Jedro

Toženec ni povzročil nesreče z uporabo vozila, temveč s tem, da je oviral tožnico med vožnjo avtomobila, ko je zavrl z ročno zavoro.

Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da tožnica ni bila izključena iz upravljanja z vozilom. Še vedno je vozila vozilo, pri vožnji je bila le zmotena s strani toženca. Ker je zavarovalnica prevzela le riziko nastopa (toženčeve) odškodninske odgovornosti, izvirajoče iz (toženčeve) uporabe vozila, ne pa iz oviranja prometa na kakšen drug način (motenje voznika z zategnitvijo ročne zavore ali pa npr. s prekritjem oči vozniku), od nje ni mogoče zahtevati povrnitve škode.

Ugotovljeno je bilo, da je toženec z zavarovalnico sklenil le obvezno avtomobilsko zavarovanje, katerega predmet je odškodninska odgovornost (ne pa tudi prostovoljnega AO plus zavarovanja, ki krije tudi škodo, nastalo vozniku). Tako je bila tožnica kot voznica vozila (po pooblastilu njegovega imetnika) zavarovana le za riziko nastopa njene odškodninske odgovornosti nasproti drugim osebam, ne pa tudi za primer lastne poškodbe.

Izrek

Revizija tožeče stranke se v delu, v katerem z njo izpodbija pravnomočno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo v višini 202.377,80 SIT s pripadki, zavrže. Revizija druge tožene stranke se v delu, v katerem z njo izpodbija pravnomočno odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo v višini 182.145 SIT s pripadki, zavrže. V preostalih delih se reviziji zavrneta.

Obrazložitev

Tožnica je dne 4.5.1988 po magistralni cesti Valeta - Koper, v smeri proti Kopru, vozila avto toženca (druga tožena stranka), ki je imel sklenjeno zavarovalno pogodbo za obvezno avtomobilsko zavarovanje s pravno prednico prve tožene stranke. Toženec je v vinjenem stanju sedel na sovoznikovem sedežu. V Izoli pri kamnu 15500 je segel po ročni zavori in jo potegnil, zaradi česar je osebno vozilo zaneslo pravokotno na smer vožnje na levi pas, kjer je trčilo v vozilo, ki je v tem trenutku iz nasprotne smeri pravilno pripeljalo po svojem desnem voznem pasu. Tožnica je v nesreči utrpela raztrganino glavne telesne odvodnice v prsnem košu, obsežno krvavitev v medpljučje, zdrobljen zlom desne stegnenice, odlom čolnička leve narti, odlom in izbitje sekalca ter obtolčenine in raztrganine na več delih telesa. Toženec je bil na podlagi istega dejanskega stanja v kazenskem postopku pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa.

V tem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo odločitev glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca, hkrati pa je ugotovilo, da je k nastanku škode prispevala tudi tožnica. Njen soprispevek je ocenilo na 30%. Sodišče prve stopnje je nadalje menilo, da je v danem primeru nastopil zavarovalni primer, zaradi česar je tudi prva tožena stranka dolžna plačati odškodnino. Ob tem je sodišče prve stopnje menilo, da je toženec s tem, ko je potegnil ročno zavoro, prevzel funkcijo voznika. Čeprav je sedela za volanom, tožnica de facto ni več mogla vplivati na vožnjo, zaradi česar je po mnenju sodišča prve stopnje ni več bilo mogoče šteti za osebo, ki po pooblastilu imetnika upravlja z vozilom in zato zavarovalno kritje ni izključeno (po 2. členu Splošnih pogojev AO-86 so iz zavarovalnega kritja izključeni odškodninski zahtevki voznika, ki po pooblastilu imetnika upravlja z vozilom). Upoštevaje soprispevek tožnice je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, pri čemer je po višini odškodnino za materialno škodo določilo v znesku 182.140 SIT, za nematerialno škodo pa v znesku 6,750.000 SIT. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožile vse tri stranke.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevek zoper prvo toženo stranko v celoti zavrnilo. Presodilo je, da tožnica, kljub zaviranju s strani sopotnika, ni bila izključena iz upravljanja z vozilom, zaradi česar prva tožena stranka v skladu s splošnimi pogoji ni zavezana k plačilu odškodnine. Pritožbi tožnice je delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je njen prispevek k nastali škodi ovrednotilo z le 10%, pritožbo druge tožene stranke pa je zavrnilo.

Tožnica in drugi toženec sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo.

