Jedro

Vrhovno sodišče je že potrdilo, da je načelo kontradiktornosti tudi v postopku izdaje začasne odredbe v upravnem sporu element pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave), saj stranki v nasprotnem primeru, torej če ima pred sodiščem prve stopnje le ena stranka (predlagatelj začasne odredbe) možnost vplivati na odločitev sodišča, nista v enakopravnem položaju. Tako v pritožbi izpostavljena okoliščina, da ZUS-1 ali ZPP za začasno odredbo ne predpisujeta posebej vročanja predloga v odgovor, ni bistvena, saj pritožnica prezre, da je to edina možnost tožene stranke, da na prvi stopnji sodnega odločanja uresniči svojo pravico do izjave.

Regulacijska začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim (v obravnavani zadevi med zavrnitvijo vloge za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza. Ker mora škoda izhajati iz izpodbijanega akta, to je iz posega v tožnikovo pravico ali pravno varovani interes, mora tožnik za izdajo začasne odredbe zatrjevati in utemeljiti, da želi preprečiti nastanek določene vrste škode, ki je posledica navedenega posega. Nastanek težko popravljive škode mora izkazati kot verjeten, saj gre za prognozo, pri čemer pa so podlaga za predvidevanje nastanka take škode dejstva, ki jih mora tožnik dokazati.

Po navedenem škoda, ki naj bi jo predstavljala že odločitev tožene stranke, sama po sebi ni škoda iz 32. člena ZUS-1 in za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Relevantna je škoda, ki je posledica izdanega upravnega akta. Drugačno razumevanje škode, ki izhaja iz pritožbe, bi pomenilo, da je treba v vsakem primeru, ko se ugotovi, da subjekt ne izpolnjuje zakonskih pogojev za podaljšanje koncesije, izdati začasno odredbo do odločitve o glavni stvari v upravnem sporu, za kar pa v zakonu ni podlage. Tak avtomatizem pri izdajanju začasnih odredb bi le navidezno služil njihovemu osnovnemu namenu, ki je v zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za naravne vire in prostor, št. 0141-72/2006-DE-155 z dne 3. 12. 2025, s katero je navedeni organ zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 5. točke prvega odstavka 50. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) zavrnil tožničino zahtevo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine laporja in apnenca na pridobivalnem prostoru C. v občinah Hrastnik in Trbovlje. Skupaj s tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in sodišču predlagala, naj do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu podaljša koncesijsko pogodbo, št. 354-14-181/01 z dne 10. 12. 2001, spremenjeno z dodatkom št. 1 z dne 21. 12. 2021 in z dodatkom št. 2 z dne 27. 10. 2023, in na tej podlagi podeljeno rudarsko pravico in koncesijo za izkoriščanje mineralne surovine apnenec in lapor za industrijske namene v pridobivalnem prostoru C., ter da naj do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu dovoli nadaljevanje izvajanja rudarskih del v navedenem pridobivalnem prostoru v skladu z določbami navedene koncesijske pogodbe tudi po izteku njene veljavnosti, to je po 10. 12. 2025.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Glede prvega sklopa tožničinih trditev, da že prenehanje koncesije predstavlja težko popravljivo škodo iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker pomeni oviro za nadaljnje opravljanje dejavnosti, je presodilo, da tožnica o tem ni dala nobenih konkretnejših navedb in dokaznih predlogov. Glede drugega sklopa tožničinih trditev, da je aprila 2025 sklenila kompleksno pogodbo o nakupu sredstev s kupcem A., po kateri je bilo med drugim dogovorjeno, da bo tožnica tej družbi prodala sklop nepremičnin in premičnin za neto 1,9 milijona evrov, in pogodbo, po kateri bo isti kupec iz kamnoloma C. odkupoval letno 100 oziroma 200 tisoč ton produkta miniranja za naslednja 4 leta po ceni 4 evre na tono, kar bi za tožnico pomenilo dodatnih 1,6 do 3,2 milijona evrov prihodkov iz naslova prodaje mineralne surovine, pa je presodilo, da zatrjevana težko popravljiva škoda ne izhaja iz izpodbijane odločbe oziroma da je tožnica ni izkazala.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu dovoli nadaljevanje izvajanja rudarskih del v pridobivalnem prostoru C. v skladu z določbami v predlogu navedene (dopolnjene in spremenjene) koncesije tudi po izteku njene veljavnosti 10. 12. 2025. Podrejeno Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v ponovljenem postopku, ki je tekel po odločitvi v sklepu I Up 16/2026 z dne 16. 2. 2026. S tem sklepom je to sodišče razveljavilo prvi zavrnilni sklep prvostopenjskega sodišča o začasni odredbi I U 2058/2025 z dne 23. 12. 2025 in mu vrnilo zadevo v ponovno odločanje.

