Jedro

Do nesreče tožnika je prišlo pri delu na stroju, ki je nevarna stvar ter z obdelovanci in na način, ki je pomenil večjo nevarnost za nastanek poškodb. Poleg tega pa je sodišče ugotovilo, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke za nesrečo, ker ni bilo poskrbljeno za varno delo v skladu s predpisi o varstvu pri delu. Tožnik ni imel opravljenega predpisanega preizkusa znanja iz varstva pri delu, zato pri takem stroju dela ne bi smel opravljati samostojno ter brez nadzora in ustrezne usposobljenosti za delo. Sodišče ni ugotovilo, da bi do nesreče prišlo zaradi trenutne nepazljivosti tožnika (ker je pogledal od stroja v trenutku nameščanja obdelovanca). Neposredni vzrok za nesrečo je bil predolgo in neustrezno nameščanje obdelovanca pod stiskalnico. Pravilna je zato odločitev obeh nižjih sodišč, da tožniku ni mogoče očitati sokrivde na podlagi tretjega odstavka 177. člena ZOR. To bi bilo tožniku mogoče očitati šele, če bi tožena stranka pred tem sama poskrbela, da bi bil tožnik vsaj ustrezno seznanjen z varnim načinom opravljanja (po ugotovitvah sodišča zahtevnejšega) dela in da bi bilo zagotovljeno učinkovito nadzorstvo. Odgovornost za nesrečo nosi v celoti tožena stranka sama na podlagi objektivne in tudi krivdne odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik se je v letu 1988 poškodoval na delu pri toženi stranki. Zaradi poškodb so mu amputirali tri prste na desni roki. Sodišče prve stopnje mu je iz naslova odškodnine za gmotno in negmotno škodo prisodilo znesek 3.677.306,20 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je poleg objektivne odgovornosti tožene stranke (do nesreče je prišlo na stiskalnici, ki je stroj s povečano nevarnostjo), podana tudi njena krivdna odgovornost (tožnik ni imel predpisanega preizkusa znanja iz varstva pri delu). Ni pa sodišče ugotovilo sokrivde tožnika.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke glede temelja zavrnilo. Tožnik se je poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti, pri delu na stiskalnici, ki je nevarna stvar. Za škodo, ki je tožniku pri tem nastala je odgovorna tožena stranka po načelu objektivne odgovornosti kot imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Ker tožena stranka ni storila vsega, da bi bilo zagotovljeno varno delo tožnika, je izkazana tudi njena krivdna odgovornost. Iz ugotovljenega ravnanja tožnika, temu tudi ni mogoče očitati sokrivde za nastalo nezgodo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje le v manjšem delu ugodilo glede dosojene gmotne škode, njeno pritožbo zoper odločitev o višini negmotne škode pa je v celoti zavrnilo. Pač pa je v tem delu delno ugodilo pritožbi tožnika in dosojeno odškodnino za negmotno škodo zvišalo tako, da znaša celotni znesek odškodnine 4.522.693,80 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da "je prisiljena ponoviti pritožbene razloge v celoti", ker je Višje sodišče spremenilo sodbo. Nato graja odločitev sodišča glede zatrjevane deljene krivde tako glede ugotovljenega dejanskega stanja kot glede dokazne ocene obeh sodišč. Na koncu navede, da bi bilo treba upoštevati, da je bil tožnik nekvalificirani delavec in je prav zaradi nesreče postal kvalificirani varilec, kar je iskan in mnogo bolje plačan poklic. Višino škode je sodišče ovrednotilo nesorazmerno visoko.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da tožena stranka vlaga revizijo zoper prvostopno sodbo, kar je nedopustno. V reviziji ne navaja, v čem naj bi bile bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ne obrazlaga zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava.

Izpodbijati skuša le dejanske ugotovitve sodišč. Glede na težo poškodb in tožnikove osebne okoliščine pa mu je sodišče prisodilo primerno odškodnino.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Tožnik ima v odgovoru na revizijo sicer prav, da revizija zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, ni dovoljena. Vendar pa iz vsebine revizije jasno izhaja, da je vložena zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (čeprav sodišča ne navaja pravilno).

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP-77 lahko revizijski razlog, mora revident določno in izrecno uveljaviti, česar tožena stranka ni storila. Zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkušati.

Navedbe tožene stranke se nanašajo predvsem na ugotavljanje dejstev in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Zato ni mogoče upoštevati navedb o dokazni oceni sodišča glede zatrjevane sokrivde tožnika oziroma o načinu dela ter usposobljenosti in samostojnosti tožnika za opravljanje dela. Kot uveljavljanje revizijskega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je šteti tudi smiselno zatrjevanje tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je in koliko tožnik zaradi nesreče "pridobil" s tem, ko se je kvalificiral za varilca.

Tožena stranka ne navede izrecno, v čem naj bi bila podana zmotna uporaba materialnega prava. Kot tako je mogoče razumeti le splošno trditev, da je bila "višina škode ovrednotena nesorazmerno visoko" in zatrjevanje napačne odločitve glede sokrivde tožnika.

Do nesreče tožnika je prišlo pri delu na stroju, ki je nevarna stvar ter z obdelovanci in na način, ki je pomenil večjo nevarnost za nastanek poškodb. Poleg tega pa je sodišče ugotovilo, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke za nesrečo, ker ni bilo poskrbljeno za varno delo v skladu s predpisi o varstvu pri delu. Tožnik ni imel opravljenega predpisanega preizkusa znanja iz varstva pri delu, zato pri takem stroju dela ne bi smel opravljati samostojno ter brez nadzora in ustrezne usposobljenosti za delo. Sodišče ni ugotovilo, da bi do nesreče prišlo zaradi trenutne nepazljivosti tožnika (ker je pogledal od stroja v trenutku nameščanja obdelovanca). Neposredni vzrok za nesrečo je bil predolgo in neustrezno nameščanje obdelovanca pod stiskalnico. Pravilna je zato odločitev obeh nižjih sodišč, da tožniku ni mogoče očitati sokrivde na podlagi tretjega odstavka 177. člena ZOR. To bi bilo tožniku mogoče očitati šele, če bi tožena stranka pred tem sama poskrbela, da bi bil tožnik vsaj ustrezno seznanjen z varnim načinom opravljanja (po ugotovitvah sodišča zahtevnejšega) dela in da bi bilo zagotovljeno učinkovito nadzorstvo. Odgovornost za nesrečo nosi v celoti tožena stranka sama na podlagi objektivne in tudi krivdne odgovornosti.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Presoja, ali je bil ta pravni standard ustrezno uporabljen, pomeni tako individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode in celotne prisojene odškodnine, kot tudi primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov. Pri presoji upošteva sodišče merila iz prvega odstavka 200. člena ZOR (subjektivna merila): stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in druge okoliščine primera, in dodatna merila iz drugega odstavka 200. člena ZOR (objektivna merila): pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za negmotno škodo, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnika in upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Tožniku odmerjena odškodnina je tako v skladu z ugotovljenim subjektivnim doživljanjem tožnika samega in v skladu z objektivno obstoječimi okoliščinami o obsegu in intenzivnosti škode. Upoštevan je tudi kriterij sodne prakse za odmerjanje odškodnin v podobnih primerih. Zato tudi revizijsko sodišče ni našlo razlogov za drugačno odločitev na podlagi zgolj pavšalno navržene in neobrazložene trditve o nesorazmernosti odmere.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, trpi svoje stroške revizijskega postopka tožeča stranka sama (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZOR smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).