Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka (tožničin novi delodajalec) ohranila svojo identiteto, da je nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožničin delodajalec, da je tožena stranka prevzela bistveni del zaposlenih in vse stranke tožničinega prejšnjega delodajalca ter da se je proizvodnja nadaljevala brez prekinitve v istih poslovnih prostorih in z istimi osnovnimi sredstvi. Zato je pravilno zaključilo, da je potrebno pri tožničini delovni dobi in pri določitvi odpovednega roka upoštevati celotno delovno dobo tožnice pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki, ki je skupaj znašala 14 let. Ob upoštevanju 94. člena ZDR-1 zato tožnici pripada odpovedni rok v trajanju 54 dni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici 16. 8. 2013, v delu, ki se je nanašal na odpovedni rok, ugotovilo za nezakonito in jo razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 2. 9. 2013. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici priznati za čas od 2. 9. 2013 do 10. 10. 2013 vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo v znesku 763,06 EUR in na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, za tožnico pa posredovati ZPIZ podatke za vpis v matično evidenco in jo prijaviti v zavarovanje, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti nastale pravdne stroške v znesku 1.012,97 EUR na račun njenega pooblaščenca, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (8 dni), pod izvršbo. V V. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati toženo stranko, česar pa ni storilo s pojasnilom, da tožena stranka ni konkretizirala, koga naj bi sodišče zaslišalo kot toženo stranko. Zaslišanje prokuriste A.A. pa je sodišče zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je bil ta predlog podan prepozno. Temu tožena stranka nasprotuje, saj je bil ta predlog podan na prvem naroku, ki se je vršil po razveljavitvi prejšnje prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje pa bi moralo zaslišati tudi predlagano pričo B.B., za katerega vročitev vabila ni izkazana. Ker tega ni izvedlo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni navedlo, na podlagi katerih pravnih predpisov je mnenja, da prokuristka A.A. ne more biti zaslišana kot stranka. Poleg tega je tudi iz vpogleda v javnopravne evidence AJPES razvidno, kdo je bil v času izvedbe naroka, to je 12. 11. 2014, direktor tožene stranke in kdo prokurist. Sodišče prve stopnje je nadalje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da priče B.B. ni zaslišalo tudi zato, ker s tem ne bi moglo ugotoviti bistveno drugačnih dejstev, ker da tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi ta priča lahko verodostojno izpovedala o dejansko opravljenem delu tožnice pri sedaj toženi stranki, s tem pa je sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno, ki načeloma ni dovoljena. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožene stranke, je kršilo tudi 258. člen ZPP, pri čemer tožena stranka vabila na zaslišanje ni prejela. Izpodbijana sodba pa je tudi materialnopravno nepravilna, saj delovnopravna kontinuiteta tožnice pri toženi stranki in njenem prejšnjem delodajalcu ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, ali je tožnica opravljala enako delo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, niti relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 258. členom ZPP, niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev dela redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki se je nanašal na določitev trajanja odpovednega roka tožnice pri toženi stranki.

O tožbenem zahtevku tožnice je sodišče prve stopnje že odločalo in mu sodbo opr. št. Pd 289/2013 z dne 5. 2. 2014 v celoti ugodilo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 403/2014 z dne 16. 7. 2014 izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče opustilo zaslišanje tožene stranke, prav tako pa ni opravilo zaslišanja priče B.B..

