Jedro

Gola trditev o izgubi priveza kot škodljivi posledici, tudi če bi pritožnica izkazala nenadomestljivost njenega pravnega položaja v teku sodnega postopka, še ne zadošča za sklep o nujnosti intervencije sodišča z začasno odredbo v skladu z ZUS-1. Kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje težka popravljivost določene posledice odločitve organa oblasti, torej tožene stranke (dejstvo, da tudi v primeru uspeha s tožbo ne bo mogoče vzpostaviti položaja, kot je bil v času vložitve vloge in pred odločitvijo o njej) za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Škoda v smislu 32. člena ZUS-1 mora izhajati iz izpodbijanega akta, in torej prizadevati posameznika v njegovem pravno varovanem položaju. Pritožnica bi v obravnavanem primeru morala tako zatrjevati in utemeljiti, da želi preprečiti nastanek določene (oblike, vrste) premoženjske ali nepremoženjske škode, ki izhaja iz posega v njeno pravico ali pravno varovan interes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi zadržalo izvajanje izpodbijane odločbe Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, št. 374-26/2018 z dne 5. 10. 2018, s katero je bila zavrnjena njena vloga za podaljšanje dovoljenja za uporabo priveza št. 12 v pristanišču na Špici ter vstopno izstopnih mest za plovilo P. z označbo AA, dolžine 14,60 m, za dobo enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče med drugim navedlo, da je temeljni pogoj za odložitev izvršitve akta izkazana težko popravljiva škoda, ki naj bi jo ta izvršitev povzročila. Za to mora tožnik predložiti dokaze že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. V obravnavani zadevi se izpodbijana odločba, izdana na podlagi 8. člena Odloka o določitvi plovbnega režima (sprejetega na podlagi Zakona o plovbi po celinskih vodah) neposredno ne izvršuje po določbah o upravni izvršbi po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je sodišče njeno zahtevo štelo kot predlog za začasno ureditev stanja (po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1). Ker pritožnica ni konkretizirala škode (niti izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode), je izdajo zahtevane začasne odredbe zavrnilo.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za začasno zadržanje izvršitve upravnega akta ugodi. Meni, da so izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člen ZUS-1. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ni izkazala težko popravljive škode. Navaja, da upravičenost zadržanja izvršitve izpodbijanega akta narekuje že okoliščina, da sama v primeru spora svojih upravičenj brez začasnega zadržanja ne bo mogla uveljaviti. To izhaja iz narave obravnavane stvari. Zaradi omejenega števila privezov ne bo mogla pridobiti novega priveza tudi v primeru, da bo v upravnem sporu zmagala. Škoda v izgubi priveza je tako nenadomestljiva.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZUS-1 v drugem odstavku 32. člena določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik pa lahko iz razlogov iz drugega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Navedeni določbi urejata vrsti začasnih odredb, ki ju je mogoče izdati v upravnem sporu, to je odložitveno (drugi odstavek) in ureditveno začasno odredbo (tretji odstavek).

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pritožničino zahtevo za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe glede na sporno pravno razmerje pravilno opredelilo kot ureditveno začasno odredbo, čeprav pritožnica te izrecno ni predlagala.1 Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je ne glede na vrsto zahtevane začasne odredbe pogoj za njeno izdajo, da tožnik izkaže škodo, ki bo nastala, če začasna odredba ne bo izdana, in njeno težko popravljivost. Če sta ti dve predpostavki izkazani, mora sodišče pred odločitvijo o zahtevi presoditi še vpliv morebitne začasne odredbe na prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

8. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop že zaradi narave in časovnega okvira tega postopka. Tožeča stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, skladno s tem nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije oziroma ureditve stanja. Pri tem mora že v sami zahtevi navesti vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, za to predložiti tudi ustrezne dokaze, ter izkazati verjetni nastanek težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe.

9. Pritožnica je v obravnavani zadevi nastanek škode zaradi izdane odločbe o zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za uporabo priveza v pristanišču utemeljevala s trditvijo, da bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe in posledično z oddajo priveza drugemu uporabniku zanjo nastala nepopravljiva škoda, ki je ni mogoče odvrniti drugače kot s predlagano začasno odredbo. Škodo v izgubi priveza torej označuje kot nenadomestljivo.

10. Sodišče prve stopnje je, kot pojasnjeno, navedeno zahtevo zavrnilo, ker je ugotovilo, da trditev o domnevni škodi (ki jo označuje kot nenadomestljivo) ni konkretizirana, torej zaradi nezadostne trditvene podlage in ne (le) zaradi odsotnosti dokazov, da je zatrjevana škoda težko popravljiva.

11. Vrhovno sodišče se s tako presojo strinja. Gola trditev o izgubi priveza kot škodljivi posledici, tudi če bi pritožnica izkazala nenadomestljivost njenega pravnega položaja v teku sodnega postopka, še ne zadošča za sklep o nujnosti intervencije sodišča z začasno odredbo v skladu z ZUS-1. Kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje težka popravljivost določene posledice odločitve organa oblasti, torej tožene stranke (dejstvo, da tudi v primeru uspeha s tožbo ne bo mogoče vzpostaviti položaja, kot je bil v času vložitve vloge in pred odločitvijo o njej) za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Iz zakona jasno izhaja, da mora za izdajo začasne odredbe sodišče ugotoviti, da bi tožniku nastala škoda in kakšna škoda bi ta bila, šele taka ugotovitev pa sodišču tudi omogoči, da jo lahko ovrednoti skladno z načelom sorazmernosti v razmerju do javnega interesa in interesov drugih oseb.

12. Škoda v smislu 32. člena ZUS-1 mora izhajati iz izpodbijanega akta, in torej prizadevati posameznika v njegovem pravno varovanem položaju. Pritožnica bi v obravnavanem primeru morala tako zatrjevati in utemeljiti, da želi preprečiti nastanek določene (oblike, vrste) premoženjske ali nepremoženjske škode, ki izhaja iz posega v njeno pravico ali pravno varovan interes. Pri tem je iz tega pojma v smislu ZUS-1 izključena škoda, ki je po svoji višini neznatna oziroma zanemarljiva. V konkretnem primeru bi tako lahko bila upoštevna le tista škoda, ki se odraža v posegu v njeno premoženje oziroma v njene premoženjske interese. Takih navedb (kot na primer: vrsta dejavnosti, ki jo opravlja, stroški poslovanja, finančna izguba, prikrajšanje, ipd.) pritožnica v tožbi ni zatrjevala. Tudi njena navedba o nenadomestljivi škodi kot posledici izgube priveza je tako ostala na pavšalni ravni (npr. ni zatrjevala, da zahtevanega priveza ne more pridobiti kasneje), zato se sodišču prve stopnje ni postavilo vprašanje dokazovanja zatrjevane škode oziroma presoje pravnega standarda, ali je zatrjevana škoda težko popravljiva v smislu 32. člena ZUS-1. 13. Ker pritožnica ni zmogla niti trditvenega bremena v zvezi z nastankom zatrjevane škode v smislu 32. člena ZUS-1 niti ni izkazala nenadomestljivosti upoštevne škode, se Vrhovno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je bila predlagana začasna odredba zavrnjena.

14. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017 sprejelo stališče, da sodišče lahko ureditveno začasno odredbo izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli ter v zvezi s tem izkaže predpisane zakonske pogoje.