Jedro

Pri določanju deležev na skupnem premoženju je običajno izhodišče odločanja, koliko je kdo izmed zakoncev v denarju (z dohodki) prispeval k skupnemu premoženju. To razmerje sodišče vrednotno oceni, pri tem si pomaga z objektivnimi opornimi podatki o plačah. Tako dobljen odstotek je treba nato korigirati še z ostalimi okoliščinami.

Morebitna kasnejša odsvojitev ne more za nazaj vplivati na ugotovitev, ali je neka stvar, o kateri je tekla pravda, bila skupno premoženje ali ne in tudi ne na to, kakšni so bili deleži pravdnih strank na njem (ti deleži se namreč določajo po stanju ob zaključku življenjske skupnosti).

Procesne kršitve mora stranka uveljavljati konkretizirano. To pomeni, da mora povsem določno opredeliti procesno dejstvo, na katerega opira očitek procesne kršitve.

Izrek

I. Pritožba tožnice se zavrne in se sodba v zanjo neugodnem delu, ki ga izpodbija, potrdi.

II. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: „I. Po tožbenem zahtevku tožeče stranke:

1. Ugotovi se, da sta pravdni stranki M. B., in Z. B., v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in skupnimi sredstvi pridobila nepremičnino s parc. št. 1540/3 k.o. X, in je na njem delež tožnice Z. B. 40/100, delež toženca M. B. pa 60/100. 2. Pri nepremični s parc. št. 1540/3 k.o. X se odredi vknjižba lastninske pravice na ime tožnice Z. B. v idealnem deležu do 40/100. 3. Prva točka podrejenega tožbenega zahtevka tožeče stranke za izstavitev zemljiškoknjižne listine se zavrne.

II. Po nasprotnem zahtevku tožene stranke:

1. Ugotovi se, da sta pravdni stranki M. B., in Z. B. v času trajanja zakonske zveze pridobila tudi nepremičnino, parc. št. 206/3 k.o. X, travnik v izmeri 718 m2, in stanovanje št. 1 v prvem nadstropju stanovanjskega bloka, ki stoji na parc. št. 2820/2 k.o. X, v velikosti 38,27 m2, na katerem premoženju ima M. B. lastninsko pravico do 60/100 in Z. B. do 40/100. 2. V presežku se nasprotni tožbeni zahtevek glede deležev na skupnem premoženju zavrne.“

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi se bivša zakonca pravdata glede višine deležev na skupnem premoženju. Tožnica se zavzema za zakonsko domnevo, po kateri sta vsak do ½ udeležena na skupnem premoženju, toženec pa zagovarja, da je njegov delež na skupnem premoženju 2/3, tožnice pa zgolj 1/3. Delna sodba sodišča prve stopnje je že četrta odločitev o skupnem premoženju. Prejšnjič je bila odločitev razveljavljena, ker je nasprotovala načelu enotnosti skupnega premoženja.

2. Tokrat je sodišče odločilo, da vse tri nepremičnine spadajo v skupno premoženje in da je delež toženca na tem premoženju 53/100, tožnice pa 47/100. Drugačne zahtevke obeh pravdnih strank je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je odločitev o njih pridržana za končno sodbo.

3. Proti sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožnica se v svoji pritožbi sklicuje na pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bosta deleža pravdnih strank znašala 50/100. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Toženec se v svoji pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge, sodišču pa predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo znašal delež tožnice 1/3, toženca pa 2/3. Podredno tudi on predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Vsaka pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala sodišču, naj njegove pritožbe ne upošteva, saj gre praktično za prepis pritožbe na sodbo z dne 10. 1. 2012. 6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

O pritožbi tožnice: O vprašanju, katera darila so bila dana obema, katera pa zgolj enemu zakoncu:

7. Po ustaljeni sodni praksi se domneva, da je bilo darilo sorodnikov prispevek, ki je namenjen obema zakoncema po enakih deležih. „Če pa zakonec dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le njemu, potem je to njegovo posebno premoženje“ (1). Toženka v svoji pritožbi namiguje na to, da je sodišče darila s strani toženčeve družine na eni in s strani tožničine matere na drugi strani, obravnavalo neenako. To je res. Vendar je imelo za takšno obravnavanje utemeljene pravne in dejanske razloge. Tožnica namreč niti ni trdila, da so bili s strani njene matere dana denarna sredstva in hrana namenjeni le njej. Prav nasprotno, v pripravljalni vlogi 2. 10. 2007 (list. št. 27) je navedla, da je mati obema izročila znesek v DEM. Ob takšni trditveni podlagi ji sodišče več kot ji je vštelo v njeno posebno premoženje, ni moglo všteti.