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na narok za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za dan 12. 11. 2014, vabilo tožečo stranko po pooblaščencu, toženo stranko pa prav tako po pooblaščencu z vabilom na zaslišanje, na zaslišanje pa je vabilo tudi pričo B.B.. Glede na to, da je tožena stranka v postopku predlagala (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 3. 12. 2013), da naj sodišče pričo B.B. vabi na naslov tožene stranke, je sodišče prve stopnje temu sledilo. Iz odredbe sodišča prve stopnje (list. št. 71), s katero je odredilo razpis naroka za glavno obravnavo za dan 12. 11. 2014 (odredba je datirana z dnem 7. 10. 2014), prikaza vsebine pošiljk po strankah z dne 15. 10. 2014 (list. št. 72) in dokazil o vročitvi je razvidno, da je pooblaščenec tožene stranke prejel vabilo za glavno obravnavo in vabilo za zaslišanje tožene stranke, toženi stranki pa je bilo s posebno pošiljko vročeno tudi vabilo za zaslišanje priče B.B.. Sodišče prve stopnje je narok dne 12. 11. 2014 opravilo in uvodoma ugotovilo, da je na narok pristopila tožnica ter njen pooblaščenec in substitut za pooblaščenca tožene stranke. Ugotovilo je tudi, da priča B.B., ki je bila vabljena preko tožene stranke (iz vrnjene povratnice pa je razvidno, da je tožena stranka to vabilo prejela 22. 10. 2014), na narok ni pristopila in da sodišče prve stopnje do dneva naroka ni prejelo niti opravičila tožene stranke niti opravičila priče za izostanek priče s tega naroka. Na tem naroku je tožena stranka še vedno vztrajala pri zaslišanju priče B.B., pri čemer je za toženo stranko predlagala zaslišanje prokuristke B.B.. Pojasnila je, da se s temi dokazi zagotavlja načelo kontradiktornosti, saj so bili v dosedanjem postopku zaslišani le tožnica in priči, ki jih je tožnica predlagala, ne pa tudi tožena stranka in priča, ki jo je tožena stranka predlagala.

Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeni potek dogodkov zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP. Kot je bilo že ugotovljeno, iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na narok dne 12. 11. 2014 zaradi zaslišanja vabilo tudi toženo stranko. Tožena stranka na narok ni pristopila (pristopil je le njen pooblaščenec), svojega izostanka ni opravičila, prav tako pa njen pooblaščenec ni navedel razloga za izostanek tožene stranke s tega naroka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je imelo sodišče prve stopnje v drugem odstavku 258. člena ZPP podlago za odločitev, da tožene stranke ne zasliši. To pa pomeni, da ni nepravilno uporabilo določbe 258. člena ZPP, kar bi sicer lahko predstavljalo bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP (če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe).