O zakonitem sodniku

7.Pritožnica navaja, da predodelitev odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe po preteku 7-dnevnega roka za odločitev iz petega odstavka 32. člena ZUS-1 in opustitev obrazložitve takega postopanja krši 22. in 23. člen Ustave ter 6. člen EKČP glede pravice, da v zadevi sodi zakonit sodnik. To utemeljuje z navedbami, ki jih je mogoče razumeti, da je bila zadeva neutemeljeno predodeljena drugi sodnici, saj bi morala o začasni odredbi odločiti prva sodnica v navedenem roku, za kar da so bili izpolnjeni vsi pogoji. Nedopustnost prekoračitve 7-dnevnega roka, za katerega sama pravi, da je instrukcijski, pa utemeljuje z očitkom, da sodišče prve stopnje pred odločitvijo ne bi smelo vzpostaviti kontradiktornosti postopka in poslati predloga v odgovor toženi stranki, in s trditvijo, da sodišče ne prvič niti sedaj v ponovljenem postopku ni odločalo meritorno.

8.Navedbe so neutemeljene. Prvič, ne drži trditev o opustitvi meritornega odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče prve stopnje v obeh postopkih predlog obravnavalo po vsebini in ga zavrnilo. Če pritožnica meni, da gre za vsebinsko odločanje samo v primeru, ko sodišče zahtevku ugodi, je to stališče očitno napačno.

9.Drugič, zmotne so trditve o nezakonito vzpostavljeni kontradiktornosti postopka odločanja o začasni odredbi s tem, da je sodišče pritožničin predlog poslalo v odgovor toženi stranki. Tako je Vrhovno sodišče že potrdilo, da je načelo kontradiktornosti tudi v postopku izdaje začasne odredbe v upravnem sporu element pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave), saj stranki v nasprotnem primeru, torej če ima pred sodiščem prve stopnje le ena stranka (predlagatelj začasne odredbe) možnost vplivati na odločitev sodišča, nista v enakopravnem položaju.

Tako v pritožbi izpostavljena okoliščina, da ZUS-1 ali Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za začasno odredbo ne predpisujeta posebej vročanja predloga v odgovor, ni bistvena, saj pritožnica prezre, da je to edina možnost tožene stranke, da na prvi stopnji sodnega odločanja uresniči svojo pravico do izjave. ZUS-1 namreč ne predpisuje vzpostavitve kontradiktornosti na drug način, npr. z ugovorom tožene stranke zoper izdano začasno odredbo, o katerem bi odločal prvostopenjski sodnik, zoper njegovo odločitev pa bi bila dovoljena pritožba na instančno sodišče. V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče dodaja, da pri tem ni pomembno le, da ima tožena stranka možnost podati svoja stališča do navedb nasprotne stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe in nasprotovati zatrjevani težko popravljivi škodi (zaradi česar sodišče tudi ne more vnaprej vedeti, ali bo ta pogoj za začasno odredbo sploh izpolnjen). Pomembno je tudi, da ima možnost navesti okoliščine, zaradi katerih bi izdana začasna odredba lahko nesorazmerno posegla v javno korist, saj je navajanje teh dejstev breme tožene stranke in jih sodišče ne more ugotavljati po uradni dolžnosti. Tako je o izdaji začasne odredbe mogoče odločiti šele po tehtanju interesov vseh strank postopka in ne že ob izkazanosti težko popravljive škode na strani tožeče stranke (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

Zato tudi če je v obravnavni zadevi sodišče prve stopnje ob vložitvi predloga imelo na razpolago vse relevantne dokumente, kot poudarja pritožnica, so se ti lahko nanašali le na zatrjevano težko popravljivo škodo in bili povezani zgolj s pritožničino koristjo.

