Jedro

Ugotavljanje posebnih, t.i. kvalifikatornih okoliščin, pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, ki mora biti ugotovljeno že v disciplinskem postopku in jih sodišče ne more samostojno ugotavljati šele v sodnem postopku, še manj pa šele v revizijskem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločitve disciplinskih organov pri toženi stranki spremenilo tako, da je tožnico spoznalo za odgovorno za storitev dveh lažjih in ene hujše kršitve delovnih obveznosti in ji izreklo disciplinski ukrep javni opomin. Za ostali dve hujši kršitvi je ugotovilo, da jih ni storila oziroma da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnice. Glede očitka o neopravljanju dela od 3.1. do 20.2.1996 je sodišče ugotovilo, da konkretnega očitka, katerih delovnih nalog tožnica ni opravila, ni bilo ne v disciplinskem postopku ne v postopku pred sodiščem. Med tožnico, zaposleno na vodilnem delovnem mestu, in direktorjem tožene stranke je prišlo do "prekinitve sodelovanja". Tožnico je direktor izključil iz delovnega procesa, ni je več vabil na sestanke, na katere je vabil le njene sodelavke, ki so jim bile tudi dodeljene konkretne naloge. Vodenje postopka zaradi kršitve, da ni poskrbela za odpravljanje pomankljivosti, ki jih je ugotovil Inšpektor za delo, je glede na časovno opredelitev v zahtevi za uvedbo postopka zastaralo. Glede izbire disciplinskega ukrepa pa je sodišče upoštevalo, da gre za lažje kršitve delovnih obveznosti in za hujšo kršitev, za katero ni predpisan obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ker kvalifikatorne okoliščine niso bile v disciplinskem postopku ne zatrjevane ne ugotovljene, ni pogojev za izrek takega ukrepa.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice in glede disciplinske odgovornosti tudi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Deloma je razveljavilo le odločitev o denarnih zahtevkih. Glede očitka, da ni poskrbela za pravočasno odpravljanje pomanjkljivosti, ki jih je ugotovil Inšpektor za delo, je ugotovilo, da gre za drugo kršitev, kot pa je bila navedena v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in zato ni identitete med "obtožbo in obsodbo". Strinjalo pa se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje glede očitane kršitve o neopravljanju dela in glede izbire disciplinskega ukrepa.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 340. in 341. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v posledici katere je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Navaja, da sta sodišči sicer ugotovili odgovornost tožnice za kršitve delovnih obveznosti, spremenili pa sta disciplinski ukrep in s tem kršitev, ki je v Pravilniku o delovnih razmerjih in disciplinski odgovornosti opredeljena kot hujša, "degradirali" v dejansko lažjo kršitev. Pri tem nista upoštevali navedb tožene stranke o pomembnosti evidentiranja prisotnosti delavcev, zlasti tudi delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Tožnica že prej ni pravilno oziroma sploh ni evidentirala svoje prisotnosti. Tožnica je tudi zamolčala pomembno dejstvo, da je leta 1992 ustanovila gospodarsko družbo in se je po ugotovitvah tožene stranke v delovnem času očitno bolj posvečala svoji družbi, pri kateri se je leta 1998 tudi zaposlila. Sodišče ni ugotavljalo in tudi ne obrazložilo okoliščin v zvezi z nastankom večje materialne škode, ki je toženi stranki nastala z zaposlitvijo druge osebe za izvršitev dela, ki ga tožnica ni opravila. Tožena stranka se ne strinja z višino dosojenih zneskov plače, saj tožnica kot lastnica gospodarske družbe ni izkazala interesa, da bi se zaposlila kje drugje. To je storila šele kasneje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka sicer uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka "iz 340. in 341. člena ZPP". Toda ti dve določbi vsebujeta le opredelitev, kdaj je podana zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (kar po tretjem odstavku 370. člena ni dovoljen revizijski razlog) in kdaj je podana napačna uporaba materialnega prava (kar revizijsko sodišče presoja po uradni dolžnosti). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijskih navedb, s katerimi tožena stranka izpodbija dokazno oceno, ni mogoče upoštevati. Pravdne stranke tudi ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji.- Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.

Že sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo toženi stranki, da predmet postopka niso več neopravičeni izostanki z dela v mesecu januarju 1996, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno. S sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 74/96-38 z dne 7.1.1999, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 608/99-6 z dne 15.2.2001 je bila odločitev direktorja v zvezi s temi izostanki pravnomočno razveljavljena. Predmet postopka so tako lahko le še očitane kršitve delovnih obveznosti v tem času, ki se nanašajo na evidentiranje prisotnosti na delu in (ne)opravljanje delovnih nalog.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri presoji materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje. Sodišče je potrdilo odločitev disciplinskih organov pri toženi stranki, da je tožnica storila dve lažji in eno hujšo kršitev delovnih obveznosti po 2. in 7. točki 8. člena ter 10. točki 9. člena Pravilnika o delovnih razmerjih in disciplinski odgovornosti. Dne 30.1.1996 je brez dovoljenja zapustila delovno mesto, dne 13.11.1995 ni pravočasno obvestila tožene stranke o bolniškem staležu, v dneh 4. in 5.1.1996 pa ni evidentirala odhoda z delovnega mesta v evidenčno kartico.

