Jedro

Tožnik je v svoji vlogi izrecno navedel, da je sodeloval pri obrambi slovenske države tudi v okviru svojega podjetja D., v katerem je bil takrat tudi stalno zaposlen, in sicer je bil poklican s strani vodstva podjetja za postavitev barikad, glede teh tožnikovih navedb pa upravni organ dejanskega stanja ni ugotavljal, je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, kar bi lahko vplivalo na odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Nova Gorica, št. 130-473/2009 z dne 26. 10. 2009 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahtevi tožnika za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov ne ugodi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ po izvedenem ugotovitvenem postopku zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana niti po 1. členu Zakona o vojnih veteranih, niti po 6. alinei 1. odstavka 2. člena in tudi ne po 2. odstavku 2. a člena istega zakona. V postopku namreč ni bilo dokazano, da je bil tožnik pripadnik narodne zaščite, ker o tem ni ustrezne dokumentacije. Iz zbranih dokazov izhaja, da je bila v vasi dejansko organizirana civilna zaščita, njena naloga pa je bila predvsem ta, da je skrbela za samozaščitne ukrepe prebivalcev vasi in opazovanje javnih objektov. Prav tako ni dokazov, da je tožnik opravljal obrambne naloge na podlagi odločitve organizatorja manevrske strukture narodne zaščite, temveč zgolj na podlagi zadolžitev, ki so jih posredovale krajevnim skupnostim občinske strukture civilne zaščite. Tožnik se je sicer res nahajal na območju in v času oboroženega spopada v A. dne 28. 6. 1991, vendar v spopadu ni bil udeležen, pač pa je le pomagal pri odstranjevanju posledic spopada. Po odredbi policije tudi ni bil vključen v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad. Tožnik pa tudi ni bil član republiškega, mestnega ali občinskega štaba za civilno zaščito. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (drugostopni organ) je z odločbo, št. 13001-1427/2009 z dne 19. 11. 2009 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo. Iz obrazložitve odločbe drugostopnega organa izhaja, da v postopku ni bilo dokazano, da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenije deloval kot oborožen pripadnik narodne zaščite oziroma opravljal obrambne naloge na podlagi določitve organizatorja manevrske strukture narodne zaščite. Iz izpovedbe priče B.B., ki je bil v času agresije na Slovenijo predsednik Izvršnega sveta Občine C., namreč izhaja, da so v času prvih vojaških aktivnosti pozvali vse krajevne skupnosti, da v vaseh organizirajo civilno zaščito. Njegova izjava je podkrepljena tudi s fotokopijo zapisa štaba Civilne zaščite A. z dne 6. 7. 1991, v katerem so navedeni vaščani, zadolženi za postavitev barikad v A. Iz navedenega sledi, da je bila v vasi A. dejansko organizirana le civilna zaščita in ne narodna zaščita in da tožnik v postopku ni deloval kot oboroženi pripadnik narodne zaščite, zato mu ni bilo mogoče priznati statusa vojnega veterana.

