Jedro

Zahtevo za izločitev je zagovornik podal takoj po sodničini izjavi, kar pomeni, da mu v tej zvezi ni mogoče pripisati namena zavlačevanja postopka.

Predhodna zagovornikova ravnanja dotlej niso kazala na kakršnokoli zavlačevanje postopka, zato razpravljajoča sodnica ni imela podlage za postopanje po petem odstavku 42. člena ZKP.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženec oškodovani B. B. plačati 43.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2020 dalje. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa je obdolžencu naložilo plačilo krivdnih stroškov v višini 189,51 EUR.

2.Zoper sodbo sta se pritožila:

-zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega in prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika, in

-okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolžencu izreče kazen dve leti zapora.

3.Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženca in predlagal njeno zavrnitev.

4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5.Zagovornik zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 42. člena ZKP. Navedeno utemeljuje z navedbami, da je sodnica izražala vrednostno oceno še pred izvedbo dokaznega postopka, zato je zagovornik podal zahtevo za sodničino izločitev, katero pa je šele čez dva meseca zavrgla sodnica sama. Postopanje sodnice, ko odločitve ni prepustila predsedniku sodišča, kot tudi njena vsebinska odločitev, tako ni bilo pravilno. Ker je sodišče prve stopnje med glavno obravnavo napačno uporabilo določila glede predlagane izločitve sodnice, je bila kršena pravica do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

6.Zagovorniku je pritrditi. Kot je razvidno iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe, je zagovornik na naroku za glavno obravnavo dne 17. 6. 2022 podal zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice zaradi kršitve videza objektivne nepristranskosti, in sicer z utemeljitvijo, da je sodnica v trenutku, ko se je priča B. B. po prekinitvi obravnave vrnila v razpravno dvorano in je ponovno izpostavljala socialne okoliščine, ki naj bi bile posledica goljufije, ki je predmet konkretnega kazenskega postopka, izjavila, da je "dobrota sirota". Takšno zahtevo za izločitev je zagovornik podal takoj po sodničini izjavi, kar pomeni, da mu v tej zvezi ni mogoče pripisati namena zavlačevanja postopka, kot je to storilo sodišče prve stopnje (šele čez dva meseca) na naroku za glavno obravnavo 26. 8. 2022, ko je podano zahtevo zavrglo po petem odstavku 42. člena ZKP. V tej zvezi ne gre prezreti, da tudi predhodna zagovornikova ravnanja dotlej niso kazala na kakršnokoli zavlačevanje postopka, zato razpravljajoča sodnica ni imela podlage za postopanje po petem odstavku 42. člena ZKP. Navedeno pomeni, da bi morala zahtevo za njeno izločitev (skupaj z izjavo v smislu tretjega odstavka 42. člena ZKP) takoj predložiti v odločanje predsedniku sodišča. Namesto takšnega (pravilnega) postopanja je sodnica podano zahtevo sama zavrgla na naslednjem naroku, svojo odločitev pa v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe meritorno pojasnila. Torej ne samo, da zahteve za izločitev ni predložila predsedniku sodišča v pristojno odločanje, temveč se je s pojasnilom, da so "besede dobrota je sirota bile izražene kot splošno uporabljena fraza, nevezano na postopek in zgolj z namenom pomiritve in kot izraz razumevanja stiske priče, ki je ob izpostavljanju svojih socialnih razmer jokala", do zagovornikovih navedb, upoštevaje peti odstavek 42. člena ZKP, (prepodrobno) vsebinsko opredelila. Sicer drži, da pomeni zavrženje zahteve na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP tudi vsebinsko, ne le formalno presojo dovoljenosti zahteve, vendar pa takšna presoja pride v poštev samo, če je iz vseh konkretnih okoliščin primera očitno, da je zahteva za izločitev sodnika podana izključno z namenom, ki ga zakon ne dovoljuje, sodnik, ki zahtevo zavrže, pa je prepričan, da če zahteve ne zavrže, jo bo zavrgel predsednik sodišča.

7.Okoliščine, ki bi indicirale na zavrženje zahteve s strani predsednika sodišča, pa v danem primeru niso obstajale, kot to smiselno pravilno izpostavlja zagovornik. Pojasnjeno pomeni, da je o zadevi odločala sodnica, zoper katero je bila podana zahteva za izločitev zaradi kršitve objektivnega videza nepristranskosti, o kateri sama ne bi smela odločati, kar pa je moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

8.Po obrazloženem je opredeljevanje pritožbenega sodišča do preostalih navedb zagovornika in okrožnega državnega tožilca irelevantno. V vnovičnem odločanju bo treba namreč primarno sanirati ugotovljeno kršitev na način, da bo o zahtevi za izločitev sodnice, ob upoštevanju tretjega odstavka 42. člena ZKP, odločil predsednik sodišča. Slednji bo argumentirano presodil tehtne pomisleke zagovornika in upošteval, da lahko že samó sodnikove nerodne pripombe kažejo na določeno notranjo pristransko držo sodnika.

9.Pri tem ni odveč opozoriti še, da se lahko nepristranskost preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, ali je sodnik sodil na način, ki izključuje dvom v njegovo pristranskost.

10.Zagovornik je v pritožbi predlagal, naj o zadevi odloči drug sodnik. Predlogu ni bilo ugodeno. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi sodničinega nepravilnega procesnega postopanja. Takšna kršitev pa sama po sebi še ne predstavlja razloga za obvezno dodelitev zadeve drugemu sodniku.

11.Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

-------------------------------

1Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 107-108.

2M. Šorli v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2023, 1. knjiga, str. 358.

3Sodba VSRS I Ips 9850/2015 z dne 22. 5. 2025 in v njej navedena odločba v zadevi De Cubber v. Belgija, Eur. Court H.R., 26. 10. 1984, Series A no.86, povzeto po primeru Piersack v. Belgija.