10.Po obrazloženem prekoračitev 7-dnevnega roka za odločanje ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa s tem, da ga je sprejela sodnica, ki že prvič ne bi smela odločati o začasni odredbi. S tem v zvezi tudi sicer ni razvidno, da je bila pri predodelitvi kršena določba 158. člena Sodnega reda, ki v prvem odstavku določa, da če sodnik zaradi daljše odsotnosti ne more pravočasno obravnavati dodeljenih zadev, se njegove že dodeljene zadeve lahko dodelijo ostalim sodnikom na sodnem oddelku oz. pravnem področju na način, kot je določen v nadaljevanju te določbe. Iz predloženega spisa namreč izhaja, da je bil predlog za začasno odredbo drugi sodnici predložen v reševanje po tem, ko je prva sodnica 18. 12. 2025 predsednici sodišča pojasnila, da z dnem 22. 12. 2025 odhaja na daljšo bolniško in da v doglednem času ne bo mogla odločiti o začasni odredbi, ter ji predlagala, naj o njej odloči drug sodnik. Razvidno je tudi, da je prva sodnica navedeno oviro za sojenje sporočila na dan, ko je bila izvršena njena odredba z dne 12. 12. 2025, naj se predlog za začasno odredbo vroči toženki v odgovor. To pomeni, da v tem času objektivno še niso bili izpolnjeni procesni pogoji za odločanje, pri čemer razlogi za večdnevni zamik pri izvršitvi sodničine odredbe niso predmet ugotavljanja v tem postopku. Z ukrepom predodelitve, ki je sledil, je bilo torej zagotovljeno, da bo o pritožničini nujni zadevi odločeno v čim krajšem možnem času, ne pa šele po vrnitvi prve sodnice z bolniške odsotnosti. S tem so bili na eni strani v največji možni meri zmanjšani učinki zapoznele izvršitve odredbe za vročanje toženi stranki in na drugi strani preprečen položaj, v katerem bi se vzpostavila podlaga za drug pritožničin očitek, to je o kršitvi pravice do učinkovitega sodnega varstva.

11.Ker so vse navedene okoliščine na prvi stopnji obstajale že v času pred izdajo prvega sklepa o začasni odredbi z dne 23. 12. 2025 in je bila pritožnica najkasneje z njegovim prejemom seznanjena s spremembo sodnice oziroma s predodelitvijo zadeve, bi kršitev pravil o zakonitem sodniku lahko uveljavljala že v prejšnji pritožbi (zadeva I Up 16/2026), a jih ni. Čim je tako, pa tudi ni bilo razlogov, da bi se sodnica v sedaj izpodbijanem sklepu opredelila do okoliščin, ki so privedle do predodelitve odločanja o začasni odredbi. Pritožbeni očitek v tej smeri je zato neutemeljen.

O upoštevanju napotka Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 16/2026

12.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku očitno štelo, da je začasna odredba s predlagano vsebino (tudi s podaljšanjem koncesijske pogodbe) načeloma možna, saj je presojalo vsebinski pogoj za njeno izdajo. S tem se je po vsebini izreklo do predlaganega začasnega podaljšanja koncesijske pogodbe, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo napotka iz prejšnjega sklepa I Up 16/2026 (da naj se v novem postopku opredeli tudi do predlaganega začasnega podaljšanja koncesijske pogodbe).

O težko popravljivi škodi

13.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

14.Začasna odredba je torej nujen ukrep, s katerim sodišče začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje v primerih, ko tožeča stranka ne more čakati na konec upravnega spora, ne da bi pri tem utrpela težko popravljivo škodo. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso je navedena škoda pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Za takšno škodo gre, če je resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja.

15.Tako je tudi regulacijska začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe.