8. Nasprotno pa je tožnik glede podarjene parcele trdil in dokazal, da je bilo darilo izrecno dano le njemu.

O vrednosti podarjene parcele:

9. Zoper ravnanje sodišča, da podarjeno parcelo v T. šteje kot posebno premoženje toženca ter da znaša njena vrednost 12.679,47 EUR, se pritožujeta obe stranki. Pritožba tožene stranke je sama s seboj v nasprotju. Zavzema se namreč za nekaj, kar ji je sodišče prve stopnje priznalo.

10. Pritožba tožeče stranke, ki se zavzema za to, da bi se parcelo ovrednotilo kot kmetijsko zemljišče, pa je neutemeljena. Ko je bila parcela podarjena tožencu, je na njej že stala zgradba. Funkcija te parcele je torej po dejanski plati bila, da na njej stoji zgradba. Po dejanski plati je torej šlo za zazidano stavbno zemljišče in temu dejstvu je bilo treba prilagoditi le še pravni status. Ker so bili, kot se je kasneje izkazalo, za takšno pravno prilagoditev podani vsi pogoji, je bila realna vrednost podarjenega takšna, kot jo je izračunal izvedenec. Gre namreč za dejansko vprašanje o vrednosti posebnega premoženja in tisto, kar je treba tu upoštevati, je dejanska vrednost, ne pa vrednost, ki je izračunana po nekih za konkretni primer neustreznih tipskih izračunih.

11. Pritožnica se sklicuje na stališče sodne prakse, po katerem se v primeru, ko zakonca z delom (gradnjo) tako predrugačita posebno premoženje enega zakonca, da se spremeni bistvo njene substance, tako spremenjeno stvar šteje za skupno premoženje. Pritožbeno sodišče ji odgovarja, da to stališče sploh ni sporno in je bilo tudi upoštevano v izpodbijani sodbi. Vendar pa je bilo ob tem upoštevano tudi prav tako ustaljeno stališče sodnega prava, da je treba posebno premoženje, ki se je prelilo v skupno premoženje, upoštevati pri določitvi deležev (2).

Problem starodobnika (Mercedesa):

12. To, da je starodobni Mercedes toženčevo posebno premoženje, ni sporno in je na deseti strani izpodbijane sodbe tudi ugotovljeno. Pritožbena trditev, da je toženec v času zakonske zveze v ta avto vlagal večje vsote (pritožnica navede znesek 10.000,00 DEM), ni takšna, da bi odločilno vplivala na končno oceno o deležih strank na skupnem premoženju. Res je sicer, da je treba upoštevati tudi porabo denarnih sredstev posameznega zakonca za zadovoljevanje lastnih potreb. A če naj se pravda ne sprevrže v nepregledno, kaotično in kmalu tudi nerešljivo pravdo, potem mora veljati, da naj se upoštevajo le večji odlivi premoženja in sicer takšni, ki izrazito odstopajo od običajnega trošenja.

13. Znesek 10.000,00 DEM naj bi po pritožničini trditvi toženec vlagal v avto v celotnem času zakonske zveze. Če se ta znesek razporedi na sedemnajst let, to pomeni, da ta denarni odliv toženca ne dosega niti 300,00 današnjih EUR na leto. To pa nikakor ni več strošek, ki bi presegal stroške za običajne posameznikove konjičke (na primer smučanje, letno karto za telovadno vadbo, letno karto za tenis) ali za druge priboljške (na primer letni strošek, ki ga ženske povprečno namenijo za kozmetiko in boljšo toaleto, denar, ki ga ljubitelj buteljčnega vina nameni za nakup v enem letu itd.).

14. Iz navedenih razlogov tožnica z opisano pritožbeno navedbo, ki v smeri procesne kršitve tudi ni zadosti konkretizirana, ne more spremeniti razmerja deležev pravdnih strank na skupnem premoženju.