Tožena stranka v tem delu v reviziji navaja le, da se tudi za navedeno hujšo kršitev delovnih obveznosti lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in da sodišče zato ni imelo podlage za spremembo take odločitve disciplinskih organov. Tak očitek je neutemeljen. Res se po Pravilniku tožene stranke tak ukrep lahko izreče, vendar le, če so podane posebne okoliščine, ki so na podlagi 58. člena ZTPDR navedene v tretjem odstavku 12. člena Pravilnika. Ker take okoliščine v zvezi s to hujšo kršitvijo (nepravilno evidentiranje delovnega časa) niso bile ugotovljene, tega ukrepa zanjo ni bilo mogoče zakonito izreči. Ugotavljanje navedenih posebnih, t.i. kvalifikatornih okoliščin, pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, ki mora biti ugotovljeno že v disciplinskem postopku in jih sodišče ne more samostojno ugotavljati šele v sodnem postopku, še manj pa šele v revizijskem postopku. Zato navedb tožene stranke o tem, katere kvalifikatorne okoliščine bi moralo sodišče ugotavljati, ni mogoče upoštevati. Dejstvo, da za storjeno hujšo kršitev, zaradi neugotovljenih kvalifikatornih okoliščin, določenega disciplinskega ukrepa ni mogoče izreči, kvalifikacije in teže take kršitve tudi v ničemer ne spreminja.

Tožena stranka se tudi ne more sklicevati na kvalifikatorne okoliščine (konkretno nastanek večje materialne škode), vezane na drugo očitano kršitev delovnih obveznosti (neizpolnjevanje delovnih obveznosti), za katero pa je sodišče ugotovilo, da ni bila dokazana oziroma da ni bila navedena v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. V zvezi s temi kršitvami je, glede na ugotovljeno dejansko stanje, tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodna pravilna.

Iz zahtev za uvedbo disciplinskega postopka in sklepa disciplinske komisije jasno izhaja neskladje: tožnici ni bilo očitano nepravočasno odpravljanje pomankljivosti po ugotovitvah inšpektorja za delo. Ker taka kršitev ni bila predmet disciplinskega postopka, je odločitev disciplinske komisije v tem delu nezakonita. Kot je navedlo že sodišče druge stopnje, bi bilo neodpravljanje teh pomankljivosti lahko predmet obravnave druge kršitve, za katero je bil uveden disciplinski postopek: neizpolnjevanje delovnih nalog v času od 3.1.1996 do 20.2.1996. Vendar pa ta kršitev tožnici ni bila dokazana, temveč očitana le pavšalno. Tožena stranka ni konkretno navedla, katerih delovnih nalog ali odredb vodstva tožnica ni opravila, pa bi jih morala. Bistvene pri tem so ugotovitve sodišča, da tožnici ni mogoče očitati neopravljanje nalog, ki niso bile naložene njej, saj zaradi skrhanih odnos z direktorjem, tožnica po 3.1.1996 ni bila več vabljena na sestanke, temveč so bile konkretne naloge naložene podrejenima delavkama. Po ugotovitvah sodišča (stran 6 in 7 obrazložitve prvostopne sodbe) tudi za nobeno od nalog, ki je bila v januarju in februarju (preko referentk) naložena kadrovski službi, ni bilo ugotovljeno, da ne bi bila opravljena.

Navedbe v reviziji glede zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka so brezpredmetne, saj izpodbijana sodba odločitve ne utemeljuje z zastaranjem (kot je to storilo sodišče prve stopnje), temveč na drugih razlogih. Ker je iz teh razlogov odločitev o očitani kršitvi neodpravljanja pomankljivosti po ugotovitvah inšpektorja za delo nezakonita, so brezpredmetne tudi vse revizijske navedbe o škodi, ki naj bi bila s to kršitvijo povzročena.

Revizija "se ne strinja" z višino pravnomočno dosojenih osebnih dohodkov, kar pomeni z odločitvijo o plačilu plač za čas od 11.4.1996 do vključno septembra 1998. Svoje nestrinjanje utemeljuje s trditvijo, da je tožnica lastnica gospodarske družbe, ki je "v letošnjem letu zaslužila zavidljiv prihodek". Ker se odločitev sodišča nanaša na leta od 1996 do 1998 je brezpredmetno sklicevanje na dohodke tožnice v letošnjem letu. Da bi tožnica v letih 1996-1998 imela še kakšne druge dohodke pa tožena stranka niti ne zatrjuje, še manj pa za to predloži kakšne dokaze. V pritožbi je izpodbijala le odločitev o višini dosojenih zneskov za čas po 1.10.1998, zato so navedbe za čas pred tem tudi nedopustna revizijska novota.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, je revizijsko sodišče odločilo, da nosi stroške zanj tožeča stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).