16.Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim (v obravnavani zadevi med zavrnitvijo vloge za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.

17.Ker mora škoda izhajati iz izpodbijanega akta, to je iz posega v tožnikovo pravico ali pravno varovani interes, mora tožnik za izdajo začasne odredbe zatrjevati in utemeljiti, da želi preprečiti nastanek določene vrste škode, ki je posledica navedenega posega.

18.Nastanek težko popravljive škode mora izkazati kot verjeten, saj gre za prognozo, pri čemer pa so podlaga za predvidevanje nastanka take škode dejstva, ki jih mora tožnik dokazati. Po razlagi Vrhovnega sodišča morajo namreč upoštevna dejstva zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze, njihov obstoj oziroma resničnost pa se presojata oziroma ugotavljata po splošnih pravilih pravdnega postopka, saj glede navedenega ZUS-1 ne določa nič drugače.

16.Po navedenem škoda, ki naj bi jo predstavljala že odločitev tožene stranke, sama po sebi ni škoda iz 32. člena ZUS-1 in za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Relevantna je škoda, ki je posledica izdanega upravnega akta. Drugačno razumevanje škode, ki izhaja iz pritožbe, bi pomenilo, da je treba v vsakem primeru, ko se ugotovi, da subjekt ne izpolnjuje zakonskih pogojev za podaljšanje koncesije, izdati začasno odredbo do odločitve o glavni stvari v upravnem sporu, za kar pa v zakonu ni podlage. Tak avtomatizem pri izdajanju začasnih odredb bi le navidezno služil njihovemu osnovnemu namenu, ki je v zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva. Glede tega se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na sklep I Up 142/2024, saj iz njega drugačna razlaga od prej navedene ne izhaja. Vrhovno sodišče namreč v navedeni zadevi ni ugotovilo težko popravljive škode na podlagi navedb o učinku izpodbijanega akta, zaradi katerega tožnica od določenega datuma naprej ni mogla biti več imenovana za upraviteljico v novih postopkih zaradi insolventnosti, ampak zaradi navedb o konkretnih posledicah tega učinka na njen položaj, in sicer da bodo v postopkih, v katerih bi morala biti po vrstnem redu imenovana, imenovani drugi upravitelji, zato v njih ne bo mogla biti imenovana niti, če v upravnem sporu uspe.

17.Na drugačno odločitev o navedenem vprašanju ne more vplivati niti sprejem novele ZRud-1 (Ur. l. RS, št. 14/2026), ki je začela veljati na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Ta zakon sicer ureja izjemno (ne glede na določbe 50. člena ZRud-1F) začasno podaljšanje veljavnosti rudarskih pravic za izkoriščanje po koncesijskih pogodbah tistih koncesionarjev, o katerih vlogah do uveljavitve novele še ni bilo odločeno, če je bilo, pa je morala biti izdana pozitivna odločba o podaljšanju. Le v teh primerih se za vmesni čas med iztekom koncesijske pogodbe in sprejemom odločitve o vlogi za podaljšanje veljavnosti rudarskih pravic že na podlagi samega zakona šteje, da sta pravica in pogodba veljavni ter da lahko imetnik rudarske pravice to izvršuje v dotedanjem obsegu in na dotedanji način. Pritožničin položaj pa ni tak, saj je bila njena vloga za podaljšanje zavrnjena ter o tem dokončno odločeno še pred iztekom koncesijske pogodbe in pred uveljavitvijo novele. Pri tem se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, ali bo ta določba lahko veljala za pritožnico v primeru, če bo uspela z izpodbojno tožbo in bo zadeva vrnjena v ponovni upravni postopek.

18.Glede na navedeno sta neutemeljena pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča štelo, da sama izguba koncesije zaradi zavrnjenega podaljšanja veljavnosti rudarske pravice (ki ovira nadaljnje opravljanje dejavnosti) ne predstavlja težko popravljive škode, in s tem povezani ugovor o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju.

19.Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, v katerem nasprotuje presoji prvostopenjskega sodišča, da pritožnica ni izkazala, da ji bo zaradi izpodbijanega upravnega akta že v času trajanja upravnega spora verjetno nastala težko popravljiva škoda.