O dejanskih ugotovitvah glede toženčevega posebnega premoženja v denarju:

15. Tožnica v pritožbi trdi, da toženec pred sklenitvijo zakonske zveze zanesljivo ni imel privarčevanih 15.000,00 DEM. Če bi jih namreč imel, potem bi tedaj kupila montažno Marles hišo. 16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na deveti in deseti strani sodbe navedlo dovoljšnje dokazne argumente, da je imel toženec privarčevana sredstva v približni višini 15.000,00 DEM. Povsem natančno tega količinskega dejstva sicer ni mogoče ugotoviti, saj je toženec denarna sredstva dajal znancu V. (ki jih je potem plemenitil) v več obrokih; največjega pred sklenitvijo zakonske zveze in potem po manjših zneskih še kasneje, pri čemer del teh obrokov spada tudi že v čas, ko sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo. Koliko obrokov in v kolikšnih zneskih je dal toženec V. po sklenitvi zakonske zveze, povsem natančno ni bilo mogoče ugotoviti, ker se tega nihče ne spomni, pisne evidence pa ni. A to, da je to posebno premoženje obstajalo, sploh ni sporno. Sporna je le višina teh sredstev. Ta je bila ocenjena z zadostno zanesljivostjo, še posebej zato, ker povsem natančna ugotovitev višine teh denarnih sredstev ni odločilnega pomena za končno vrednotno oceno deležev pravdnih strank na skupnem premoženju.

O pritožničinih navedbah glede višine plač pravdnih strank ter delovnega prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja:

17. Tožnica trdi, da je po službi delala na njivi in tako v vseh teh letih pridelala praktično vso hrano. To naj bi toženec zahteval od nje ravno z namenom, da bi se izenačila glede prispevka k skupnemu premoženju. Poleg tega je skrbela za majhna otroka, za hrano, pomagala pri gradnji, kuhala delavcem … Želi izvedeti, kolikšen bi bil njen delež, če ne bi bila zaposlena in bi ves čas delala na kmetiji, skrbela za gospodinjstvo in otroka. Ker je to pogost primer, mora biti odstotek iz sodne prakse poznan, zaključuje pritožnica.

18. Pritožbeno sodišče ji odgovarja, da je tožnikova višja plača dejstvo, ki izhaja iz listin. Glede nedenarnih prispevkov pa je sodišče prve stopnje v 11., 13. in 14. točki izpodbijane sodbe korektno navedlo, kakšne vrste so bili nedenarni prispevki ter nato prepričljivo ugotovilo, da sta obe stranki, vsaka po svojih najboljših zmožnostih enakovredno prispevali k skupnosti.

19. S pritožničinim hipotetičnim spraševanjem o tem, kakšen bi bil njen delež, če ne bi bila zaposlena in bi ves čas delala na kmetiji, skrbela za gospodinjstvo in otroka ta ne omaje prepričljivosti razlogov v 11., 13. in 14. točki izpodbijane sodbe. Na vprašanje pa ravno zaradi njegove hipotetičnosti ni mogoče dati odgovora.

O pomenu zemljiškoknjižnega stanja:

20. Skupno premoženje nastane originarno. Vse dokler ni razdeljeno z ustreznim sporazumom (58. člen ZZZDR (3)), je to še vedno skupno premoženje – ne glede na to, kakšen je zunanji zemljiškoknjižni videz. Dejstvo, da sta se pravdni stranki vpisali v zemljiško knjigo kot solastnika, še ne ustreza pojmu sporazuma po drugem odstavku 58. člena ZZZDR. Deleži, po katerih sta bila vknjižena v zemljiški knjigi, so zato v pravdi, kjer se ugotavljajo deleži zakoncev na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR) irelevantni.

O problemu, da je bil med pravdo odsvojen enočetrtinski solastninski delež:

21. Sodišče prve stopnje je štelo, da je to dejstvo zaradi učinka pravila iz 190. člena ZPP (4) nepomembno.

22. S takšnim stališčem se ni mogoče brezpogojno strinjati, vendar pa je v konkretni zadevi vseeno uporabljeno pravilno. Glede na konkretno odločitev sodišča namreč takšno stališče v tem pritožbenem postopku ni problematično. Izrek delne sodbe se nanaša na nepremičnine: parc. št. 1540/3 k.o. X, nepremičnino parc. št. 206/3 k.o. X in na stanovanje v bloku, ki stoji na parc. št. 2820/2 k.o. X. Prva nepremičnina ni problematična, saj nobena tretja oseba na njej med pravdo ni pridobila solastninskega deleža. Tako se je treba izreči le glede drugih dveh nepremičnin. Pritožbeno sodišče soglaša, da morebitna kasnejša odsvojitev ne more za nazaj vplivati na ugotovitev, ali je neka stvar, o kateri je tekla pravda, bila skupno premoženje ali ne in tudi ne na to, kakšni so bili deleži pravdnih strank na njem (ti deleži se namreč določajo po stanju ob zaključku življenjske skupnosti).