Tožnik v tožbi, imenovani ugovor, navaja, da je iz pravnega vidika najbrž res, da ni bil na noben način uradno vpoklican in dodeljen obrambnim strukturam, vendar je bil angažiran preko takratne redne zaposlitve v delniški družbi D. d.d. kot šofer. Iz priložene dokumentacije je razvidno, da je imel pravno zavezujočo delovno razporeditev. Glede na dogodke v A. pa navaja, da ni dovolj korektno pravno formulirano in dokumentirano, da so imeli stražarske obveznosti določene od takratnega vodstva krajevne skupnosti, le to pa od občinskih struktur. Ta segment prisilnih stražarjenj je dokaj slabo dokumentiran, zato so tisti, ki so to izvajal, izpadli iz zakonodaje, ki je urejala status veteranov, vendar ne tistih, ki so bili v konkretnih policijskih in vojaških formacijah. Tukaj gre za zanemarjanje dejstev, da je bil doprinos k splošni varnosti in varovanja krajevnih skupnosti z vsemi infrastrukturami (šole, vrtci, trafopostajami, zajetjem vodovoda, pošte) na njihovih plečih, saj so jim preprosto ukazali, da to morajo početi, čeprav niso bili razporejeni v nobeno stražarsko oboroženo formacijo – oboroženi so bili samo lovci, večinoma po lastni presoji. V odločbi je navedeno, da ni opravljal del po ukazu policije ali štaba za civilno zaščito, vendar mu je bil ukaz posredno posredovan preko spisov krajevnih skupnosti, kjer je bilo napisano, kje in kdaj bodo vršili stražarjenje, kar pa ni več možno dokazati z dokumentacijo, ker je ta del dokumentov preprosto izginil. To dejstvo pa je pripravljen dokazati z verodostojnimi pričami, ki bi potrdile, da so bili na nek način prisilno razporejeni, tako v podjetjih, kot v krajevnih skupnostih. Svojo lojalnost je nedvomno dokazal z vestnim izpolnjevanjem vseh direktiv, ki jih je dobil, tako v podjetju, kot v krajevni skupnosti, to pa lahko dokaže zgolj s pričami, saj dokumentacije preprosto ni. Nesmisel je, da imajo vsi tisti šoferji, ki so sestavljali barikade in so bili zaposleni pri takratnem državnem podjetju E., status vojnih veteranov, čeprav je bilo njihovih tovornjakov mnogo manj zastopanih na barikadnih točkah, kot tistih, ki so bili razporejeni s strani D. d.d., kar spet kaže na pomanjkljivost in nepravičnost zakonodaje. Odločba, ki temelji predvsem na dejstvu, da ni ustrezne dokumentacije, ki bi dokazala, da je bil angažiran, kot je pač bil, je prešibak argument za odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi odločbe. Ni res, da zahtevku ni bilo ugodeno iz razloga pomanjkanja pisne dokumentacije, zahtevku ni bilo ugodeno, ker v postopku ni bilo dokazano, da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenije deloval kot oborožen pripadnik narodne zaščite oziroma opravljal obrambne naloge na podlagi določitve organizatorja manevrske strukture narodne zaščite. Iz izpovedbe priče predsednika Izvršnega sveta Občine C. namreč izhaja, da so v začetku prvih vojaških aktivnosti pozvali vse krajevne skupnosti, da v vaseh organizirajo civilno zaščito in ne narodno zaščito, kot trdi tožnik. Izjava priče je podkrepljena tudi s fotokopijo zapisa, ki ga je dne 6. 7. 1991 izdal štab Civilne zaščite A., v katerem so navedeni vaščani, zadolženi za postavitev barikade v A. Na podlagi navedenih dokazov je moč sklepati, da je bila v vasi dejansko organizirana civilna zaščita, ki je bila zadolžena za samozaščitne ukrepe prebivalcev vasi in opazovanja javnih podjetij. Tožena stranka izpodbija navedbe tožnika v delu, ki se nanašajo na njegove delovne dolžnosti v okviru redne zaposlitve v D. d.d., ker jih v svoji zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana ni uveljavljal in niso bile predmet ugotovitvenega postopka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o nepriznanju statusa vojnega veterana tožniku.

Iz podatkov izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopni organ tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana obravnaval po določbi 6. alinee 2. člena in 2. odstavka 2. a člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/2006 – UPB2, v nadaljevanju ZVV). Po določbi 6. alinee 2. člena ZVV je vojni veteran pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnost pri obrambi Republike Slovenije. Po določbi 2. odstavka 2. a člena ZVV je, ne glede na pogoje iz 6. in 7. alinee prejšnjega člena, vojni veteran tudi oseba, ki je v obdobju od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991 opravljala dolžnosti organizatorje manevrske strukture narodne zaščite ter oseba, ki je po odločitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite v tem obdobju opravljala naloge narodne zaščite, med katere je šteti tajno zbiranje, varovanje in hrambo orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.

Glede na izvedene dokaze se sodišče strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, da je bila v vasi A. organizirana civilna zaščita, ki je bila zadolžena za samozaščitne ukrepe prebivalcev vasi in opazovanje javnih objektov, na podlagi zadolžitev, ki so jih posredovale krajevnim skupnostim občinske strukture civilne zaščite. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa se sklada tudi z navedbami tožnika. Tožnik namreč ni nikoli izrecno zatrjeval oziroma dokazoval, da bi bil pripadnik narodne zaščite oziroma da je opravljal naloge organizatorja manevrske strukture narodne zaščite oziroma da je deloval po odločitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite. Glede na navedeno je tudi pravilna ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po 6. alinei 2. člena in 2. odstavku 2. a člena ZVV.

Ker pa je po določbi točke j) 2. člena ZVV vojni veteran tudi obveznik ali obveznica (v nadaljnjem besedilu: obveznik) delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija - oddajniki in zveze, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami predsedstva Republike Slovenije o ukrepu za pripravljenost in ker je tožnik v svoji vlogi z dne 24. 6. 2009 tudi izrecno navedel, da je sodeloval pri obrambi slovenske države tudi v okviru svojega podjetja D., v katerem je bil takrat tudi stalno zaposlen, in sicer je bil poklican s strani vodstva podjetja za postavitev barikad, glede teh tožnikovih navedb pa upravni organ dejanskega stanja ni ugotavljal, je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, kar bi lahko vplivalo na odločitev.

Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so bila ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US, 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo odpravilo in na podlagi 3. odstavka tega člena vrnilo zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo organ moral dopolniti ugotovljeno dejansko stanje še v smislu izpolnjevanja pogojev za vojnega veterana po točki j) 2. člena ZVV.