Tožnica jo izpodbija v delu odločitve, s katero je bila spremenjena sodba sodišča prve stopnje tako, da je bil zahtevek zoper prvo toženo stranko (zavarovalnico) v celoti zavrnjen. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da obveznost prve tožene stranke izhaja iz določb Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja in Zakona o obligacijskih razmerjih. Trdi, da pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki jih je sodišče uporabilo, sploh niso splošni pogoji prve tožene stranke, temveč pogoji Zavarovalnice Triglav. Sicer pa splošni pogoji, kot del zavarovalne pogodbe zavarovanja avtomobilske odgovornosti (pri čemer gre za obvezno in ne pogodbeno zavarovanje), obvezujejo le pogodbeni stranki (zavarovanca in zavarovalnico), ne pa tudi oškodovanca. Njegov položaj ne more biti slabši, kadar uveljavlja odškodnino za škodo, povzročeno z zavarovanim vozilom, v primerjavi z uveljavljanjem odškodnine za škodo od nezavarovanega ali celo neznanega vozila. Ureditev, ki omejuje ali celo izključuje določen krog oškodovancev, ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije. Tožnica nadalje navaja, da je toženec s svojim posegom v upravljanje z vozilom dejansko izvršil opravilo voznika (in kršil prometne predpise), ne pa sopotnika, zaradi česar je njegovo dejanje po mnenju tožnice dejansko šteti za upravljanje vozila. Če tega dejanja toženca ne bi bilo, do prometne nesreče in škode sploh ne bi prišlo, saj tožnica ni ravnala v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi.

Toženec pa z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila zavrnjena njegova pritožba in mu je bilo naloženo plačilo odškodnine v višini 6,932.145 SIT. V reviziji uveljavlja predvsem revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, pavšalno pa tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu s tem, ko ni bil zaslišan, ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Zaslišanje toženca se je glede na to, da je bila izpovedba tožnice drugačna od njene izpovedbe v kazenskem postopku, izkazalo za nujno potrebno. Po njeni izpovedbi namreč toženec sploh ni kriv za nesrečo. Poleg tega je ostalo odprto vprašanje, ali je tožnica z vozilom upravljala po svoji volji. Toženec v zvezi s tem tudi opozarja, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni pojasnila o tem, da je tožnica svojo izjavo iz kazenskega postopka, na kateri temelji obsodba toženca, spremenila. Poleg tega je spregledano dejstvo, da se je tožnica sama odločila za vožnjo z vinjenim tožencem in se s tem konkludentno sprijaznila z nepričakovanimi posledicami in dogodki. Toženec nadalje navaja, da je z izpodbijano sodbo prekoračen tožbeni zahtevek, saj je tožnica zahtevala odškodnino tako od prve kot od druge tožene stranke in ne le od druge tožene stranke, kakor je sedaj odločeno s po sodišču druge stopnje spremenjeno sodbo sodišča prve stopnje. Toženec predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji sta delno nedovoljeni, sicer pa neutemeljeni.

Obrazložitev odločitev o revizijah v delih, v katerih nista dovoljeni: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Obravnavani reviziji izpodbijata sodbo, s katero je bilo odločeno o zahtevkih za povrnitev tako premoženjske kot nepremoženjske škode. Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost s strani tožeče stranke izpodbijanega dela pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede premoženjske škode zoper prvo toženo stranko znaša 202.377,80 SIT s pp. Vrednost s strani druge tožene stranke izpodbijanega dela pravnomočne odločitve, s katerim je bilo njej naloženo plačilo materialne škode, znaša 182.145 SIT s pp. Ker vrednosti ne presegata mejnega zneska za dovoljenost revizije, reviziji v tem delu nista dovoljeni, zaradi česar ju je bilo treba v skladu z določbo 377. člena ZPP zavreči. Obrazložitev odločitve o reviziji toženca v delu, v katerem ni utemeljena: Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Toženec jo utemeljuje z navedbo, da mu ni bila dana možnost zaslišanja v postopku, kar pa, tudi če bi bilo res, ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka.

Določba 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP varuje načelo kontradiktornosti, po katerem mora biti vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tožencu je bila vročena tožba, vabljen pa je bil tudi na vse naroke za glavno obravnavo. Za zastopanje je pooblastil odvetnika, ki se je v pisnih vlogah in na narokih izjavil o zahtevah in navedbah tožnice, kar je imelo za toženca enak učinek, kot če bi to storil sam (92. člen ZPP). Dokazno sredstvo zaslišanja strank pa ni namenjeno sprejemanju strankinih navedb (informativni dokazi so celo prepovedani), temveč je le del dokaznega postopka, v katerem se ugotavljajo sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev. Ob tem je treba pojasniti, da je pravica (in dolžnost) strank le, da predlagajo dokaze. Kateri dokazi se bodo izvedli za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, pa odloči sodišče (213. člen ZPP). Če je sodišče menilo, da so ugotovljena vsa dejstva, ki so potrebna za odločitev, in zato zavrnilo dokazni predlog zaslišanja toženca, ni s tem kršilo ne določb pravdnega postopka, niti toženčeve pravice do obravnave pred sodiščem. Ali je sodišče s tako izvedenim dokaznim postopkom pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pa v revizijskem postopku ni več mogoče preverjati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pravdno sodišče je ravnalo pravilno, ko je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca sledilo pravnomočni obsodilni sodbi, izdani v kazenskem postopku, ne da bi se spuščalo v presojo dokazne ocene in siceršnjo pravilnost odločitve kazenskega sodišča. Sodišči pa tudi nista prezrli dejstva, da je tožnica sama pristala na vožnjo z vinjenim sopotnikom, saj sta ga upoštevali pri določanju soprispevka tožnice k nastali škodi in to tudi obrazložili v svojih sodbah.