23. Sodišče se je glede na konkretne okoliščine zato pravilno sklicevalo na 190. člen ZPP. Ali in v kolikšni primeri bosta pravdni stranki z učinkom pravila iz 190. člena ZPP (5) tudi varovani, pa je odvisno od dejanskih okoliščin, ki pritožbenemu sodišču niso znane ter tudi presegajo relevantni okvir te pravde.

Glede tožničinih „ostalih pripomb“ v pritožbi:

24. Tožnica trdi, da je bila obravnavana pristransko, da sodišče ni hotelo zaslišati njenih prič (niti njene mame ne), tožencu pa je odobrilo praktično vse.

25. Pritožbeni očitek smiselno predstavlja očitek procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na obstoj te kršitve pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). To pa pomeni, da mora stranka to kršitev konkretizirati do te mere, da pritožbeno sodišče stori nato le še dvoje. Prvič, preveri, ali je konkretizirana trditev o nekem procesnem dejstvu (na primer o ignoriranju dokaznega predloga – pri čemer mora tega pritožnik določno opredeliti: navesti mora konkretni dokazni predlog in hkrati pojasniti, v kateri vlogi ga je podal) resnična in drugič, ali to procesno dejstvo ustreza zakonskemu pojmu bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožničin očitek tega standarda ne dosega. To velja tudi glede dokaznega predloga z zaslišanjem njene (zdaj že pokojne) mame. Poleg tega je sodišče upoštevalo njeno pisno izjavo. Ne glede na nezadostno konkretiziranost tega pritožbenega razloga pa velja tudi to, da pritožnica ni zadostila niti zahtevi 286.b člena ZPP, saj ni navedla, da teh kršitev ni mogla brez svoje krivde navesti že ob koncu dokaznega postopka.

26. Ostale pritožbene navedbe pa nasprotujejo načelu enotnosti skupnega premoženja, v skladu s katerim ni pomembno, koliko je kateri zakonec prispeval k ustvaritvi konkretne stvari, ki sodi v skupno premoženje, marveč je odločilno, koliko je prispeval v skupnost za časa celotnega trajanja življenjske skupnosti – ne glede na to, kdaj so bile pridobljene posamezne stvari.

27. Ker pritožba tožnice ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo v delu, ki je izpodbijana z njene strani, potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.

O neutemeljenem delu toženčeve pritožbe:

28. Pritožbena trditev, da sodba ne upošteva ključne priče – A. B., ni točna. Izpodbijana sodba ima razloge o zaslišanju te priče na štirinajsti in petnajsti strani sodbe. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da na tretji strani pritožbe toženec očitno govori mimo sodbe. Gre za prepis pritožbe iz prejšnjega postopka. Napada nekaj, česar v sodbi ni.

29. Pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo prič z njegove strani, ni konkretizirano (o konkretiziranosti procesnega očitka glej razloge v zvezi z odgovorom pritožbe na podobne procesne očitke s strani tožnice v 25. točki te sodbe).

30. Procesni očitek zoper izvedbo dokaza s pisno izjavo A. I. ni upošteven, ker toženec na problem tega dokaza ni opozoril že vsaj ob zaključku dokazovanja, čeprav mu 286.b člen ZPP to izrecno nalaga.

31. Tudi pritožbena trditev, da sodišče ovrednoti in upošteva samo prispevek tožnice in njenih sorodnikov preprosto ni točna.

32. Pritožnik na več mestih govori o dejstvu, da naj bi mu njegov oče izročil milijon tolarjev, ki jih je vložil v dokončanje hiše in sicer tedaj, ko naj bi se tožnica že navezala na drugega moškega.

33. O tem dejstvu sodba v resnici ne govori. To pa je tudi pravilno, kajti glede na trditveno podlago v nasprotni tožbi to dejstvo ni pravno relevantno. Nanaša se namreč na čas po razpadu zakonske skupnosti (glej točko I nasprotne tožbe) in zato na višino deležev na skupnem premoženju nima vpliva.

34. Pritožnikova trditev, da bi bilo treba njegovo posebno denarno premoženje v višini 15.000,00 DEM valorizirati, ni točna zato, ker sodišče ne dela matematičnega izračuna, marveč to dejstvo, takšno kot je (torej, da je pritožnik leta 1985 v zakonsko zvezo prinesel takšna denarna sredstva) nazadnje vrednotno oceni v luči vseh pravno relevantnih okoliščin.