20.Vrhovno sodišče najprej zavrača pritožbeno trditev o vsebini sklepa I Up 133/2024 z dne 6. 6. 2024, iz katerega naj bi izhajalo, da imajo (vsi) obstoječi koncesionarji po ZRud-1 na podlagi samega zakona poseben položaj. Tako splošno stališče iz navedene dejansko in pravno neprimerljivi zadeve s pritožničino ne izhaja, pri čemer je Vrhovno sodišče še posebej izpostavilo, da v tem sporu ne gre za meritorno odločanje o podaljšanju koncesijskega razmerja in da vloga ni bila zavrnjena na podlagi vsebinske presoje neizpolnjevanja pogojev za nadaljnjo pridobitev te pravice na podlagi 50. člena ZRud-1.

21.Utemeljeno pritožnica opozarja na razlago Vrhovnega sodišča, da je za pravne osebe oziroma gospodarske subjekte težka popravljivost škode lahko podana že s tem, da ne morejo uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar pomembno posega v njeno poslovanje (npr. nabava osnovnih in obratovalnih sredstev, plačilo surovin, novih investicij). Kot že pojasnjeno, pa je breme navajanja konkretnih okoliščin, ki omogočajo sklepanje o navedenem pomembnem posegu v poslovanje subjekta, in njihovega dokazovanja na predlagatelju začasne odredbe.

22.Tako se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da so bile pritožničine trditve o škodi, ki naj bi izhajala iz tega, da je izkoriščanje mineralne surovine v kamnolomu C. njena edina proizvodna dejavnost, presplošne in dokazno nepodprte (9. točka izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče tega dela obrazložitve tudi ne razume kot očitka prvostopenjskega sodišča pritožnici, da bi morala zatrjevano težko popravljivo škodo dokazovati prav na določen način, to je s strukturo svoje proizvodne dejavnosti in finančnimi implikacijami oziroma zgodovinskimi finančnimi podatki (za nazaj). Sodišče je namreč izpostavilo, da ni podala konkretnih navedb o tem, da gre pri pridobivanju surovin na spornem pridobivalnem prostoru za njeno edino ali sicer zanjo pomembno dejavnost, kot primer pa izpostavilo konkretizacijo v zadevi I U 714/2024, saj se je nanjo sklicevala prav pritožnica. Pritožbena navedba, da dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena, je tako sicer pravilna, vendar pritožnica s tem ne more izpodbiti, da so bile njene trditve o škodi zaradi nepodaljšane rudarske pravice in o težki popravljivosti te škode v prvem sklopu predloga povsem splošne. Neutemeljeno je tudi pritožničino stališče, da ji v okviru predloga za začasno odredbo ni bilo treba navajati dejstev, ker jih je navedla v okviru tožbe, ki je v istem dokumentu kot predlog. Ne samo da sta tožba in predlagana začasna odredba v navedeni vlogi (l. št. 1 - 21) jasno ločeni in posebej obrazloženi, tudi ni dolžnost sodišča, da samo išče oziroma iz vseh navedb izlušči okoliščine za utemeljitev težko popravljive škode.

23.Navedene splošnosti pritožnica ne preseže niti v pritožbi s sklicevanjem na domnevno sklenjene pogodbe o prodaji mineralne surovine kupcem, razen kolikor se to nanaša na v nadaljevanju navedeni pogodbi, do katerih pa se je opredelilo tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Iz njega izhaja, da je pritožnica nastanek škode konkretno utemeljevala le z nezmožnostjo izpolnitve dveh pogodb in s tem povezanim tveganjem nastanka milijonske škode (tudi v pritožbi izrecno izpostavlja izgubo možnosti za pridobivanje novih dohodkov). Gre za Pogodbo o nakupu sredstev, sklenjeno s kupcem družbo A. (v nadaljevanju Pogodba 1), po kateri je bilo med drugim dogovorjeno, da bo pritožnica tej družbi prodala sklop nepremičnin in premičnin za neto 1,9 milijona EUR, ter za Pogodbo o odkupu in prodaji materiala, ki nastane kot produkt miniranja v navedenem kamnolomu (v nadaljevanju Pogodba 2, ki je priloga navedene Pogodbe 1), po kateri bi isti kupec (družba A.) iz kamnoloma C. odkupoval letno 100 oziroma 200 tisoč ton produkta miniranja v naslednjih 4 letih po ceni 4 evre na tono, kar bi za pritožnico pomenilo skupno dodatnih 1,6 do 3,2 milijona evrov prihodkov iz naslova prodaje mineralne surovine.

