Jedro

Po določbah 87. člena ZDavP-2 se izvršba do odločitve o pritožbi odloži samo, če davčni organ oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ po izrecni zakonski določbi odloži uradoma, kar pomeni, da oceno opravi v vsakem primeru, odločbo oziroma sklep pa izda samo, če oceni, da je zavezanec lahko s pritožbo uspešen. Stranka po navedeni zakonski ureditvi nima ne pravice ne pravnega interesa za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva posebno odločitev o tem predlogu. Zato je prvostopenjski organ vlogo tožeče stranke kot zahtevo za takšno odločitev utemeljeno zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožeče stranke za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper odločbo istega davčnega urada št. DT 0610-1504/10-29-0803-53 z dne 27. 12. 2010. Iz razlogov sklepa sledi, da je prvostopni davčni organ tožeči stranki v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora izdal odločbo, zoper katero je tožeča stranka vložila pritožbo. Obenem je vložila predlog za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi. Odločba o odložitvi davčne izvršbe se na podlagi 87. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, v nadaljevanju: ZDavP-2) lahko izda le po uradni dolžnosti, če prvostopni organ presodi, da ima zavezanec v pritožbenem postopku možnost, da bo s pritožbo zoper odmerno odločbo uspel. In ker se postopek odločanja o odlogu davčne izvršbe ne more začeti na zahtevo stranke, temveč le po uradni dolžnosti, se zahteva tožnice, ki ne more biti stranka v postopku, v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih pritrjuje stališču prve stopnje, po katerem ZDavP-2 omogoča odlog izvršbe na podlagi določbe drugega odstavka 87. člena le po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa še pojasni, da davčni organ odloži izvršbo v vseh tistih primerih, ko oceni, da ima pritožnik možnost, da bo s pritožbo uspešen. V konkretnem primeru takšne možnosti ni ugotovil, zato izvršba ni bila odložena. Pri tem ni kršil pravil postopka in Ustave, kot mu to očita tožeča stranka. Presoja vsake vložene pritožbe v smislu odloga izvršbe mu je izrecno naložena z zakonom. Gre za dejanja, ki so davčnemu organu naložena po uradni dolžnosti. Pri tem gre zgolj za oceno pritožbenih navedb v povezavi z izdano odmerno odločbo, ki je namenjena samo odločitvi o odlogu izvršbe, nikakor pa se v tem postopku ne presoja pravilnost in zakonitost odmernega postopka in izdane odmerne odločbe. To je predmet pritožbenega postopka, ki ga vodi in v katerem odloča organ druge stopnje.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Meni, da je odločitev napačna in da predstavlja kršitev Ustave in davčne zakonodaje. Tega, ali bo pritožba uspela, ne more presojati organ prve stopnje. O pritožbi odloča drugostopni organ, konkretno Ministrstvo za finance. Takšna razlaga zakona, kot jo zastopa tožena stranka, je v nasprotju s pravico stranke do pravnega sredstva. Z izpodbijanim sklepom se prvostopni organ spušča v presojo lastne odločbe in ocenjuje, da pritožba v glavni stvari ne bo uspešna, kar je stvar presoje organa druge stopnje. Zato je bila z izpodbijano odločbo kršena tožničina ustavna pravica do enakosti pred zakonom, pravica do enakega varstva pravic, in pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo onemogoča določba 87. člena ZDavP-2. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče prekine sodni postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Po določbah 87. člena ZDavP-2 ima pritožba suspenzivni učinek oziroma se izvršba do odločitve o pritožbi odloži samo, če davčni organ oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ po izrecni zakonski določbi odloži uradoma, kar pomeni, da oceno opravi vsakem primeru, odločbo oziroma sklep pa izda samo, če oceni, da je zavezanec lahko s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na zahtevo ali na predlog davčnega zavezanca ni predvideno, glede na to, da se v vsakem primeru ocenjuje možni uspeh s pritožbo, pa tudi ni potrebno. Interes tožeče stranke se namreč v tem primeru, kot že rečeno, varuje uradoma. Tožeča stranka torej po citirani zakonski ureditvi nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva posebno odločitev o tem predlogu. To pa pomeni, da je mogoče njeno vlogo v konkretnem primeru šteti zgolj kot pobudo, o kateri se formalno ne odloči, to pa obenem pomeni, da je prvostopni organ vlogo tožeče stranke kot zahtevo za odločitev utemeljeno in na pravilni pravni podlagi zavrgel. Enako je sodišče odločilo v zadevi z opr. št. U 2221/2007 z dne 22. 4. 2008. Sodišče pa tudi ne dvomi v ustavnost zadevne zakonske določbe. Kot pravilno poudari že drugostopni organ, pri odložitvi davčne izvršbe ne gre za odločanje o pritožbi, za katero je sicer pristojen organ druge stopnje. Možnost, da se s pritožbo uspe, je le merilo za odločanje o odlogu. Gre torej za samostojno odločitev in ne za odločanje o pravnem sredstvu, zato ni videti razloga, da bi organ prve stopnje te pristojnosti ne imel in zato tudi ni videti nasprotja z ustavnimi določbami o pravici stranke do pravnega sredstva. Glede kršitev ostalih ustavnih pravic pa tožba ne vsebuje konkretnih razlogov, zato sodišče tožbene očitke v tej zvezi zavrača kot neizkazane in s tem kot neutemeljene.

Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.