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prepozno podala predlog za zaslišanje prokuristke A.A., saj je bil ta predlog podan šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo (torej 12. 11. 2014), tožena stranka pa ni izkazala, da tega dokaznega predloga ni mogla navesti na prvem naroku (člen 286/4 ZPP). Iz dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje prokuristke bi bilo sicer mogoče sklepati, da naj bi se njeno zaslišanje štelo kot zaslišanje tožene stranke. Prvi odstavek 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013; podobno določbo je vseboval tudi prvi odstavek 18. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), med drugim določa, da v primeru, če je delodajalec pravna oseba, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Po 33. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.) prokurist ni zakoniti zastopnik, temveč pooblaščenec, katerega obseg pooblastila je določen z zakonom. Ker se torej predlog tožene stranke za njeno zaslišanje (ki je bil sicer podan pravočasno) ni mogel šteti kot predlog za zaslišanje prokuristke (ki je po statusu pooblaščenka tožene stranke, katere pooblastilo ji daje zakon), je treba zaključiti, da je bil predlog za zaslišanje prokuristke na naroku dne 12. 11. 2014 podan prepozno, zato ga sodišče prve stopnje na podlagi šestega odstavka 286. člena ZPP utemeljeno ni upoštevalo in tega dokaza ni izvedlo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP s tem, ker ni zaslišalo priče B.B. Tožena stranka je sicer v pravočasnem predlogu za zaslišanje omenjene priče navedla, naj se jo vabi na naslov tožene stranke (kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, kot to izhaja iz zgoraj omenjenih podatkov spisa). Glede na to, da je sodišče prve stopnje na naroku 12. 11. 2014 izrecno ugotovilo, da priča B.B., ki je bila vabljena preko tožene stranke, ni pristopila (pri čemer je iz vrnjene povratnice razvidno, da je tožena stranka to vabilo prejela 22. 10. 2014, torej 21 dni pred razpisanim narokom za glavno obravnavo), opravičila za izostanek priče z naroka pa sodišče prve stopnje ni prejelo niti s strani priče niti s strani tožene stranke in ker tožena stranka na tem naroku ni navedla drugega naslova, na katerega naj bi sodišče predlagano pričo vabilo, sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ker ni ponovno vabilo priče na zaslišanje in jo zaslišalo. Na podlagi 236. člena ZPP je namreč na stranki dolžnost, da v okviru dokaznega predloga za zaslišanje priče navede podatke o tem, na kateri naslov naj pričo sodišče vabi (torej, da poda popoln dokazni predlog). Ker tožena stranka tudi po zgoraj opisanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni navedla, na kateri morebiten drug naslov naj sodišče predlagano pričo vabi, prav tako pa ni zaprosila za rok za dopolnitev dokaznega predloga, sodišče prve stopnje očitane kršitve določb postopka ni storilo. Pravilna je sicer pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev zaslišanja predlagane priče tudi z vnaprejšnjo dokazno oceno izpovedbo te priče, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje, glede na zgoraj obrazloženo, kljub temu ni mogoče utemeljeno očitati kršitev pravice do izjave tožene stranke oziroma kršitev načela kontradiktornosti. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila navedena priča predlagana za zaslišanje v zvezi z odpovedmi pogodb o zaposlitvi in sklenitvami novih pogodb o zaposlitvi delavcev, ki so od prejšnjega delodajalca tožnice prešli k toženi stranki in v zvezi s tem, da ni bila volja tožene stranke, da pride do prevzema. To pa za presojo tega, ali je prišlo med tožničinim prejšnjim delodajalcem in toženo stranko do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR, ni bistveno. Odločilni za presojo, ali je do prevzema delavcev prišlo, so objektivni kriteriji, ki jih je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. To na primer pomeni, da se lahko šteje, da je do prevzema delavcev po 73. členu ZDR prišlo kljub temu, da so delavci pri novem delodajalcu sklenili pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem, da naj bi predlagana priča izpovedala tudi o tem, da je tožena stranka na podlagi njej lastnih poslovnih zvez sklenila pogodbe o sodelovanju z bistvenimi kupci (in da ni šlo za prenos navedenih pogodb iz C.C. s.p. na toženo stranko) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokazni predlog tožene stranke v tem delu ni ustrezno substanciran. Tožena stranka namreč ni navedla nobenih podatkov o tem, s katerimi bistvenimi kupci je sklenila pogodbe o sodelovanju, niti ni v zvezi s tem predlagala v spis nobenega drugega dokaza (na primer omenjenih pogodb), tako da teh dejstev sodišče prve stopnje ne bi moglo ugotavljati le z zaslišanjem predlagane priče. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala priznanje daljšega odpovednega roka, kot ji je bil določen z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 8. 2013 (A3, B3). Zatrjevala je, da bi ji morala tožena stranka pri določitvi odpovednega roka upoštevati tudi čas trajanja zaposlitve pri njenem prejšnjem delodajalcu, ker je med tožničinim prejšnjim delodajalcem in toženo stranko prišlo do prevzema delavcev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka (tožničin novi delodajalec) ohranila svojo identiteto, da je nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožničin delodajalec, da je tožena stranka prevzela bistveni del zaposlenih in vse stranke tožničinega prejšnjega delodajalca ter da se je proizvodnja nadaljevala brez prekinitve v istih poslovnih prostorih in z istimi osnovnimi sredstvi. Glede na navedeno je utemeljeno zaključilo, da je potrebno pri tožničini delovni dobi in pri določitvi odpovednega roka upoštevati celotno delovno dobo tožnice pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki, ki je skupaj znašala 14 let. Ob upoštevanju 94. člena ZDR-1 pripada torej tožnici odpovedni rok v trajanju 54 dni. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo celotnemu tožničinemu tožbenemu zahtevku.

Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožnica s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, to pa pomeni, da ji je dolžna tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene pravdne stroške. Tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške na podlagi člena 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka v sporih o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja ne glede na izid postopka. Izjema od tega pravila je podana edino v primeru, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (do česar pa v tem individualnem delovnem sporu ni prišlo).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (člen 41/5 ZDSS-1).