24.Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica niti s sklicevanjem na navedeni pogodbi ni izkazala škode, ki je posledica izdane zavrnilne odločbe. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, čemur pritožnica ne nasprotuje, da je bilo za izpolnitev Pogodbe 1 dogovorjenih več kumulativnih odložnih pogojev, med katerimi ni pogoja, da bo pritožnici koncesija oziroma rudarska pravica podaljšana. Bil pa je pogoj, da bo pritožnica oddala popolno vlogo za njeno podaljšanje, kar je nesporno storila. Ugotovilo pa je tudi, da se ni izpolnil drug odložni pogoj, in sicer da Občina Trbovlje ne bo uveljavljala predkupne pravice na sredstvih pritožnice. O tem teče spor, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča logičen zaključek, da škoda zaradi nezmožnosti izpolnitve Pogodbe 1 (in posledična ogroženost izpolnitve pritožničinega pričakovanja milijonske kupnine) ni posledica izpodbijanega akta (zavrnitve podaljšanja rudarske pravice), ampak obstoječega spora o predkupni pravici, glede katerega pritožnica tudi v pritožbi ne poda drugačnih navedb.

25.Kar zadeva škodo zaradi izpada kupnin po Pogodbi 2, je prvostopenjsko sodišče sicer podvomilo, da je bila pogodba sploh sklenjena, kljub temu pa je ugotavljalo, ali je njena izpolnitev kakorkoli povezana s podaljšanjem rudarske pravice in koncesije ter presodilo, da ne. Navedenega pritožnica ne more omajati, saj v pritožbi sama priznava, da začetek veljavnosti pogodbenega razmerja iz Pogodbe 2 še ni znan zaradi odložnih pogojev v tej pogodbi. Da bi bili ti izpolnjeni, pa ne trdi. Poleg tega pritožba s tem potrjuje ugotovitev sodišča, da že iz priloge 11 Pogodbe 1, v kateri je določena vsebina Pogodbe 2, niso razvidni pogoji, povezani s podaljšanjem koncesije.

Sklepno

26.Po navedenem je utemeljena presoja, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, da zatrjevana škoda zaradi nezmožnosti izpolnitve obeh pogodb ni posledica izpodbijane odločbe oziroma ni v neposredni vzročni zvezi s spornim pravnim razmerjem, to je z zavrnitvijo podaljšanja koncesije in rudarske pravice. Ovira za dokončno izvršitev pogodb in za pridobitev dohodka na njuni podlagi namreč ne izvira iz zavrnitve pritožničinega upravičenja, da bo še naprej imetnica rudarske pravice, pač pa iz neizpolnitve v pogodbah dogovorjenih (drugih) odložnih pogojev. Izdaja začasne odredbe v okoliščinah konkretnega primera torej za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva ni nujna.

27.Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene (med drugim, ali je pritožnica dokazala dogovorjene količine in ceno surovine, ki jo je upoštevala pri izračunu izpada dohodka; trditve o tem, kdaj je bila Pogodba 2 sklenjena, da je vsebovala vse bistvene sestavine prodajne pogodbe, da je bilo jasno določeno obdobje, za katero je bila sklenjena, kot tudi da sta bili določeni tako pogodbena količina kot cena) ali pa so neobrazložene (očitek o opustitvi materialnega procesnega vodstva, na kar pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti), zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredelilo.

28.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo (76. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

29.Ker postopek v upravnem sporu še ni končan, je odločitev o stroških v skladu s šestim odstavkom 163. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržana do končne odločitve v upravnem sporu.