo predano namembni carinarnici. Navaja se zgolj pravni naslov iz 1. odstavka 145. člena CZ/95, čeprav gre za nepristno solidarno odgovornost, saj je vsaka alinea 3. odstavka 145. člena samostojen pravni naslov. Razlogi odločbe so torej tudi med seboj nasprotni, odločba pa v bistvenih delih sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker pa konkretnega dejanskega stanja odločba sploh ne navaja, tožnik odločbe ne more učinkovito izpodbijati, kar pomeni, da mu je kršena ustavna pravica do pravnega sredstva. Izpodbijana odločba tudi ne pojasni, zaradi katerih dejanj ali opustitev šteje tožnik za carinskega dolžnika v smislu 1. odstavka 145. člena CZ/95. Tožnik sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, izpodbijano odločbo pa kot nezakonito odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo št. ... z dne 20. 12. 2001, svoj izostanek na glavni obravnavi pa je pisno opravičilo. Tožeča stranka na naroku v zvezi z zadevo pove, da vztraja pri tožbi in predlaganih listinskih dokazih.

Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in razlogih, ki so navedeni v izpodbijani odločbi. Pooblaščenec tožeče stranke drugih dokazov ni predlagal. V dokaznem postopku je senat vpogledal upravne spise ter dokumente sodnega spisa.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov kot nesporno izhaja, da je bila tranzitna carinska deklaracija št. ... vložena dne 2. 6. 1994 na CI C. ter da je bil tožnik s pravnomočno odločbo v prekrškovnem postopku Carinarnice A. št. ... z dne 13. 9. 1995 pravnomočno obsojen zaradi storitve carinskega prekrška iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ/76, ker namembni carinarnici ni predal v tranzitni carinski listini navedenega blaga. Ker se carinski postopek začne z vložitvijo carinske deklaracije, ta pa je bila v obravnavanem primeru vložena dne 2. 6. 1994, je glede na prehodno določbo 1. odstavka 182. člena CZ/95 v obravnavanem primeru treba uporabiti določbe CZ/76, saj se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 1. 1996 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Ker je bil v obravnavanem primeru postopek uveden z vložitvijo enotne carinske listine 2. 6. 1994, ni dvoma o tem, da je organ prve stopnje v postopku za plačilo carine in drugih uvoznih davščin ravnal pravilno, ko je pri določitvi carinskih obveznosti uporabil določbe CZ/76. Tako stališče glede uporabe prehodne določbe 182. člena CZ/95 izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 1095/2000 z dne 13. 12. 2001. Po 1. odstavku 389. člena CZ/76 (na to določbo se prvostopni carinski organ izrecno sklicuje) carinarnica, če je storjen prekršek iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ/76, po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, pri čemer je po določbi 2. odstavka 389. člena CZ/76 prvi zavezanec za carinski dolg prav storilec prekrška. Prvostopni carinski organ je, kot izhaja iz upravnih spisov, z dopisom z dne 16. 12. 1997 pozval tožnika, naj v določenem roku dostavi dokazilo, da je blago po tranzitni carinski listini št. ... z dne 2. 6. 1994 ocarinil, saj mu bodo v nasprotnem obračunali carinski dolg po uradni dolžnosti. Tožnik je na ta poziv odgovoril z dopisom dne 30. 12. 1997, v katerem je navedel, da je on nastopal le kot voznik in je dobil vsa navodila od špediterja ter je po njegovih navodilih opravil prevoz, zato mu nadaljnja usoda blaga ni znana in se ne čuti odgovornega za plačilo carine. Carinski organ prve stopnje je v svoji odločbi presodil tožnikov odgovor in mu pojasnil, da mora po takrat veljavni določbi 202. člena CZ/76 prevoznik blago, ki je poslano prevzemni carinarnici, prijaviti in na zahtevo carinarnice predati v dobrem stanju v določenem roku, kar pomeni, da je voznik s podpisom tranzitne carinske listine sprejel obvezo predaje blaga namembni Carinski izpostavi D., česar pa očitno ni storil, kar izhaja iz pravnomočne