Jedro

Tek zakonitih zamudnih obresti za materialno škodo, ki je že nastala in se ne določa na dan sodbe, se določa od dneva, od katerega je bila tožeča stranka dejansko na izgubi, kar v konkretnem primeru pomeni najmanj od 6.10.2011, ko je tožnica prejela manjšo plačo za mesec september.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.182,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.1.2012 dalje do plačila, pa tudi zamudne obresti za znesek 2.100,00 EUR od dne 18.12.2011 dalje do 30.1.2012 ter za znesek 102,69 EUR od dne 6.10.2011 dalje do 30.1.2012. V preostalem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo pa razveljavi in jo spremeni, podrejeno pa, da jo pošlje prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbi je tožena stranka navedla, da je sodišče tožnici priznalo previsoko odškodnino za strah ter da bi bila glede na tožničine navedbe in opis izvedenca primerna odškodnina za strah 300,00 EUR. Tožnica se, tako tožena stranka, ni zdravila niti zaradi primarnega niti zaradi sekundarnega strahu, prav tako pa iz ugotovitev izvedenca ni razvidno, da bi bil strah pri tožnici dolgotrajen in da bi v duševnosti tožnice pustil trajne posledice. Nadalje tožena stranka navaja, da je sodišče mimo trditvenih navedb tožnice obrazložilo priznanje odškodnine za strah, saj naj bi pri utemeljevanju povzelo splošne navedbe izvedenca v izvedeniškem mnenju. Tožena stranka v pritožbi ugovarja tudi višini materialne škode, torej izgube na dobičku in meni, da tožnici, poleg že izplačanih 20,00 EUR, iz tega naslova dolguje še 27,49 EUR in ne 82,67 EUR, kot je razsodilo sodišče prve stopnje. Ugovarja pa tudi priznanim zamudnim obrestim, ki jih je sodišče tožnici za izgubljeni dobiček priznalo od 6.10.2011 do 30.1.2012 in ob tem navaja, da je za odškodninski zahtevek izvedela šele z njegovo vložitvijo, dne 1.12.2011 in zato ne more biti v plačilni zamudi že od 6.10.2011, ampak šele od poteka 14 dnevnega zakonsko določenega roka od prejema odškodninskega zahtevka.

5. Nobena od zatrjevanih kršitev ni podana. Glede samega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče utemeljeno, argumentirano in upravičeno sledilo sodnemu izvedencu medicinske stroke, ki je v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da je bil ob samem dogodku pri tožeči stranki hud eksistenčni strah, ki ga je povzročil sam trk in spremembe v notranjosti vozila s pokom varnostne blazine. Hud strah je podpirala tudi nastala močna bolečina v trebuhu in zaradi nje tudi občutek življenjske ogroženosti. Nadalje je izvedenec navedel še, da dogodek, kot je predmetna prometna nesreča, zagotovo zapusti še dolgo časa močan vtis, ki se preoblikuje v strah pred ponovitvijo ob podobnih okoliščinah. Navedenega torej ne moremo označiti kot splošne navedbe izvedenca, kot to trdi tožena stranka, saj je izvedenec podal mnenje na podlagi pravil znanosti, stroke ter pridobljenih izkušenj. Prav tako sodišče ni odločilo oziroma utemeljevalo svoje odločitve glede odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu mimo trditvenih navedb tožeče stranke, saj je tudi sama tožnica v tožbi navajala, da jo je še vedno strah vožnje z avtom in tudi sodelovanja v prometu. Na podlagi navedenega se sodišče druge stopnje strinja z oceno sodišča prve stopnje ter prisojeno odškodnino v znesku 600,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu.

6. Glede materialne škode oziroma izgubljenega dohodka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo znesek 102,67 EUR, za katerega je bila tožnica zaradi odsotnosti z delovnega mesta prikrajšana. Na pritožbeno navedbo je odgovoriti, da je način izračunavanja izgube dohodka na podlagi povprečne plače zmoten, saj je iz plačilne liste jasno razvidno, koliko je za čas odsotnosti z dela znašala boleznina, na tej podlagi pa je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo izgubljeni dohodek tožeče stranke in sicer za meseca avgust 2011 29,44 EUR in mesec september 2011 73,25 EUR.

7. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo zakonite zamudne obresti za materialno škodo – izgubljeni dohodek od dne 6.10.2011, saj se tek zakonitih zamudnih obresti za materialno škodo, ki je že nastala in se ne določa na dan sodbe, določa od dneva, od katerega je bila tožeča stranka dejansko na izgubi, kar v konkretnem primeru pomeni najmanj od 6.10.2011, ko je tožnica prejela manjšo plačo za mesec september.

8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je v skladu s 154. in 165. členom Zakona o pravdnem postopku dolžna kriti stroške pritožbenega postopka.