35. Pritožbene navedbe, da je študiral ponoči, ko sta otroka že spala, po presoji pritožbenega sodišča ne izpodbijajo pravilne ocene, da je čas študija zmanjšal njegov razpoložljiv čas, kar je sorazmerno moralo obremeniti tožnico. Nasploh pa so te pritožbene navedbe, kakor tudi nadaljnje, ki se ukvarjajo s tožničino športno aktivnostjo, pretirano dlakocepske in na svoj način govorijo mimo korektnih in uravnoteženih razlogov izpodbijane sodbe, ko ta obema strankama priznava, da sta se trudila po svojih zmožnostih.

36. Znaten del pritožbenih navedb na osmi, deveti in deseti strani toženčeve pritožbe izhaja s pravno zgrešenega stališča. V luči načela enotnosti skupnega premoženja je namreč nepomembno, kdaj konkretno je bil zakonec zaposlen in kdaj nezaposlen, kakor tudi, kdaj konkretno je imel višje in kdaj nižje dohodke. Enako nepomembno je, h kateri konkretni stvari je prispeval z delom. Pomembna je celota, to pomeni prispevki v luči celotnega trajanja skupnosti. Zaradi načela celovitosti in enovitosti skupnega premoženja je namreč nepomembno, ali so se prispevki posameznega zakonca porabili za sprotno porabo, za gradnjo hiše, za njeno ohranjanje vrednosti itd. Pravilen pristop sodišča prve stopnje se najbolj zgoščeno odrazi v 12. točki izpodbijane sodbe. Te dejanske ugotovitve sodišče druge stopnje sprejema.

37. To velja tudi glede razmerja med dohodki obeh pravdnih strank, kar je tudi predmet toženčeve pritožbe. Toženec se namreč zavzema zato, da bi sodišče ugotovilo, da so bili njegovi dohodki za 1/3 in ne za ¼ višji od tožničinih. Pri dejanski ugotovitvi, da so bili toženčevi dohodki za ¼ višji od tožničinih, gre za oceno. Toženec pač ponuja drugačno oceno (a spet ne tako zelo bistveno drugačno). Ocena sodišča prve stopnje je razumna. Natančno ugotavljanje dohodkov skozi ves čas bi nasprotovalo načelu iz 11. člena ZPP. Glede na sedemnajstletno obdobje, ko so se menjale valute, ko je bil čas nenehnega spreminjanja vrednosti denarja zaradi hiper inflacije (celo na mesečni ravni), bi bilo natančnejše ugotavljanje dohodkov ene in druge strani mogoče le s pomočjo izvedenca, ki bi natančno preračunal prav vse mesečne liste v sedemnajstletnem obdobju in te zneske nato dal na skupni imenovalec. Šele tako bi bilo mogoče natančno ugotoviti kaj v konkretnem mesecu pomeni v odstotkih izražena višja plača (6). Če se tega ne stori, so matematična razmerja porušena. Oceno sodišča prve stopnje, da so bili toženčevi dohodki za ¼ višji od tožničinih, pritožbeno sodišče sprejema. Ta ocena ni arbitrarna. Temelji namreč na preverljivih objektivnih dejstvih, ki se kot priloga nahajajo v spisu. To so: podatki ZPIZ o dohodkih pravdnih strank, podatki o dohodninskih odločbah in podatki delodajalcev. Te priloge je pritožbeno sodišče vpogledalo in na podlagi vpogleda presodilo, da je ocena sodišča prve stopnje razumna.

38. Pritožnik se sklicuje na tožničino pisno izjavo v preživninski pravdi, kjer naj bi sama tožnica izjavila, da ima toženec za 1/3 višje dohodke, ker ji je to tam pač bilo vprid. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri takšni izjavi in njeni sedajšnji tezi v pravdi ne gre za ravnanje venire contra factum proprium. Njena takšna izjava in drugačna teza v tem postopku sta povsem združljivi. Preživninska pravda je tekla po razvezi zakonske zveze in prav mogoče je, da je imel tedaj tožnik za 1/3 višje dohodke. To pa ne pomeni, da je bilo tako tudi v sedemnajstletnem obdobju zakonske zveze. Iz priloge C1 je zelo dobro razvidno, da so tožnikovi dohodki bistveno poskočili v obdobju po letu 1999, še posebej pa prav po razpadu zakonske zveze v letu 2004. O utemeljenem delu toženčeve pritožbe:

39. Povsem nazadnje je moralo pritožbeno sodišče ob dejstvih, ki so zgoščeno povzeta v 12. točki sodbe, preizkusiti še pravilnost materialnopravnega sklepa po 59. členu ZZZDR. Bistvena dejstva so naslednja: toženčevi dohodki so za približno ¼ višji od tožničinih. To pomeni, da znaša toženčev prispevek k ustvaritvi skupnega premoženja v denarju 55%, tožnice pa 45% (7); tožnica je bila poleg tega štiri leta, toženec pa le dve leti in pol brezposeln; v skupno premoženje je toženec prispeval posebno premoženje v približni višini 15.000,00 DEM po denarnem stanju sredi osemdesetih let, tožnica pa 2.000,00 DEM po denarnem stanju konec osemdesetih let; toženec je poleg tega prispeval svoje posebno premoženje, podarjeno mu parcela v vrednosti 12.679,47 EUR po današnjih cenah; nematerialni prispevki obeh strank so bili enakovredni. Oba sta skrbela tako za družino, gospodinjstvo kot za gradnjo. Tako kot je delež tožnice pri skrbi za družino in gospodinjstvo (vključno s pridelovanjem vrtnin) večji od toženčevega, je bil toženčev delež pri gradnji hiše večji od tožničinega (še posebej, ker je bil prav v tistem času toženec brezposeln).

1. Izhodišče pri določitvi deležev je, koliko je kdo od zakoncev zaslužil in s tem prispeval v sedemnajstletno skupnost. Izhodišče določanja deležev torej je, da je toženec prispeval 55% denarnih sredstev, tožnica pa 45%.

2. To izhodišče je treba v nadaljevanju korigirati z ostalimi pravno relevantnimi okoliščinami. Glede na zgoraj povzete ugotovitve je očitno, da korekcija ne more iti v škodo toženca. Tožnica je bila namreč eno leto in pol dlje brezposelna kot toženec, tožnikovo posebno premoženje, ki se je prelilo v skupno premoženje, je neprimerljivo večje kot tožničino, pri čemer skupaj gledano še zdaleč ni zanemarljivo, nematerialni prispevki obeh pa so primerljivi.

3. Očitno je torej ravno nasprotno, da je namreč treba izhodiščna deleža korigirati v toženčevo korist. Glede na sorazmerno vrednost posebnega premoženja in glede na razmeroma dolgo obdobje tožničine brezposelnosti, mora biti po presoji pritožbenega sodišča ta korekcija takšna, da zaokrožena deleža pravdnih strank na skupnem premoženju znašata 60% za toženca in 40% za tožnico.

4. Toženčevi pritožbi je zato pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo tako, da je na prej opisan način spremenilo deleže pravdnih strank na skupnem premoženju. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo, saj niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

5. Odločitev o pritožbenih stroških je tako kot odločitev o prvostopenjskih stroških iz istega razloga pridržana za končno odločbo.

(1) Glej: Jasna Hudej in Iztok Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 11 – 12/2010, stran 780, 781 in tam citirana sodna praksa.

(2) Glej Iztok Ščernjavič in Jasna Hudej, navedeno delo, stran 764 in tam navedena sodna praksa.

(3) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004 – Uradno prečiščeno besedilo UPB-1).

(4) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(5) Glej Galič V: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba in Uradni list 2006, druga knjiga, stran 231, 232. (6) Primer za ilustracijo: če je v nekem obdobju stranka A zaslužila 10.000 EUR, stranka B pa 12.500 EUR, torej 25 odstotkov več; v drugem obdobju pa je stranka B zaslužila 1.000 EUR, stranka A pa 1.250 EUR, tokrat torej ona 25 odstotkov več, to ne pomeni da sta k skupnemu premoženju oba prispevala enako. Na dlani je, da je stranka B prispevala več. Niso torej pomembna zgolj odstotkovna razmerja, ki bi jih sodišče za posamezna leta preprosto seštevalo (npr. na podlagi dohodninskih odločb), marveč so pomembna tudi absolutna nominalna razmerja.

(7) Račun je naslednji: Če je tožnica zaslužila 100 enot, jih je toženec 125. Skupni finančni prispevek k skupnemu premoženju je torej 225 enot. 125 toženčevih enot predstavlja približno 55%, tožničinih 100 enot pa 45% od skupnega zneska 225 enot.