Popolnoma nerazumljiva pa je trditev toženca v reviziji, da je sodišče druge stopnje s spremembo sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek. Ravno nasprotno: s tem, ko je zavrnilo zahtevek zoper prvo toženo stranko, je zahtevku ugodilo v manjšem delu, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev odločitve o reviziji tožnice v delu, v katerem ni utemeljena: Tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava s strani sodišča druge stopnje, ki je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo tožničini zahtevek zoper prvo toženo stranko.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnica po pooblastilu toženca vozila toženčev avto, on pa je sedel na sovoznikovem sedežu. Med vožnjo po magistralni cesti je toženec potegnil za ročno zavoro, zaradi česar je avto zaneslo na nasprotni vozni pas, kjer je trčilo v vozilo, ki je pravilno pripeljalo iz nasprotne smeri. Toženec je imel avtomobilsko odgovornost zavarovano pri prvi toženi stranki.

Tožničin zahtevek nasproti tožencu, ki je povzročil škodo, je v pretežnem delu utemeljen (90%). Enak zahtevek pa je tožnica naperila tudi zoper zavarovalnico, s katero je imel toženec sklenjeno pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v danem primeru ni podan zavarovalni primer, ki ga krije avtomobilsko odgovornostno zavarovanje. Predmet tega zavarovanja je namreč le odškodninska odgovornost (ne pa sam škodni dogodek!) za tisto škodo, ki jo zavarovanec povzroči z uporabo vozila. Toženec ni povzročil nesreče z uporabo vozila, temveč s tem, da je oviral tožnico med vožnjo avtomobila, ko je zavrl z ročno zavoro. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da tožnica ni bila izključena iz upravljanja z vozilom. Še vedno je vozila vozilo, pri vožnji je bila le zmotena s strani toženca. Ker je zavarovalnica prevzela le riziko nastopa (toženčeve) odškodninske odgovornosti, izvirajoče iz (toženčeve) uporabe vozila, ne pa iz oviranja prometa na kakšen drug način (motenje voznika z zategnitvijo ročne zavora ali pa npr. s prekritjem oči vozniku), od nje ni mogoče zahtevati povrnitve škode. Seveda pa to ne pomeni zanikanja tožničine pravice do satisfakcije. Še vedno ji namreč ostane zahtevek zoper povzročitelja.

Tožnica tudi na nobeni drugi podlagi ne more od toženke zahtevati povrnitve škode, ki ji je nastala. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je res po zakonu obvezno (v času prometne nesreče ga je urejal Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Ur. l. SFRJ, št. 24/76), vendar pa to ne pomeni, da zavarovalno razmerje nastane že na podlagi zakona. Zakon določa le obveznost sklenitve zavarovanja (51. člen takrat veljavnega zakona), pri čemer ni zahteval (in še vedno ne zahteva) sklenitve zavarovanja po sistemu "no fault", to je zavarovanja, kjer so krite škode vseh, ki so poškodovani v motornem vozilu, ne glede na krivdo. Ugotovljeno je bilo, da je toženec z zavarovalnico sklenil le obvezno avtomobilsko zavarovanje, katerega predmet je odškodninska odgovornost (ne pa tudi prostovoljnega AO plus zavarovanja, ki krije tudi škodo, nastalo vozniku). Tako je bila tožnica kot voznica vozila (po pooblastilu njegovega imetnika) zavarovana le za riziko nastopa njene odškodninske odgovornosti nasproti drugim osebam, ne pa tudi za primer lastne poškodbe.

Škodo, ki je nastala tožnici v prometu, je tako dolžan pokriti tisti, ki jo je povzročil, to je toženec (če bi škoda nastala s toženčevo uporabo vozila, bi jo bila dolžna povrniti tudi njegova odgovornostna zavarovalnica). Ob tem se revizijsko sodišče strinja z oceno, da je tožnica s tem, ko je dopustila, da na sprednjem sedežu sedi vinjena oseba, k nastanku škode tudi sama prispevala v višini 10%. Ta del škode, za katerega tožnica sama odgovarja, mora nositi sama. Zato je v skladu s 4. točko prvega odstavka 2. člena splošnih pogojev AO 86 (na list. št. 161) tudi izključena iz zavarovalnega kritja za škodo, za katero je sama odgovorna.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka in ker je odločitev v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna, je bilo treba obe reviziji (v delih, s katerima se z njima izpodbija odločitev o plačilu nematerialne škode) na podlagi 378. člena ZPP zavrniti.