odločbe o prekršku. Glede na tako izpeljan postopek na prvi stopnji, tožniku po presoji sodišča niso bile kršene pravice, da v upravnem postopku brani svoje koristi, saj je imel možnost sodelovati v tem postopku, zato tudi tožbena trditev, da je bil bistveno kršen postopek, ni utemeljena. Tudi drugih zatrjevanih kršitev postopka sodišče ni ugotovilo. V carinskem postopku je lahko odločeno brez zaslišanja stranke in v skrajšanem postopku na podlagi uradnih podatkov, s katerimi je carinski organ razpolagal in za katere tožnik niti ne zatrjuje, da niso pravilni. Niso utemeljeni niti ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi (zoper prvostopno odločbo carinskega organa, ki ji sodišče v celoti pritrjuje). Pritožbene ugovore je sicer tožena stranka, ki je svojo odločitev utemeljila na nepravilni pravni podlagi, po presoji sodišča utemeljeno zavrnila, vendar z nepravilnimi razlogi. Namreč tožnikova trditev, da je carinarnica soglašala s postopkom, kot je pri uvozu spornega sladkorja tekel, je protispisna, kajti iz pravnomočne odločbe carinarnice v prekrškovnem postopku, ki je v spisu in se nanjo opira tudi prvostopna carinska odločba, izhaja, da je bil tožnik spoznan za odgovornega za carinski prekršek, česar tožnik tudi ne ugovarja. Dalje, okoliščina, ki jo tožnik v pritožbi zatrjuje, da je bil zgolj prevoznik (spornega uvoženega sladkorja), ki je bil dolžan ravnati po navodilih naročnika prevoza in špediterja, za odločitev v zadevi ni relevantna, saj je bil na podlagi 1. odstavka 389. člena CZ/76 tožniku carinski dolg naložen v plačilo kot storilcu prekrška iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ/76 (in prav storilec prekrška je glede na določbo 2. odstavka 389. člena CZ/76 prvi zavezanec za plačilo, nepošteni posestnik blaga pa subsidiarni), ta okoliščina kot relevantna pa izhaja, kot navaja že prvostopna odločba, iz pravnomočne odločbe o prekršku. Iz enakih razlogov pa tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom, da je špediter, vpisan v rubriko 50 ECL, glavni zavezanec za carinski dolg, ter da se je tako izrekla tudi sodna praksa. Kadar je pravni temelj za carinjenje določba 389. člena CZ/76, kot je to v obravnavani zadevi, je po tej določbi namreč storilec prekrška, ki je pravnomočno spoznan za odgovornega za storitev prekrška, prvi carinski zavezanec za plačilo carinskih dajatev (izrecno tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. U 950/93 z dne 19. 7. 1995). Tudi 24. člen CZ/76 določa, da je poleg osebe, na katero se glasi prevozna listina, in osebe, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tam odnaša, carinski zavezanec tudi vsak drug, ki ga določa zakon (v obravnavanem primeru je to na podlagi 2. odstavka 389. člena CZ/76 tožnik). Tožena stranka je sicer zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo carinskega organa, vendar pa je svojo presojo oprla na napačen predpis, in sicer CZ/95, ker je poziv, ki ga je tožniku poslal prvostopni carinski organ (dne 16. 12. 1997), naj izkaže, da je carinski dolg za uvoženi sporni sladkor poravnan, štela za začetek postopka, kar pa je nepravilno, saj se carinski postopek uvede z vložitvijo carinske deklaracije, v obravnavanem primeru torej dne 2. 6. 1994, ko je bila vložena tranzitna carinska listina. Glede na to, da je tožena stranka presojala odločitev prvostopnega organa skozi določbe novega CZ/95, ki pa naknadni obračun carinskega dolga ureja drugače kot CZ/76, je očitek tožbe, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva, saj konkretnega dejanskega stanja sploh ne navaja in je zato tožnik ne more učinkovito izpodbijati, utemeljen, vendar pa, glede na že obrazloženo, zaradi pravilno izvedenega postopka pred carinskim organom prve stopnje, na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati. Razlogov za ničnost sodišče ni našlo.

Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).